Reševalci morajo premagati še približno 900 metrov jame
Primorski dnevnik, 20. januar 1990
Novice o dogajanjih v rombonskem Breznu velike razpoke, v katerem že peti dan delajo z ramo ob rami italijanski in slovenski jamarji reševalci, prihajajo na površje bolj na redko kot v preteklih dneh, ko je šlo za biti ali ne biti dveh ponesrečencev. Disciplina med reševalci pa zaradi tega ne sme popustiti. Sedaj je v breznu v teku dviganje pokojnika. Poslednja pot po podzemlju nesrečnega Massimiliana Puntarja, ki se je ponesrečil med reševanjem Maria Bianchettija, utegne trajati tja do nedelje.
V štab, ki vodi akcijo, so včeraj zjutraj dobili sporočilo, da so reševalci do 10. ure dosegli globino -910 m, kar je 140 oziroma 60 m višje od kraja, kjer se je Puntar ponesrečil oziroma kjer je med transportom umrl. Bolj spodbudni so podatki o razdaljah, ki so jih reševalci premagali v tej več kot 4 km dolgi jami. V dveh dneh so napredovali približno kilometer. Kot je povedal Marko Paternu, je upoštevajoč težavnost brezna in dela, ki ga morajo tam opraviti, tako napredovanje dokaj hitro. V breznu je sedaj na delu tudi ekipa s pnevmatični kladivi, s katerimi bodo razširili ožine na globini -300 in -850 m. Miniranje pa ni več potrebno. O nesrečah, ki so se tržaškim jamarjem pripetile v nedeljo in potem še v torek Marko Paternu meni, da je glede nevarnosti, ki prežijo na človeka, Brezno velike razpoke podobno drugim jamam, kjer se je treba bati predvsem padajočega kamenja. Opozoril nas je, da ima rombonsko brezno celo nekaj prednosti pred drugimi manj mogočnimi. Je namreč kljub vsemu lahko prehodno, kar mnoge jame niso. Brezno velike razpoke nam je eden najbolj izkušenih slovenskih jamarjev Jurij Andjelič opisal kot jamo, ki ji visoko težavnostno stopnjo daje njena dolžina in globina 1195 m. Zavoljo tega naj bi se v rombonsko brezno spuščali le telesno in hkrati psihično najbolje pripravljeni. Jamo, v katero se je spustil prvič (Andjeliču je bil v sredo zjutraj zaupan transport zdravil za ponesrečenca) in v kateri je prebil 31 ur, opisuje kot jamo izredne lepote. Časa za uživanje teh lepot pa tokrat zaradi tragičnih okoliščin seveda ni bilo veliko oziroma sploh ni bilo.
Čeprav reševalna akcija še traja, je bil včeraj primeren dan za nekatere zaključke in za seštevanje vrste novih izkušenj. Teh se je v obeh taborih reševalcev nabralo toliko, da sedaj oba vodja reševalnih ekip pravita,, da je bila akcija na Bovškem prvi konkreten korak k uresničitvi zamisli o organizaciji, ki bi združevala jamarje reševalce iz vseh dežel Alpe-Jadran. Ker je jamarstvo šport v vzponu, bo treba s tem pohiteti. Izkušnje so pokazale, da je zamisel uresničljiva kljub precejšnjim razlikam v pogojih za delovanje jamarjev reševalcev. Vodja slovenskega reševalnega moštva Igor Potočnik je povedal, da bodo o tej akciji napisali brošuro, ki naj bi jo brali v jamarskih krogih po vsem svetu. Sergio D’ Ambrosi, ki je prvi mož skupine 70 jamarjev reševalcev iz Furlanije-Julijske krajine, pa se navdušuje nad organizacijskimi sposobnostmi Slovencev. Glede nedeljskega zapleta pri pridobivanju dovoljenja za prehod meje na Kaninu, ki ga jugoslovanski obmejni organi italijanski reševalni skupini menda niso hoteli dati, pa D’Ambrosi pravi, da ta nesporazum v ničemer ni spremenil poteka akcije in da je bil to edini spodrsljaj med stoterimi odlično opravljenimi nalogami.
Včeraj nekaj čez poldne je iz brezna prišel dr. Ugo Vacca. Ta beneški zdravnik je namreč spremljal dogajanja tisoč metrov pod površjem Rombona vse od noči med minulim ponedeljkom in torkom. Bil je v prvi reševalni skupini, ki je hitela na pomoč Bianchettiju in katere član je bil tudi pokojni Puntar. Dr. Ugo Vacca je torej preživel v jami kar 96 ur. Sicer pa je v akciji, ki jo spremlja tudi prvi mož nacionalnega združenja jamarjev reševalcev Italije Giampaolo Bianucci, sodelovalo šest italijanskih zdravnikov v stalni pripravljenosti v ljubljanskem Kliničnem centru pa sta bila tudi dva slovenska zdravnika.
Kot smo omenili, bodo truplo nesrečnega Massimiliana Puntarja po predvidevanjih potegnili na površje nekje do sobote, potem pa bi morali opraviti še dolgotrajni uradni postopek za njegov prevoz v Trst. Najprej bi morali truplo prepeljati v dolino, potem na bližnjo postajo milice, kjer bi morali opraviti mrliški pregled in nato končno na italijanski konzulat v Koper. Tam bi ga po vseh opravljenih formalnostih zaprli v zapečateno krsto in ga končno prepeljali čez mejo. Po vsej verjetnosti pa bodo stvari stekle veliko bolj preprosto in predvsem mnogo hitreje. Pristojne jugoslovanske oblasti so namreč včeraj uradno ponudile italijanskim možnost, da bi truplo pregledal sodni zdravnik takoj pri izstopu iz brezna, nato pa bi ga s helikopterjem (jugoslovanskim ali italijanskim) prepeljali naravnost v Trst. To je vsekakor dobrodošla humanitarna gesta, ki dokazuje, da je z razumevanjem tudi meji mogoče preseči sicer razumljive, a za prebivalce ob njej vse prevečkrat pretoge predpise.
KATJA RO
