Slovenec, 15. avgust 1935
Mogočno se dvigajo naše goré,
ozirajo se na cvetoče polje,
pošiljajo toke mu bistrih voda;
navzdol se podvizajo hčere gorá,
pozdravljajo rod, ki se dviga na dan,
in last imenuje goro in plan,
pozdravljajo ga, na uho mu bobne.
»Naj volja tak krepka, ko tvoje goré,
naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,
ki trgajo jez, in potresajo breg;
al mirno ponosno srce naj ti bo,
ko tvoje spomladi polje je cvetnó.«
Simon Jenko
