Objave na družbenih omrežjih, ki spremljajo helikopterske prevoze materiala za planinske koče in bivake, nakladanja o brezplačnih prevozih, ki jih naročijo kar predsedniki društev,da ni treba komu od njih peš na hrib in se prepeljejo nepoškodovani v dolino, so običajno prežete s hvaležnostjo. To je razumljivo. Piloti, tehniki in drugi pripadniki Slovenske vojske lahko v mirnodobnem času opravijo delo v gorah, pogosto v kratkih vremenskih oknih in v zahtevnih razmerah. Njihovo znanje in izkušnje, ki si jih tako pridobijo, so nedvomno vredni profesionalnega spoštovanja.
Toda ob evforičnih zapisih v slogu »Še enkrat nam je uspelo!« se zastavlja tudi drugo vprašanje: komu je pravzaprav uspelo? Vojska ni dobrodelna organizacija, temveč javna služba, ki jo (vse bolj) financiramo vsi davkoplačevalci. Ko vojaški helikopter prevaža material za planinske objekte, ne gre za darilo posameznikom ali društvu, temveč za uporabo javnega sistema, katerega stroške nosi celotna družba.
Prav zato bi bilo morda primerno ob zahvali omeniti tudi širši kontekst. V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih skoraj samoumevno uveljavilo prepričanje, da bo pri zahtevnejših obnovah planinske infrastrukture na pomoč priskočila vojska. Toda vsaka ura letenja ima svojo ceno, vsaka logistična akcija porablja sredstva, namenjena delovanju sistema, ki ima predvsem druge naloge.
To ne pomeni, da takšni prevozi niso povsem nesmiselni. Nasprotno. Planinske koče, bivaki in poti so imele pomembno vlogo za varnost, sedaj vse bolj za turizem in vse manj za planinsko kulturo. Vprašanje pa je, ali je primerno javno pomoč predstavljati kot izjemno uslugo posameznemu društvu ali kot uspeh organizatorjev. Morda bi bilo natančneje reči, da gre za primer sodelovanja med javnimi institucijami in civilno družbo, ki ga omogočajo sredstva vseh državljanov.
V času, ko marsikdo opozarja na pretirano porabo, na drugi strani se govori o pomanjkanju denarja za zdravstvo, šolstvo ali druge javne storitve, je zato dobro ohraniti nekaj mere in zavedanja, da »brezplačnih« helikopterskih prevozov v resnici ni. Obstajajo le storitve, ki jih nekdo plača. V tem primeru vsi.
Zahvala pilotom in posadkam je ali pa ni povsem na mestu. Nekoliko manj samoumevno pa je navdušenje nad dejstvom, da se stroški javne službe predstavljajo kot posebna dobrota. Morda je bolj kot vzneseno slavljenje posameznih akcij pomembno vprašanje, kje so meje med javnim interesom, prostovoljstvom in odgovornostjo organizacij, ki uporabljajo infrastrukturo, zgrajeno s pomočjo skupnih sredstev.
Takšen razmislek ni kritika vojske niti planinskih društev (ti so nekoč iz sredstev, pridobljenih od prodaje v planinskih kočah, »živeli« ves sistem – od reševanja do mladine. Kaj pa je nastalo danes?). Je zgolj opomnik, da se za vsakim »uspelo nam je« skriva še nekdo drug: davkoplačevalec. Preveč nategovanja teh davkoplačevalcev pa ni vzvišeni dejavnosti, kot je planinstvo, ravno v ponos! Res pa je, da družabna omrežja marsikaj prenesejo, …
AK








