Slovenec, 11. avgust 1935
Milan, prav za prav Milanček, saj je bil najmlajši med nami, je dva dni doma sekal drva pozno v noč, Ivan pa je ves teden pred odhodom pomagal očetu v pisarni. Ante in jaz, ki sva si izposlovala »dopust« od staršev brez omejitve, sva pomagala Ivanu in Milančku, da je šlo delo hitreje od rok. To je res čudno: če ti mati ukaže nasekati drva, se obotavljaš, iščeš izhoda na levo in desno, oprimeš se najtanjše bilke, samo da ti ni treba prijeti v roko sekire. Ko pa te prosi prijatelj, da mu pomagaš, se ti pa koljejo čoki pod sekiro, kot bi sekal klobaso.
Vse je šlo v redu, Milan in Ivan sta opravila delo v rekordnem času. Prvi je prikorakal na kolodvor, skoraj uro pred odhodom kamniškega ekspresa, naš Ante. Obilen nahrbtnik poln brašna in velike sklede ter ponve zunaj nahrbtnika so ga izdajale za kuharja. Kuhar! Ako se mu žganci prismodijo, ali pa, če so mu ponesreči, da napravi polento namesto žgancev, je revež obsojen na brezpogojno zasmehovanje. Seveda je pa tudi res, da sam dvakrat bolj uživa, če se mu posrečijo okusne in lepe palačinke, brez katerih taborjenja sploh ni. Pa ga moram že vnaprej pohvaliti, da se mu je vse »posrečilo«. Ivan in Milanček, ki sta si z delom priborila dovoljenje za taboreče, sta primahala skupaj, zavedajoč se, da sta si počitek v planinah zaslužila. In ko sem se jaz svečano s tramvajem pripeljal na kolodvor, so me vsi trije že v pripravljenosti na skorajšnji odhod in z nekim rahlim nemirom v srcih sprejeli medse.
Vožnja do Kamnika, če po pravici povem, prehitro je vozil svetovno znani kamničan, da bi si mogel natančneje ogledati kraje ob progi. Skozi okna napol tramvajskih vozov z jermeni na stropih gledamo hiše, ki se redčijo in redčijo, dokler se vlak ne zareže med polja, okrašena z žitom in sočivjem.
— Debeljača.
Milan so nevedno nasmehne.
— Seveda, če bi ti rekel po kranjsko »koruza«, bi razumel.
Vlak preseka cesto. Z očmi grem po njej. V vas vodi, tja pod hrib, na katerem se sveti v soncu prijazna cerkvica. Vlak obstane. Ivan se nagne skozi okno: Domžale. Industrija slamnikov. Da, tu vso slamo porabijo za slamnike, pa je zato v glavi nimajo! Le nekaj postajic še, pa smo v Kamniku. Mimo nizkih, toda prijaznih hiš jo udarimo proti Stahovici.
— Poglej, kako Sv. Primož pokroviteljsko gleda na nas.
— Da, da, pa se bo kmalu obrnilo in ga bomo mi pomilovalno gledali od zgoraj navzdol. Sonce se je po svoji nevidni poti dvignilo visoko, da bi skoraj potrkalo na nebeška vrata. Zidu na levi noče biti konec, že kilometer in čez hodimo ob njem. Na desni pa nam bili nasproti široko razkoračena, toda pohlevna Bistrica.
Skoraj smo v Stahovici. Nenadoma pa se nam od zadaj potuhnjeno približajo črni, grozeči oblaki, ki v nekaj minutah zakrijejo obe očesi nebeškega reflektorja. Planine pred nami potemnijo, v nas pa se naseli otožna vznemirjenost.
— Nevihto v planinah bomo doživeli, plaho preseka tišino naš kuhar Ante.
Stahovica je pred nami, sonce le včasih še za slovo pogleda iz višine, morda nas hoče opozoriti na nevarnost, ki jo pripravljajo črni vodeni orjaki nad nami. Srečali srno kmeta in ga vprašali, koliko časa bo deževalo.
— Dolgo ne bo, se odreže, pa je prav potrebno za polje, dolgo ga lani že ni Bog dal. Samo da bi nam vse ne potolklo. Takrat sem se spomnil Gregorčičeve »Oljke«. Le Ivanu ni šlo vreme do srca: — Veš kaj Ante! Če bo lilo, boš nastavil ponve, da se bo voda natekla! Ante pa je le rahlo raztegnil ustnice in dalje študiral svoje kuharske recepte. Prekinile so ga šele prve kaplje, ki so ga neusmiljeno božale po licu in vratu.
Udarili smo proti Črni, in pustili — sicer s težkim srcem — ob strani pot, ki nas je tako poželjivo vabila k Sv. Primožu.
Črna! Da, res je bila črna, saj so se nad njo podili tako temni oblaki. Dobro smo vedeli, da bomo v Črni prespali noč pri gostoljubnem Logarju. Le enemu je bilo težko: kuharju, ki nam ta dan ni mogel pokazati svoje kuharske umetnosti.
*
Zjutraj nas je zbudilo zopet smejoče se sonce, ki je neusmiljeno pošiljalo žarke kot strelice na pravkar posušeno mrvo, ki nam je služila to noč za perjanico. Odprlo nam je zaspane oči in nas spomnilo, da je čas za odhod.
Strmo se dviga pot, prestrmo, da našemu kuharju bije srce, kot pokvarjen gramofon. Tla so še mokra, niti kamni na cesti se niso posušili, korita pa so polnil vode.
— Ivan, nikar ne misli, da tečemo maratonski tek, se oglasi Milanček, ki pa je drugače dobro hodil. Najbrž ga je skrbelo, da ne bi Ante izpihal vse svoje kuharsko znanje, ko je tako močno sopel. Nekaj minut smo počivali. Gledali smo v dolino. Daleč doli na levi je samevala Črna, ki pa je bila danes zlata v jutranjem soncu.
— Jagode, je zavriskal Milan, ko je ležal na tleh njegov nahrbtnik, on pa čepel ob rdečem šopku jagod.
— Da, tudi zgoraj bomo šli ponje. So prav dobre s sladkorjem, je razlagal naš kuharski prvak. Pa nismo šli, zakaj ne, bom pa povedal pozneje. Skoraj pol ure smo čepeli ob njih. Kot magnet so nas privlačevale tiste drobne, rdeče in tako lepo dišeče pike med travo. Nad seboj smo zaslišali enolično, toda prijetno zvonjenje krave – vodnice: prvi planinski pozdrav. Še sto metrov naporne hoje, pa smo na vrhu. Prostrani pašniki, posuti s pastirskimi kočami, tam zadaj nekje zelen smrekov gozdič, na levi nevarno navpično skalovje ograjeno z bodečo žico, da ne zaide živina nanj, pisane krave in med njimi mladi pastirčki, žvižgajoči planinske pesmi. Vse to premeriš z enim pogledom, z rahlim, zadovoljnim nasmeškom na ustih, da ti zavriska srce in se v prvem trenutku vživiš v to novo planinsko življenje. Nič ne iščemo, niti ne sprašujemo. Saj dobro vemo, katera izmed stotih in stotih na zunaj popolnoma sličnih koč ima odprla vrata za nas. Milanček se je razživel, poje in vriska, njegov glas se močno odbija od pobočij Veliko planine, pa prihaja zopet nazaj na nas. Ante je pozabil na svoj veliki lovor na hrbtu, Ivan z lahkoto prestopa majhne skale, ki kakor kosti gledajo iz trave.
— V koči je vse narobe. Pajčevine kraljujejo od stene do stene, umazano latvice za mleko ležijo po tleh pod gorami prahu in okrog pograda leži raztresena mrva. Ko pa nastopita Ante in Ivan ter odločno pomečeta ven ves nepridlkrav, smo se vselili mi, ljubljanski študentje — v pastirsko bajto. Gospod hišni posestnik, pri katerem smo najeli to enosobno stanovanje, torej vso vilo, ki pa je brez oken in dimnika, le z majhno lino v strehi, se je približal svojemu posestvu. Dogovorili smo se z njim, da mu bomo plačali najemnino s tobakom. Razumel je, da smo študentje, da smo komaj zbrali tiste kovače, da smo sploh prišli.
— Meni je tako vseeno, je dejal, če je koča prazna ali polna, samo da mi ne napravite škode. Seveda smo mu obljubili, da bomo pazili nanjo, kot bi bila naša. Ivan je zakuril, Ante pa je privezal kotel nad ognjišče z močno žico ter nam skuhal kosilo: žgance in mleko. Pastirska hrana v pastirski koči med pastirji!
— Ne bi jih zamenjal z ljubljansko pečenko! je dejal Milan. Vsi smo mu pritrdili, kuhar pa je bil počaščen in gromko je pritrdil: Res je kmalu smo se udomačili. Moževali smo — kakor pravijo na planini — z mladimi pastirji, ki so se plahi in nekam tihi, ki stikajo po skalah za planikami in jih potem hranijo v kozarcu na polici poleg velikih lončenih skled mastnega mleka; moževali smo s starimi izkušenimi dedi, ki vedo toliko bajk o planinah. Največ smo so držali Janeza. Star očanec je, močan kot Peter Klepec z močnimi črnimi brki pa prijaznim pogledom. Kmetje so mu radi zaupali živino, saj je pazil nanjo bolj kot marsikateri gospodar. Vsak večer smo sedeli pri njem okrog ognjišča, on pa nam je pravil o svojih mladih letih, o Galiciji, kjer je bil pri vojakih in o svojih doživljajih v planinah. Povedal je, da straši v Tomaževi koči, da hodi stari Jernej nazaj, kakor je obljubil teden pred smrtjo. Z zanimanjem smo ga poslušali, pri tem pa pili kot olje gosto mleko, ki ga je pravkar namolzel. Nekoč sem mu prinesel cigaret.
— Hvala, fant! Pa jih ne bom pokadil. Jih bom prihranil za nedeljo, ko bo god sv. Ane, patrone naše župnije na Gozdu. Skrbno jih je spravil na polico ob pogradu.
Les je mejil našo kočo od Klemenove. Osemdesetletni starček nam je pripovedoval, da pase že štiriinpetdeseto leto na planini. Gotovo bi zaslužil lepo pokojnino, pa si jo prislužil le skromni prevžitek do smrti pri svoji hčeri.
Vstajali smo ob štirih, ko smo zaslišali klice pastirjev, ki so gnali živino na pašo. Zbrali smo se pred kočo in čakali sončnega vzhoda. To je užitek, ki bi ga mogel primerjati le še s sončnim zahodom na morju.
— Hej, Janez, zakaj pa nosite sekiro s seboj, ne greste za živino?
— Pastirji jo nosimo vedno s seboj. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je šel sedaj že pokojni Matevž — Bog mu daj dobro — za kravo. Pa se je zapletla z nogo v grmovje in se nikakor ni mogla rešiti. Matevž je letel domov po sekiro, ko pa se je vrnil, je krava že obležala. Vidiš, od takrat nosimo pastirji sekiro s seboj. Pa tudi tako prav pride. Zagledaš lepo vejo, pa jo odsekaš za na ogenj.
*
Naš Ante je zgrešil poklic. Nadarjen za kuhinjo, je šel študirat klasike, ki so mu naprtili celo popravni izpit. No, pa saj je šele v sedmi, bo še lahko presedlal. Na policah je imel razstavljeno svojo robo: moko vsake sorte, riž, nekaj makaronov, o katerih je dejal, da jih rabijo Lahi za polaganje kabla v Ameriko, sol, nekaj kakava in — sladkor. Posebno nevarna zadevica je sladkor. In kuhar je celo dognal, da kopni nadnormalo. Spogledali smo se, le Milanček se je nekam sumljivo obliznil okrog ust, najbrž v strahu, da od zadnjega skrivnega obiska pri sladkorju ni ostalo še kaj zunaj vrat v tisto mogočno shrambo, ki ji pravimo — želodec. Kmalu smo ga tudi zasačili, ko je jedel ta »sad prepovedanega drevesa«. Seveda kazen ni izostala; h kovaču, ki ga je dal za mleko za deset dni, je moral priložili še za pet litrov mleka. Sladkorja je pa le zmanjkalo. No, vidite, zato nismo mogli po jagode, ker sladkorja ni bilo! Milančku pa smo prepevali pesmico, zloženo prav njemu »v čast«:
Za deset dinarjev prav ves teden živiš,
če nisi sladkosneden,
pa jagode bi jedel sladke,
če pameti ne bil bi kratke!
*
V nedeljo je na planini polno ljubljanskih srajc. Vpijejo in vriskajo, da jih je polna vsa planina. Ko smo šli zjutraj mimo turistovske koče na skale po planinke, smo zagledali elegantno damo v pižami, sedečo na blazini s sončnikom v roki.
— Če bi jo Janez videl, bi jo prav gotovo zvezal, misleč, da je znorela, je prav umestno pripomnil Ivan.
— Filmal bi jo, ko bi me ne videla. Mislim, da bi jo Planinski Vestnik s pridom uporabil za zabavo svojim čitateljem. Tam od Črne so privriskali fantje in so prišla dekleta. Kakih petnajst pastirjev se je utiralo okrog te pisane, vesele družbe, celo šepavi trafikant France je prišel, o katerem pravijo, da nikomur ne zaupa, z nikomur na svetu ne izpregovori prijazne besede in se nikdar ne nasmeje. Stopil je vstran, se naslonil na les, držeč v ustih svojo obžgano pipico in od daleč gledal veselo družbo. Ko so se vsi smejali, je on ostal mrk, kot bi ga vse skupaj ne zanimalo. Morda je mislil na svojo mladost, na tisti grozni trenutek v vojni, ko mu je razmesarilo nogo, ko mu jo za vedno odbilo smeh z obraza in zadovoljstvo iz srca. Pa ga pastirji razumejo, nihče ga ne nadleguje in še tisti redki, ki pridejo k njemu po cigarete ali tobak, odidejo hitro, brez razgovora s komaj slišnim pozdravom.
*
Nenadoma, prav ko smo natepavali palačinke, se prikaže pri vratih Bruno iz Ljubljane.
— Kaj te je za Boga prineslo iz Ljubljane, ga po prvi osuplosti šaljivo, s polnimi usti vpraša Ante.
— Kočo iščem za profesorja iz Ljubljane!
— Pri nas?
— Ne. Vas sem prišel le povprašat, če morda rabite kaj marmelade za palačinke … Ante je kot besen skočil k njemu, mu vzel nahrbtnik in ga vljudno povabil v kočo:
— Prav si prišel. Palačinke imamo, sicer nenamazane, vendar če hočeš … Bruno je seveda izvlekel marmelado in jih vsem namazal. Pri jedi pa je bil skromen. Samo devet palačink je pojedel … Pa smo se dobro razumeli z njim. Vso noč smo pretarokirali do sončnega vzhoda. Potem je ostal pri nas še dva dni, prav do takrat, ko smo tudi mi uvideli, da moramo napovedati konkurz in se preseliti nazaj v Ljubljano.
Dvanajst dni smo prebili na planinah, dvanajst dni občudovali razkošje planin, ki jih je postavil Stvarnik v veselje in dobro človeku. Kaj smo hoteli več? Prijatelji smo se zbrali, da smo odšli spoznavat drugačno, kmečko življenje, da smo se kot čebele medu napili gorskega zraka in se spet prijatelji vrnili nazaj med stene sivih hiš stokrat bogatejši na duhu in telesu.
(Marjan V—a.)
