Tržiški tekstilec, september 1978
Po 22. letih neumornega dela je tragičen padec iztrgal iz naše sredine sodelavko ŠTEFKO MLINAR. Med nas — njene sodelavke in sodelavce je prišla takoj po končani vojni — 1946. leta. Čeprav bolehna, je bila vedno vzor pridnosti, poštenosti in delavnosti; ne samo to — bila je dobra prijateljica in vedno je bila pripravljena pomagati. Nikoli več ne bo slišati njenih spodbudnih nasvetov, nihče več ne bo čutil njene roke, ki je bila vedno pripravljena izražati prijateljstvo in vdanost obenem. Nikoli ni godrnjala nad težavami, čeprav njen delavnik ni bil lahek, ne, še druge je bodrila in jim je pomagala, če je le mogla.
S prijateljico je odšla v hribe, ki jih je imela tako rada. Ni vedela, da se njen pogled zadnjikrat opaja na z jesenskim soncem obsijanih vršacih. Kar nenadoma ji je postalo slabo in omahnila je (na markirani poti pod vrhom Storžiča). Tudi hitra intervencija gorskih reševalcev, ki so ji hoteli pomagati, je bila zaman. Njeno plemenito srce je prenehalo utripati za nas, njene dobre prijatelje in za delo, ki nas je družilo. Naj ji ne bo težka žirovska zemlja, v katero so jo pokopali v torek, 26. septembra.
Njeni sodelavci
