Gorenjski Glas, 14. marec 1997
Tak je drzen načrt, ki ga namerava spomladi uresničiti tržiški zdravnik in alpinist dr. Iztok Tomazin. Kot poudarja, ne gre za tekmo z Davom Karničarjem, ki bo jeseni smučal z Mount Everesta na južno stran. – Najuspešnejši alpinistični smučar leta 1996 pred novim podvigom
Tržič, 14. marca – Slabi trije tedni še ločijo Iztoka Tomazina od odhoda v Himalajo, kjer se bo z mednarodno alpinistično odpravo povzpel na streho sveta. Zakaj Himalaja, se je vprašal na naslovnici letošnjega koledarja s posnetki z uspešne odprave na Gasherbrum I, kjer je predlani prvič smučal z osemtisočaka. Tam je odgovoril, da zaradi prelepih, nikoli do kraja izsanjanih otroških sanj o skrivnostnih deželah, zaradi belih gora na daljnih obzorjih, zaradi neugnanih želja in neugasljivega hrepenenja… V pogovoru za bralce Gorenjskega glasa pa je razkril še več o svojih dosedanjih dosežkih in načrtih v alpinizmu ter alpinističnem smučanju.
Gorenjcem ste dobro poznani kot zdravnik, gorski vodnik in reševalec, alpinistični inštruktor, letalec z zmajem in padalom, predvsem pa kot vrhunski alpinist in ekstremni smučar. Kateri od teh dejavnosti ste namenjali ob poklicu največ pozornosti v zadnjem obdobju?
“Na prvem mestu je seveda poklic. Ta mi vzame največ časa in energije. Še vedno se ukvarjam z vsemi zvrstmi alpinizma, ker ga pač jemljem najširše. V hribih uživam, ne glede na to, kaj počnem. Kar se tiče vrhunskih dosežkov, sem se v zadnjih letih nekoliko bolj usmeril v alpinistično, ekstremno smučanje. V nekaj preteklih letih sem zato svoje največje uspehe dosegel ravno na tem področju. Gre pa le za prehodno obdobje, saj me zanimajo prav vse dejavnosti v alpinizmu. Trenutno to pomeni, da sem nekoliko omejil predvsem ple- zanje, bistveno več pa se posvečam nabiranju kondicije in smučarske tehnike ter izkušenj. Razumljivo je, da so temeljnega pomena tudi psihološke priprave.”
Pogosto vas pokličejo v gore zaradi pomoči drugim, ki so se tam ponesrečili. To so najbrž manj prijetne poti v gore?
“To dostikrat pride spontano. Včasih sem že v gorah, ko zvem za reševalno akcijo, zato se vanjo vklju- čim kar od tam. Zgodi se tudi, na žalost, da moram samo s tem namenom od doma. Na kraj nesreče pridem bodisi peš bodisi s helikopterjem, odvisno pač od razmer.”
Tržičan, ki se počuti doma tudi pod pobočji Stola
Kljub številnim obveznostim ste zbrali moči in voljo za gradnjo lastne hiše. Ko smo se srečali po lanski odpravi na Aljasko, ste stanovali še pod Kriško goro. Menda ste se kmalu zatem preselili pod pobočja Karavank?
“Te preselitve sem zelo vesel. Pa ne zato, ker bi se slabo počutil v Tržiču oziroma v Križah, ampak predvsem zato, ker sem se preselil v še lepši kraj. Sedaj živimo v Mostah pri Žirovnici, praktično v vznožju Stola in Vrtače, kjer so meni v marsičem najljubše gore v Karavankah. Tako imam še višje gore precej bližje; dobesedno za domačo hišo se začenjajo pobočja Stola. V hiši smo od lanskih božičnih praznikov. Kar se same gradnje tiče, moram reči, da je večji delež od mene imela pri tem moja žena. Vso gradnjo, sva od začetka do konca izpeljala praktično prej kot v enem letu. Čeprav gre pri meni vse dokaj hitro, pa skušam zadeve opraviti tudi čimbolj kvalitetno.”
Nekaj podobnega najbrž velja tudi za vaše treninge. Za vrhunske dosežke sta razen dobrih telesnih zmogljivosti potrebna tudi motiviranost in psihološka pripravljenost. Ali je od teh elementov odvisna tudi izbira ciljev po zahtevnosti?
“Pravzaprav je ravno obratno. Od odločitve za neki cilj pa do uresničitve načrta ponavadi mine celo leto. Na primer, ko pridem šele z neke odprave domov, ne morem kar reči, da bom sedaj šel še na Everest. Ko cilj izberem, temu prilagodim vse pri- prave. Če je to Himalaja, ali druge visoke gore, temu podredim psihološke priprave in vse druge treninge. Glede na zahtevnost cilja vem, kako visoka je meja pri treningu, pa koliko časa mora trajati. Pri najtežjih stvareh nekih meja praktično ni. Kakorkoli dobro je že človek pripravljen, nikoli ni preveč. Telesna priprava v Himalaji je samo temelj, brez katerega ni nič. Sama po sebi še zdaleč ne zadostuje. Bistvene so psihološke priprave in izkušnje, na žalost, pa tudi sposobnos- ti preživetja v najtežjih okoliščinah.”
Himalajske odprave, podlaga za izkušnje in zorenje
Doslej ste bili že na osmih himalajskih odpravah. Leta 1993 ste smučali z višine 7550 metrov na osemtisočaku Šiša Pangma, predlani pa ste se na smučeh spustili z 8068 metrov visokega vrha Gasherbrum I. Na številnih vzponih in alpinističnih smukih ste najbrž dozoreli za še zahtevnejše podvige?
“Zaenkrat si kar težko predstavljam, kaj bi bilo lahko še zahtevnejše od spusta z Gasherbruma, ki sva ga opravila z Markom Čarom; on na snežni deski, jaz pa na smučeh. Dejstvo je, da je to še vedno najtežje smučanje z osemtisočaka po tehnični plati. Takrat je bilo, vsaj zame, blizu skrajne meje. Bili smo deležni izrednih odzivov alpinistov, ki so tam plezali za nama; recimo, tudi nekaterih najboljših alpinistov na svetu oziroma smučarjev. Skoraj si niso mogli predstavljati, kje se tam doli da smučati.
Vse himalajske odprave so seveda bogate zaradi izkušenj; ne samo alpinističnih, ampak tudi življenjskih. Človeku dajo tiste sposobnosti, ki pomagajo doseči tako vrhunske cilje, kot omogočiti, da se vrne domov. To je včasih tisto, kar je lahko najbolj kritično, ob čemer človek res dozori.”
Lani ste kar po treh smereh smučali s šesttisočaka Denali na Aljaski in si prislužili naslov najboljšega alpinističnega smučarja v Sloveniji. Najbrž pa vas to ni vodilo pri izbiri cilja? “Vrhunec je bil Gasherbrum, ki se je nadaljeval s smučanjem na Aljaski. Gasherbrum pomeni v svetovnem merilu več, ker je posamično zahtevnejši in tudi precej višji. Po drugi strani pa ni še nihče trikrat smučal v tako kratkem času z vrha Denalija, po različnih in dokaj težkih smereh, predvsem pa ne v takih slabih razmerah. Tudi ta dosežek je izredno odmeval, posebno v ameriških krogih. Rad bi poudaril, da si pri svojem poklicu in vseh drugih obveznostih z veliko muko privoščim eno odpravo na leto. Zato se posvetim le tisti akciji in takrat dam vse od sebe. Za razliko od tujih profesionalnih alpinistov ali nekaterih naših, ki imajo možnost za več odprav na leto, meni to ni dosegljivo. Jasno je, da odmevajo le tisti cilji, ki so vrhunski. Moram pa priznati, da meni samo to ni bistveno.” Odločitev za smučanje z najvišje gore sveta
Zakaj ste se odločili za smučanje z najvišje gore na svetu, pa kako boste do tja prišli?
“Everest me zanima kot najvišja gora na svetu, smučanje z njegovega vrha pa zato, ker je to trenutno aktualna zadeva in ker sem sedaj smučarsko najbolj pripravljen. Na Everestu še nisem bil, plezal pa sem na sosednji gori Lotse v južni steni. Naključje je naneslo, da so se Hrvatje odločili za organizacijo odprave na Everest, ki bo razmeroma poceni. Drugače bi bila odprava, vsaj za moje finančne sposobnosti, gotovo nedosegljiva. Splet okoliščin je pri- peljal do te odločitve, sicer pa imam še veliko drugih ciljev, ki me bolj privlačijo od Everesta.
Za to odpravo sem se dogovoril lansko jesen. Gre za mednarodno odpravo, ki jo vodi Hrvat Darko Berlak. On je že organiziral eno odpravo na Everest, je pa zelo sposoben organizator. Zraven je še nekaj Nemcev, morda kakšen Američan in Francoz ter šest Slovencev. Velika odprava je zato, ker to poceni stroške na posameznika. Drugače bomo delovali povsem ločeno. Večini je cilj priti na vrh Everesta po najlažji smeri.”
Lahko zvemo kaj več o vaših ciljih?
“Medijsko najbolj izpostavljen projekt, s katerim skušam pridobiti tudi sponzorje, je seveda smučanje z Everesta. Osebno bi mi še več pomenilo, če bi lahko preplezal kakšno prvenstveno smer na gori, ker sem pač predvsem alpinist, plezalec. Če bodo snežne razmere ugodne, bo imelo prednost smučanje, sicer pa se bom lotil kakšnega plezanja. Poudaril bi rad, da bom za vse sam. Tudi trije Ljubljančani in dva Štajerca imajo povsem svoje načrte. Torej ne bom imel spremljevalne ekipe, kar zelo zmanjša možnosti za uspeh.
Na pot odhajamo 1. aprila, kar je malo čuden datum za resno stvar. Odprava bo trajala dva meseca in teden dni. Glavne stvari se bodo dogajale predvidoma drugi ali tretji teden v maju 1997. Žal so spomladi smučarske razmere bistveno slabše kot jeseni, vendar nisem imel mož ností izbire, kdaj bom odšel na pot. Lahko se zgodi, da bo preprosto premalo snega za smučanje. S tem se niti ne obremenjujem, saj znam početi v Himalaji še druge stvari. Obenem gre še za obisk Tibeta, ki mi ogromno pomeni. Posnel bom gotovo veliko materiala za knjigo in morda tudi za koledar.”
Dva Slovenca na isti gori, a ne zaradi tekme
Letos se odpravljata na Everest kar dva slovenska alpinista, ki načrtujeta smučanje z vrha. V čem se razlikujeta vaš in Karničarjev smučarski načrt?
“Cilja sta enaka; smučati z vrha Everesta. Davo si je po lanskoletnih izkušnjah izbral južno stran, ki je tehnično lažja od severne. Na pot bo šel jeseni, ko so razmere za smučanje bolj ugodne. Po tej plati mu pripisujem večje možnosti za uspeh. Oba projekta se razlikujeta tudi v ceni, saj je moj glede na okoliščine precej cenejší.
Pogosto me sprašujejo, kaj je z mojimi in Karničarjevimi načrtí, ali gre za tekmovanje med nama. Nikakor se ne čutim tekmec ne Karničarju ne komu drugemu. Zelo mu privoščim uspeh, ker vem, kako je predan alpinističnemu smučanju. Situacija je pač taka, da bom imel prvi možnost poskusiti smučati z vrha Everesta. Ni pa nujno, da bom prvi, ki mu bo to uspelo. Bil sem pobudnik in idejni oče projekta SKI 8000. Moja osnovna zamisel je bila, da bi se pri njegovi uresničitvi združili najboljši slovenski smučarji. Zaradi več razlogov so se cilji razdelili med posameznike. Ni bistveno, kdo jih bo dosegel. Zame je uspeh zelo pomemben, ampak ga ne postavljam na prvo mesto. Najlepše bi gotovo bilo, če bi obema uspelo smučati z Everesta, meni s severa, njemu pa z juga.”
Kakšen pa je dostop do gore na severu in kako naj bi potekal vzpon na vrh Everesta?
“S tovornjaki se je moč pripeljati zelo visoko, do približno 5000 metrov nadmorske višine. Vzpon na vrh je z obeh strani približno enako dolg, saj je spodnji bazni tabor na že omenjeni višini. Severna stran je predvsem bolj skalnata in malo bolj izpostavljena vetrovom. Za vzpon sta dve varianti; po severnem grebenu, ki je klasična in najbolj pogosto uporabljana smer, ali pa po Velikem ozebniku. To se bo res pokazalo na samem kraju. Lahko se zgodi, da bo prišla v poštev tudi kakšna kombinacija obeh smeri, po snežiščih levo in desno. Kot predvidevam, bi bilo možno po aklimatizaciji priti iz baze do vrha v treh dneh, en dan pa bi potreboval za smučanje. To bo odvisno od razmer, saj je možno, da bom med spustom tudi prespal v taboru. Ena ključnih težav bo, ker bom moral smuči in vso ostalo premo nositi na goro sam. To je velik napor v teh višinah, moči pa bom potreboval še za glavno dejanje. O smučanju sem že rekel, da bo odvisno od snežnih razmer. Če bo gora preveč kopna, po skalah pač ne bo moč smučati.”
Pred odhodom ne manjka težav, motiv pa zmaguje
Ali ste že izbrali prave smuči in kako sploh potekajo priprave na bližnjo odpravo?
“Trenutno dajem največji poudarek kondicijskim pripravam. Za ekstrem- no smučanje ni pogojev, ker je premalo snega. V glavnem sem skrajno racionalen prí treningu zar- adi pomanjkanja časa. Večino treninga opravljam v domačih gorah, predvsem v Karavankah. O smučeh se še odločam; ali Elan ali ena od drugih firm. Za oblačila lahko povem, da bodo izključno domača; iz tovarne ITU prihajajo oblačila za alpinizem, ki so na svetovnem nivoju. Poleg stiske s časom je največ finančnih težav. Ne vem, ali mi bo uspelo pridobiti pred odhodom dovolj sponzorjev, saj imam zaenkrat le desetino potrebnega denarja. Dovolj ga ni niti za letalsko karto, zato me čaka pri tem še veliko dela. Drugi športniki imajo za take stvari menedžerje, alpinisti pa moramo sami poskrbeti tudi za organizacijske stvari. Motivacija je pri tem absolutna. Če si ne bi tako želel iti tja in opraviti načrtovano, bi že zdavnaj vse opustil. Ogromno je tudi težav in razočaranj.”
Glede možnosti za delovanje se naši alpinisti gotovo ne morete primerjati s tujimi. Vsekakor pa držite korak z njimi po dosežkih. Kaj bi pomenilo smučanje z Everesta v svetovnem merilu?
“To bi bil vrhunski dosežek tudi v svetovnem merilu. Kot vemo, je zaenkrat z vrha Everesta smučal samo Avstrijec, pa še to na zelo problematičen način. Ker je precej hodil in plezal navzdol, nekateri tega ne priznavajo za smučanje. Osebno mislim, da bo tudi tisti, ki bo tretji, četrti ali peti smučal z najvišje gore, deležen vse pozornosti. To je spoštovanja vreden dosežek kadarkoli, zato se ne obremenjujem z mislijo, da bi moral biti ravno prvi Slovenec pri tem dejanju.”
Gre za izjemno tvegano dejanje. Ali je glede na to pred odhodom tudi kaj strahu oziroma dvomov?
“Strah je prisoten le v tem smislu, da spodbuja k čim večji koncentraciji in k čim boljši pripravljenosti nasploh. Gre za konstruktiven strah, če temu lahko tako rečemo. To niti ni tisti strah v pravem smislu besede, kot ga laično pojmujemo. Zanj ni dosti prostora, ker človeka hromi in mu zmanjšuje sposobnosti.”
Čari daljnih dežel, ki jih ohranjata beseda in slika
Bolj mikavni so najbrž čari daljnega Tibeta, ki ste jih že spoznali in si jih še želite?
“Pri odnosu do Tibeta gre za čisto duhovne zadeve. Tam sem bil že trikrat. Nekaj sem o tem že pisal v svojih knjigah. Moram reči, da se mi zdi ponovni obisk te dežele enako ali pa celo bolj pomemben kot alpinistični in smučarski cilj. Žal za kaj takega še ni moč dobiti sponzorja. Imamo srečo, da živimo v zelo lepi deželi. Sam ne delam primerjav, kje je lepše. Vsaka dežela je privlačna po svoje, vsaka ima svoj čar. V vsaki od njih bi lahko živel. V tem življenju živim v Sloveniji, drugam pa hodim na obisk. Med razlogi, da rad odhajam, je tudi, da se je zelo lepo
vračati.”
Po vrnitvah je izšlo že več knjig o vaših doživetjih v tujih gorah. Ali je kaj podobnega tudi sedaj v načrtu?
“Gradiva bo vsekakor dovolj. Jaz rad pišem in fotografiram. Po podvigu na Gasherbrumu nisem imel časa za pisanje knjige, zato sem za leto 1997 izdal koledar Sijoče gore, ki je izredno uspel. Kaj bo po Everestu, še ne vem. Doživetij bo najmanj za debelo knjigo; mogoče bo celo oboje, velik projekt, zaenkrat še nimam knjiga in koledar. Za knjigo, ki je založníka. Morda se bo našel kdo, ki ga bo ta tematika zanimala. Gotovo bo atraktivna, na razpolago pa bodo tudi kvalitetne fotografije.”
Hvala za pogovor, pri dokončnih pripravah in na odpravi pa vam želimo čimveč sreče!
Stojan Saje
