Stol, glasilo delavcev industrije pohištva, avgust/september 1978
Po vseh mogočih in nemogočih peripetijah glede planinskega izleta, smo se končno zbrali pred tovarno in že pred odhodom avtobusov radovedno razpravljali, kako sploh bo na tem našem masovnem izletu. Na Triglavu namreč.
Brez posebnih zapetljajev, razen seveda razposajenega pogovora, smo pred osmo uro zjutraj prispeli v dolino Vrat, pod našega očaka, kjer pa žal našim najbolj vnetim zbiralcem žigov in razglednic ni bilo dano zadovoljiti svojih želja, kajti delovni dan nekaterega osebja v Aljaževem domu se na žalost začenja šele ob 9. uri. Tako smo po kavici, čaju ali cigareti okrog osme ure odrinili iz koče, po dolini proti gori. Najprej smo se ustavili za kratek čas ob spomeniku padlim partizanom gornikom, ki je nekaj posebnega. Na kakšen meter visokem kamnitem podstavku je več kot dva metra visok klin in v njem vponka, ki predstavlja nepogrešljiv pripomoček alpinista v boju s steno. Žal so morali naši očetje to opustiti in se spoprijeti z okupatorjem, ki je teptal našo zemljo in ljudi. In ne malo, več kot preveč naših ljudi, je ostalo tudi v dolinah pod gorami, da lahko v miru mi danes uživamo lepoto naših gora.
Od spomenika smo šli na levo, strmo navzgor v tako imenovano Bukovje, v katerem so še bili sledovi velike ujme, ki je tod divjala pred dobrim mesecem in celo terjala življenje človeka prav na vrhu Triglava.
Vreme v gorah je lahko neizprosno. V nekaj minutah se sončen dan spremeni lahko v pravi snežni metež. In strela ne izbira žrtve. Tudi sam sem bil tiste dni na gori, vendar že naslednji dan ni bilo nikakršnega znamenja tragedije. Le izkušnja več nam ostane v spominu, kako previden je treba biti. In seveda, spoštovati je treba nasvete vremenarjev, čeprav si kar prevečkrat mislimo, da nič ne vedo.
Po slabih dveh urah hoje smo si za nekaj minut oddahnili, nekateri so tudi dali nekaj med zobe, da jim niso tekli na prazno. Potem smo se napotili naprej, oziroma navzgor po Tominškovi poti, proti studencu nad Pragom. Nekatere je bilo malo strah pred klini, ki so zabiti ob poti in jeklenimi pletenicami (zajlami), ki so napete zgolj za varno hojo. Ko smo si bili edini, da vsi ti pripomočki služijo za varnost, so fantje in dekleta pustili strah v dolini in se pogumno vzpenjali naprej proti našemu cilju.
Pri Studencu smo naredili daljši počitek in malico ter se odžejali s čisto in kar preveč mrzlo studenčnico, ki zagleda luč sveta na višini okrog 2000 m nadmorske višine. Ko smo se dodobra okrepčali, smo počasi nadaljevali pot proti Kredarici.
Že po nekaj sto metrih smo prvi naleteli na prvi sneg. Najprej na novega in potem še na snežišča, kjer sneg nikoli ne skopni. Čeprav pot od tu do Kredarice ni strma in je komaj dobro uro hoda, je nekatere precej utrudila. Hoja po snegu, posebno pa še prečenje velikih snežišč, zahteva posebno tehniko in kdor te ni vajen, ga vse to prav kmalu močno utrudi. Marsikoga bolj od strahu pred zdrsom po snegu kot zaradi hoje same.
Ko smo se poslovili od studenca in od veličastne severne stene, se je pred nami s Triglavskega ledenika pokazala gora in njen veliki greben, po katerem vodi pot od Kredarice, preko Malega Triglava na Triglav. Res je lep in veličasten. Vendar sem nehote pomislil, ali je res samo Triglav gora. Nedaleč stran se strmo v nebo vzpenja Stenar, v ozadju se megla poigrava s Škrlatico in razkriva stene in grape te mogočne gore. Sovatna je kot pohlevna ovca med mogočnimi ovni, pa je vseeno tako lepa, da si oči z veseljem odpočiješ na njenem temenu. Marsikdo je vse to opazil in užival, drugi je opazoval, kje pač gore so in obenem počival. In spet tretji ni videl ničesar razen stopinje pred seboj in misel na vrh, češ, zdaj bom pravi Slovenec!
Misli se mi povrnejo za štirinajst dni nazaj. Tudi takrat je naša sekcija organizirala izlet. »Na Grintavec — najvišji vrh Kamniških Alp«, je pisalo na plakatu. Pa glej ga zlomka! Od vse te množice, kolikor nas je v Stolu, so se udeležili vzpona vsega štirje sodelavci in osemletni otrok.
Ko smo počivali pod samim vršnim grebenom, sem ravno tako kot danes, opazoval vrhove okrog sebe. Tam daleč je Kamniški Dedec. Zdi se mi kot čuvaj. Saj njegov vrh strmi v nebo prav sredi venca Kamniških Alp. Potem naprej Rzenik in njegova rdečerjava stena. Ali bo sploh kdaj premagana osrednja zajeda? Alpinistični problem naših gora. In severna stena Planjave. Ne vidim ji dna. Ta 1200 metrska stena se mi zdi kot veliki strmi tobogan. Niti na misel mi ne pride, da bi se še kdaj spoprijel z njo. Že takrat, pred več kot desetimi leti, se mi je zdela neskončno visoka. Toda premagana je. Pa Skuta in njena bela stena in plati. Tako nedolžna, krotka je videti, vendar se je lotevajo le najpogumnejši. Tu pred nami pa Grintavec — vladar, mogočen in visok. Ves bel in posejan med skalami z drobnimi šopi trave, ki jo mulijo gamsi in drobnjad. Da, to so gore!
Po debeli uri počitka v Triglavskem domu na Kredarici smo se žal morali razdeliti v tri, namesto v dve grupi. V prvi grupi so bili že prekaljeni planinci, v drugi, predvsem prvopristopniki in v tretji, tisti najbolj utrujeni in tisti, ki niso želeli na vrh zaradi novozapadlega snega. Lepo pošteno smo se zmenili vsak v svojo smer. Prvi dve grupi proti vrhu, tretja pa po lažji poti okrog Triglava, do Tržaške koče na Doliču, kjer smo zopet prišli vsi skupaj.
Tu pa je prišlo prvič do zapletov. Ker pravilnik PZS ne predvideva rezervacij za prenočišča ob sobotah in nedeljah v planinskih kočah, pride nemalokrat do prenatrpanosti. Ravno tako je bilo tokrat. Saj nas je moralo v koči prenočiti kar 400 namesto 120, kolikor ima koča ležišč. Le dobri oskrbnici se lahko zahvalimo, da so vsaj ženske, otroci in najbolj utrujeni ter starejši planinci ležali na pogradih. Seveda v precejšnji gneči. Žal nekaterim udeležencem ni bil všeč planinski red glede spanja. Luč se namreč ugasne ob 21 . uri in potem mora v koči vladati mir in šele po nekoliko ostrejšem pogovoru, v katerem sem izpadel za važiča, se je vse skupaj umirilo in končno smo eni bolj drugi manj spočiti dočakali nov dan.
Od koče na Doliču nas je pot vodila naprej po ne preveč strmem snežišču na Hribarice, od tod pa dalje navzdol proti Triglavskim jezerom. Pri zadnjem, to je sedmem jezeru, smo zopet počivali in si polnili želodce, potem pa nadaljevali pot po lepi dolini proti koči pri Triglavskih jezerih. Med potjo smo razpravljali o tej in oni gori, opazovali gamse na grebenu Lepega špičja in na meliščih pod Zelnarico, poslušali smo vriske prešerno razpoloženih planincev, ki so se oglašali z grebenov gora in odmevali v mogočnih stenah. Slišali smo zvok trobente, ki se je oglašal prav izpod vrha Lepega špičja.
Neizmerna čistina vode v Ledvički (šesto jezero) nas je prevzela in nemo smo opazovali poigravanje vetra z jezersko gladino. V daljavi so se kazali vrhovi nad Komno in veličasten greben Bohinjskih gora nad jezerom. Mi pa smo nemo korakali naprej proti koči pri jezerih.
Kakor je kdo hotel, tako si je izbral prostor za počivališče, saj je prostora okrog koče dovolj. Uživali smo ob pogledih na vrhove okoli nas in na borov gozdič, ki se razprostira vse tja do pod Komne. Veselo smo razpravljali o vsem mogočem in nemogočem. Od nekod se je razlegla lepa domača in umirjena pesem.
»Oj Triglav, moj dom, kako si krasan«, so jo povzdignili fantje iz kdo ve katere družbe, saj nas je bilo kar preveč, da bi se vsi med seboj poznali. Nekdo je celo pripomnil: »Madona, nisem vedel, da nas je toliko Slovencev.«
Bližala pa se je ura odhoda in morali smo kreniti naprej, navzdol proti dolini. Po dobri uri hoje smo prišli do ene najbolj strmih poti v naših gorah, do Komarče in se varno spustili po njej proti dolini, v Bohinj. Do koče pri Savici smo prispeli en1 manj drugi bolj utrujeni, vendar vsi zadovoljni in ob dobri kapljici, katerikoli pač, zaključili naš izlet.
Tisto o zamudi avtobusov pa je že druga zgodba. Pa še to. V telegrafskem stilu bi rekli izlet na Triglav je uspel v vseh ozirih. Na Grintavec pa ni uspel. Propagirajmo množično rekreacijo — drugo leto bo boljše.
Verjamem! Toda ta stil je slaba rekloma za rekreacijo. Upam, da članek več zaleže.
Predvsem za gore, katerim ne pravimo Triglav.
Franc Bauman
