Slovenec, 18. avgust 1935
To je bilo takrat, ko je rebrih in grebenih Jelovice začelo zmanjkovati železne rude in so bili kovaški gospodje v Kropi in Kamni gorici v skrbeh, da ne bi imeli kaj topiti v plavžih in bi obstala kolesa ob vigencih in bi nehali sopihati mehovi in ugasnili ognji na ješah in bi kovaška kladiva ob naklih počivala in rjavela.
Predobro se je godilo dotlej žebljarjem ob Prepravki in Lipnici in gospodje in njihovi kovači so se bili prevzeli. Tako so se bili prevzeli, da niso kaj več dosti dali na Boga in pravo vero so zavrgli. Oklenili so se krive vere lutrovske in upali v boljše čase. Boljših časov pa ni bilo. Železne rude je bilo vedno manj, delo in dobiček sta pojemala in pomanjkanje pri kovaških družinah je dan za dnevom huje trkalo na vrata.
»Bog nas tepe!« so bili prepričani vsi, ki so še živeli po stari veri.
Lutrovskim to ni šlo v glavo.
»Kaj bi nas Bog tepel,« je menil kroparski Sighan.
»Kje so že časi, kar so začeli kopati in riti pod Jelovico za rudo, pa jo je moralo zmanjkati! Če je ni več za Bariglo in po Gobelah ali na Jamaho in pod Orlovno pa pod Črnim vrhom in pod Zidano skalo in tudi ne pod Špikom in Raco in ob Črnem potoku, jo poiščemo drugod!«
In kovaški gospod Sighan ni ostal samo pri besedi. Na samo cesarsko pisarno se je obrnil, da bi mu dovolili prost rudosled pod Stolom, zakaj slišal je, kako so ljudje z one strani prerokovali o bogastvu, ki je skrito v njihovih gorah, a ne more nihče do njega, ker ga varujejo škratje …
Prošnja je bila odposlana in Sighan in vsi lutrovski so čakali in se že veselili, kako bodo trapastim papežnikom pokazali, ko pridejo drugod do rude, da jih Bog ne tepe, pač pa z obema rokama pomaga, ker je njihova vera prava.
Ko je lepega dne prišlo od rudarske oblasti v Ljubljani na rudarskega sodnika v Kropi veliko pisanje z rdečim pečatom, so bili Kroparji vsi iz sebe in so trdili, da je na pisanju podpisan sam cesar. Sighan je dobil pravico za prost rudosled pod Stolom.
»Sedaj smo pa na konju!« se je ponašal in kazal pisanje.
Kroparji in Kamničani so hodili k njemu, da bi jih vzel na delo.
»Počakajte, počakajte, vsi pridete na vrsto, še premalo vas bo! Za zdaj opravim s svojimi! Čez kak teden pa le bodite pripravljeni!« jim je dajal upanje.
Potem pa je izbral najboljše delavce, ki so mu dotlej kopali v rebrih pod Jelovico. Med njimi je bil en sam papežnik, ki bi ga bil najrajši izločil, a ker je vedel, da se posebno razume pri iskanju rude in je spreten ko malokdo, ga je obdržal. V zadregi si je pa le izmislil opravičilo, da ne bi godrnjali njegovi pravi krščeniki.
»Še Gašperina vzemite s seboj, da ne bodo papežniki kazali na nas, kako skrbimo zase in jim ne privoščimo zaslužka!« je rekel, ko so odhajali lepega jutra iz Krope.
*
Pot do Begunj rudosledcev ni utrudila, vendar so počivali in si privezali dušo. Tako je odločil Pehaimb, ki je vodil može in mu je bil Sighap dal prepis pravice in zraven še toliko v mošnjo, da ne bi teden dni stradali.
»Kam bi jo mahnili, kje bi začeli?« je vprašal Čačman, ko so se podprli.
»Mimo Kamna v Drago jo zavijmo in začnimo pod Begunjščico, kjer se mi zdi, da bi utegnilo kaj biti,« je menil Gašperin.
»Grofovski so tam! Čeprav imamo pravico, bi nas nemara prijeli in nam pokazali, kako hladno je v njihovih kehah,« je ugovarjal Pehaimb.
»Pa pojdimo mimo Svetega Petra pod Stol! Tja gori, bi dejal, kjer imajo Žirovničani svojo planino. Pod Rjavimi pečmi bi poskusili,« je svetoval Štangel.
»Tako, tako, tam gori ne bomo stradali mleka!« se je navdušil Jernač, ki ne bi rad pogrešal kislega mleka in žgancev.
Ali je odločala Jernačeva utemeljitev ali strah pred grofovskimi ali nasprotovanje papežniškemu Gašperinu, kdo ve? Pehaimb je plačal ceho, vstal in krenili so vkreber k Sv. Petru.
»Bog in sveti Peter pa še sveti Lenart, ki si patron Krope, nam pomagajte, da bi imeli srečo!« se je glasno priporočil Gašperin, ko so šli mimo cerkvice.
»Ha, s katerim ključem naj pa pomaga sveti Peter? S srebrnim ali z zlatim? Saj ne utegne odpirati zemlje, ko odpira papežnikom nebesa, če mu plačajo za odpustke!« se je ponorčeval Pehaimb.
»In sveti Lenart v svoji meniški halji grozi z ukrivljeno palico in z verigo nam vsem, da nas poveže in požene naravnost v peklenski hlev, ker ga ne maramo častiti!« je pritegnil Štangel in se zasmejal.
»Bog vama greh odpusti in vama daj pravo pameti« je odvrnil Gašperin.
»Zase, zase jo prosil« sta mu vrnila oba obenem in so potem še kar naprej zbadali Gašperina, čeprav je utihnil in jim ni odgovarjal.
Polagoma so se usopli in je tudi njim zmanjkalo besed. Drug za drugim so se pomikali po stezi in prišli na Peči, odkoder so se spustili k Završnici, krenili od tam čez Police in po Melju na Planico in se ustavili na Žirovniški planini, kjer so se jim spet razvezah jeziki. Star pastir, ki so ga našli pred stanom, jih je začudeno pogledal.
»Odkod, možje, s krampi in lopatami in kam?« jih je vprašal.
In so mu povedali.
Mož je zmajal z glavo. »Predrzni ste,« jim je rekel. »Kar je Bog skril v zemljo, tega naj človek ne išče, če si hoče dobro! Niste prvi, ki ste prišli. Jaz sam sem jih že dosti videl, ki so šli tod mimo iskat zlato in drugo bogastvo, pa se ni nobeden vrnil. Vsakokrat, ko je odšel kdo v Rjave peči, da bi obogatel, je nastala neznanska nevihta. Grmelo in treskalo je, kakor da se bliža sodni dan. Ko se je huda ura polegla in je spet prišla mirna noč, sem videl, kako so se sprehajale čudne luči tam pod Pečmi, in od daleč sem slišal presunljivo klicanje, kakor bi bile verne duše, ki prosijo pomoči. Nekajkrat sem videl tudi škrata, ki se je tako hudobno smejal, kakor bi bil neznansko zadovoljen, da je izvabil pohlepne duše in jih za večno pahnil v peklensko brezno. Če vam je kaj mar za zveličanje, se kar lepo vrnite, če pa le hočete kopati in riti v zemljo, se pa priporočite sveti Barbari za srečno zadnjo uro!«
»Ne boste nas, oča, nismo otroci, da bi verjeli v škrate! Sveti Barbari pa naj se priporoči tale, — pokazal je na Gašperina — ki je oblezel že vse cerkve po Kranjskem in božje poti blizu in daleč, ker da na vse papežniške zmišljotine!« se je postavil Pehaimb.
»Niste otroci, tvoje govorjenje pa ni pametno! Če ne prej, ko prideš v moja leta in boš mislil na smrt, boš drugače govoril,« je povedal pastir svoje in še majal z glavo, zakaj takih besed ni svoj živ dan slišal.
»Potem pa imamo še dovolj časa in nam ne bo treba tako brž klicati svete Barbare na pomoči«, se je oglasil Čačman.
»Kdo ve? V božjih rokah smo in slišali ste, da ne vemo ne ure ne dneva, kdaj pošlje Bog svojo deklo po nas,« jih je poučil pastir.
»Zato imate prav, oča, da se je treba priporočati sveti Barbari,« se je oglasil tudi Gašperin in začel pripovedovati kakor bi bral iz bukev, kako je sveta Barbara prinesla sveto Popotnico ljudem v goreči hiši, kako so jo klicali na morju, ko se je ladja potapljala, in jih je uslišala, kako je obhajala popotnega človeka, ki je padel med razbojnike, kako je hodila med umirajočimi kristjani na turškem bojišču, kako je umirajoči, naboden na kol, sprejel iz njenih rok sveto Rešnje Teto, in še, kako je prišla tudi k rudarjem, ki jih je zasulo.
»Vse to sem videl na podobi svete Barbare v cerkvi svetega Tilna nad Repnjami,« je pristavil, ko je končal.
Lutrovci so se smejali in menili, da niso prišli v gore, da bi poslušali papežniške marhje.
*
Ko so prišli Kroparji pod Rjave peči, so se ločili. Vsak je poiskal svoje mesto, kjer je začel kopati. Prvi in drugi dan so se vsi utrujeni vračali v stan, ne da bi kaj našli. Tretji dan je imel Gašperin srečo. Zadel je na prve kose rude in sklical tovariše, da bi skupno kopali.
»Ali si se priporočil sveti Barbari?« ga je zbodel Pehaimb.
»Sem se,« je mirno odgovoril Gašperin. In so potem kopali dan za dnevom in čim globlje so prišli, tem prešernejši so postajali, zakaj železne rude je bilo vedno več.
Proti koncu tedna so bili že globoko v rovu. Krampi so votlo odmevali in ruda se je kotalila pod noge, da je nista mogla Čačman in Jernač sproti spravljati iz rova in sta jo le premetavala proti izhodu.
»Sighan bo lahko vesel, ko mu jutri povemo, kako bogato žilo smo našli,« je dejal Štangel, ko je postal, da bi se nekoliko oddahnil.
»Če nam ne bo dela pošteno plačal, naj vzame hudič njega in rudo!« je zaklel Pehaimb.
Štangel in Čačman in Jernač mu niso utegnili pritrditi, Gašperin pa je še glasno zaklical sveta imena in se še enkrat priporočil sveti Barbari.
*
Pastir je tedaj sedel pred stanom in gledal po dolini in proti Pečem. Pokrižal se je in pokleknil. Videl je, kako se je tam doli nad radovljiško farno cerkvijo dvignila bela meglica. Čim bolj jo je gledal, tem bolj se je bližala in bila vedno bolj podobna ženski postavi, oblečeni v belo haljo in ogrnjeni v zlat plašč. Roke je držala pred seboj sklenjene in v njih so je bleščalo, ko da nosi zlato posodo.
»Sveta Barbara!« je pomislil pastir in zamaknjeno gledal nebeško prikazen, dokler ni izginila pod Rjavimi pečmi, kjer so Kroparji kopali. Toliko je videl in ko je vstal in še gledal proti Pečeni, je slišal, kako je zabobnelo, in videl je, kako se je utrgal v gori velik plaz in grmel nizdol s tako silo, da je pobral in pokončal vse, kar mu je prišlo na pot.
»Bog jim daj srečno zadnjo uro!« je vzdihnil pastir, ki je mislil z grozo na Kroparje, in je hitel klicat oglarje, ki so v gozdu pod planino sekali drva in delali kope, da bi šli gledat, kaj se je zgodilo in bi pomagali rešiti podsute, če bi se se dalo.
Oglarji so bili brž pripravljeni in so odšli s pastirjem proti Pečem, ob katerih se je plaz že ustavil. Gledali so ga in se čuditi, zakaj kakor velikanska monštranca je bil v pobočju in se belo svetil … Pehaimb, Čačman, Štangel in Gašperin so bili mrtvi, Jernača pa so še pol živega rešili. Ko je prišel k sebi, so bile njegove prve besede: »Sveta Barbara, sveta Barbara! …«
Prenesli so ga v stan in ko se je opomogel, je pripovedoval, kako je bilo v rovu, kako je zabobnelo in jih zasulo, in kako je v temi, ki jih je objela, kar na lepem poslalo tako svetlo, da je jemalo vid. Neznansko lepa devica je stala sredi med njimi in v rokah je držala kelih kakor mašnik in potem vzela iz njega hostijo in je najprej stopila h Gašperinu in ga obhajala. Ko so drugi to videli, so se trkali na prsi in pristopila je tudi k njim … K njemu pa ni prišla … Toliko je vedel, toliko povedal: »Bog je neskončno usmiljen, tudi k onim je poslal sveto Barbaro,« je dejal pastir.
In pastir in oglarji in Jernač sam so potem pripovedovali ljudem, kaj se je zgodilo v Pečeh pod Stolom in v potrditev svojih besed so kazali na monštranco, ki je prej ni bilo, in zgodba je šla po vsej Gorenjski in od onih dob častijo Gorenjci še bolj vneto sveto Barbaro in se ji pobožno priporočajo.
*
Ob Rjavih pečeh pod Stolom se še danes sveti monštranca, kakor bi bila izpostavljena na veličastnem oltarju, da bi se ljudje ob vsakem pogledu nanjo spomnili Njega, ki v beli hostiji blagoslavlja naš svet in nas kliče k sebi — naš Gospod in naš Bog.
Dr. Joža Lovrenčič
