Triglav in planinska organizacija
Delo, 3. maj 1978 dLib.si
4. maja 1927 je umrl triglavski župnik Jakob Aljaž. 24. februarja 1927 si je zlomil nogo in od tedaj si ni več opomogel.
Janko Mlakar je v prvem poglavju knjižice o tem velikem sinu slovenske dežele zapisal: »Bilo je 6. junija leta 1845, ko je pod takrat še slamnato streho prijokal na svet četrti novorojenec Antona Aljaža, po domače Bačnika. Nihče ni takrat mislil, da bo to nebogljeno dete postalo kdaj najvišji posestnik v Sloveniji.« Izpod Šmarne gore je šel najprej na šolanje v Smlednik, potem v Ljubljano. Postal je duhovnik in obenem navdušen planinec. Z njegovim prihodom v Dovje pa se je pričel tudi njegov boj za Triglav, za to, kar je danes simbol planinstva in vsega slovenstva. V njej je postal tudi »najvišji posestnike, ko je kupil svet na vrhu Triglava in postavil na njem – Aljažev stolp.
Na smrt se je pripravljal s čudovitim mirom. 1. maja 1927 je še pisal Planinskemu Vestniku: »Poslavljam se od tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam pa se tudi od vseh planincev in čitateljev Pl. Vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo.« (PV 1927, str. 131).
6. maja 1942 je umrl Franc Škantar, bohinjski lovec in gorski vodnik, ki je bil na Triglavu prek stokrat in vsa soseščina Triglava, posebno pa bohinjske gore, je bila njegova domena.
Rodil se je leta 1883 v bohinjski vasici Studor in komaj šest let mu je bilo, ko je očeta prvič preprosil, da ga je vzel s seboj na Triglav. Po prvi svetovni vojni je postal lovec v revirju Komne. Leta 1932 pa je v Ljubljani dovršil tečaj za gorske vodnike in v njegovo vodniško knjižico so se nizale pohvale za pohvalo, od domačih ljudi in tujcev. Toda v gore je odhajal v vsakem vremenu in preveč se je gnal pa premalo pazil. Prehladil se je in pljučnica je storila svoje.
