Primorski dnevnik, 19. januar 1990
Massimiliano Puntar je včeraj kljub vsem prizadevanjem umrl za posledicami poškodb
Včeraj ob 12. uri in 58 minut je 970 metrov globoko pod Rombonskimi podi v Breznu velike razpoke podlegel poškodbam glave mlad tržaški jamar Massimiliano Puntar. Rombonsko brezno, ki je zaradi možnosti, da postane celo najgloblja odkrita jama na svetu, postala za italijanske in slovenske jamarje izziv posebne vrste, je torej komaj pol leta za tem, ko so ga začeli raziskovati, zahteval smrtno žrtev. Massimiliano Puntar se je ponesrečil v noči med ponedeljkom in torkom, ko je sodeloval v prvem moštvu, ki je šlo na pomoč Mariu Bianchettiju. Puntar je umrl med transportom, ki se je pričel predvčerajšnjim opolnoči oziroma med postankom pri podzemskem kanjonu imenovanem Acgualunga.
Izgubljena je torej še ena bitka za življenje. Zaman je bil nečloveški napor blizu 80 italijanskih in slovenskih jamarjev reševalcev, ki so se še včeraj zjutraj radostili novice, da so zdravila, ki jih je ponesrečencu prinesel zdravnik Giuseppe Giovine pomagala in da Puntarjevo zdravstveno stanje dovoljuje pričetek transporta na površje. Prvi žarek upanja v srečni konec te drame v breznu, pa je posijal že predvčerajšnjim, ko je na površje prihajal prvo ponesrečeni Mario Bianchetti. Žal se je drama srečno iztekla le zanj.
Kot nam je sporočil vodja udeležencev v tej veliki reševalni akciji Igor Potočnik, je smrt tržaškega jamarja nastopila po 59 urah naprezanj, da bi ga živega prinesli iz jame. Vest o smrti je iz brezna sporočil zdravnik, ki je bil ves čas reševanja pri ponesrečencu. Odslej bo akcija potekala po novem načrtu, v katerem je predvsem zagotovljena previdnost in skrb za varnost reševalcev. Akcijo bodo nadaljevali samo telesno in umsko spočiti jamarji, vse utrujene pa bodo umaknili iz jame. Vzrok Puntarjeve smrti bo znan, ko bo na površje prišel tudi zdravnik, ki je prisostvoval zadnjim uram nesrečnega jamarja. Če bo šlo vse po sreči, bodo pokojnika prinesli iz jame v 40 do 50 urah.
Vrnimo se na začetek tega četrtka, ki bo v italijanske in slovenske jamarske anale zapisan kot dan izgubljene bitke. Kot je včeraj dopoldne povedal Marko Paternu (pogovor z njim objavljamo posebej), ki je v akciji zadolžen za stike z javnostjo, je sicer čemerno in oblačno jutro na Bovškem naredila lepše novica, da so zdravila, ki jih je ponesrečencu prinesel zdravnik, pomagala. Prenos ranjenca se je zato pričel že okoli polnoči. Reševalci, ki so ga nosili in spremljali, so naredili to noč prvi postanek malo pred tretjo uro zjutraj. Do takrat so že prestopili magično mejo minus tisoč metrov, po dolžini pa so napredovali za kakih 300 metrov, kar pomeni, da so bili od izhoda oddaljeni še vedno blizu štiri kilometre. Potem so do včerajšnjega poldneva napredovali še za nadaljnjih 250 metrov in dosegli globino minus 970 metrov. Pri tem so morali prečiti 20-metrsko brezno. Ustavili so se na začetku daljšega 250 metrov dolgega Podzemeljskega kanjona. Tako naj bi napredovali tudi naprej, pri čemer nihče ni mogel napovedati, koliko časa bo trajala drama mladega Tržačana. Novica o Puntarjevi smrti je načrt reševanja postavila na glavo, žalost in potrtost reševalcev pa je njihove telesne napore spremenila v eno samo veliko duševno trpljenje.
V jami je včeraj delalo okoli 25 reševalcev, ki naj bi jih s spočitimi ekipami zamenjali po 30 urah dela. Moštva so se menjavala tudi v dolini, kjer so utrujeni odhajali domov, v Bovec pa so prihajali novi reševalci. Reševalno moštvo še vedno šteje okoli 80 italijanskih in slovenskih jamarjev. Na delu so bile tudi skupine z električnimi pnevmatskimi kladivi, ki služijo za odstranjevanje zaprek v ožinah brezna- Včeraj je z delom začela tudi skupina, ki jo vodi profesionalni miner in strokovnjak za delo v podzemlju Danilo Rizner. S pomočjo kladiv in min so namreč nameravali razširiti kakih deset kritičnih mest in tako zagotoviti bolj varen prenos tovariša iz jame.
V Club 1000, kakor jamarji pravijo druščini tisoč in več metrov globokih lam, je Jugoslavija prišla lani prav z breznom velike razpoke, do katerega lanskega oktobra prodrli najprej 1100 metrov globoko, potem pa še 95 metrov globlje. Brezno pod Rombonom bi utegnilo po mnenju strokovnjakov, ki jamo še raziskujejo, meriti v globino okoli 1.500 metrov torej malo manj ali celo malo več od svetovnega rekorderja francoskega brezna Reseau Jean Bernard (1535 m). Jamo oziroma njen dihalnik so lansko pomlad med turno smuko odkrili Italijani, ki so jamo v dogovoru s slovenskimi jamarji tudi začeli raziskovati. Kraški svet kaninskega pogorja je z več kot 400 doslej odkritimi jamami pravi jamarski raj. Tam se nahaja tudi drugo najgloblje jugoslovansko brezno, in sicer Skalarjevo brezno, ki meri 911 metrov. Brezno velike razpoke, katerega vhod leži 2080 pod Rombonom, je dolgo več kot štiri kilometre. Jama je precej mokra: po njej teče potok, ki ustvarja sifone, slapove in jezerca. Predvidevajo, da bi utegnili pri nadaljnjem raziskovanju naleteti na sifon, ki ga ne bo možno obhoditi po stranskih rovih in ga bo treba premagati s potapljanjem. Zanimivo tudi je, da so bili jamarji doslej prepričani, da je največja nevarnost, ki se ji izpostavljajo raziskovalci rombonskega brezna, voda. Med raziskovanjem jame, ki običajno traja neprekinjeno po 40 ur, bi na površju lahko prišlo do hudega naliva, narasle vode v jami pa bi lahko onemogočile umik iz jame. Zaradi te nevarnosti so jamarji, med njimi tudi nesrečna Bianchettijeva trojica, hiteli z raziskovanjem v času letošnje sušne zime. Da voda še zdaleč ni največji človekov sovražnik v bovškem podzemlju, pa je pokazala rombonska tragedija.
KATJA ROŠ
Vest so prejeli v centru pri Briščikih
Puntarjeva smrt presunila Tržačane
Na Tržaškem je včeraj popoldne močno odjeknila vest o smrti Massimiliana Puntarja, ki je bil med prvimi reševalci ponesrečenega Maria Bianchettija. Vest o smrti 25-letnega speleologa je sporočil operativni center speleološkega odseka gorske reševalne službe s sedežem v Briščikih, njemu pa so jo telefonsko posredovali člani reševalne ekipe s pobočja Kanina.
Smrt mladega jamarja je ugotovil zdravnik Giuseppe Giovine, ki pripada vsedržavni italijanski reševalni gorski službi. Po poročanju tiskovne agencije ANSA je Massimiliano Puntar umrl zaradi komplikacij na srcu in dihalnih organih, ki so nastopile zaradi hudega udarca v glavo.
Številne skupine reševalcev, ki so priskočile na pomoč najprej Mariu Bianchettiju in nato še Massimilianu Puntarju, čaka sedaj žalostna naloga, da iz Brezna velike razpoke potegnejo truplo mladega tržaškega jamarja. Kljub temu da odslej ne bo več potrebna takšna previdnost pri reševanju, pa predvidevajo, da trupla pred soboto ne bodo mogli prenesti v dolino.
Potem ko smo prejeli vest o tragičnem epilogu tržaške jamarske odprave v Breznu velike razpoke, smo se za mnenje obrnili tudi na Stojana Sancina, ki se rad posveča tej dejavnosti. Čeprav po njegovem mnenju jamarstvo kot tako ni posebno nevarno, pa je treba računati na možnost, da pride do nesreč. Isto mnenje je sicer izrazil tudi Mario Bianchetti novinarjem potem ko so ga predvčerajšnjim potegnili iz brezna. Prav gotovo ni niti zdaleč pričakoval, da mladi Massimiliano Puntar, ki je bil v skupini njegovih prvih reševalcev, ne bo prenesel posledic udarca.
Glede značilnosti smrtonosnega brezna pa Sancin meni, da gre za precej običajno alpsko jamo, ki je med drugim precej široka. Vendar pa to še ne pomeni (kot nas kruto opominja Puntarjeva smrt), da ni lahko zahrbtno nevarna.
Marko Paternu: Tragični razplet nas je presenetil
Skrita upanja vseh, ki so pomagali pri akciji za reševanje mladega Massimiliana Puntarja, se niso uresničila. Vest, ki je včeraj natančno ob 12.58 prišla po telefonski zvezi iz Brezna velike razpoke na Rombonu, in sicer da je tržaški jamar izdihnil med prevozom na površje, je močno presunila vse in mučna tišina je zavladala med reševalci pred vhodom v jamo in v štabu hotela Kanin v Bovcu. Občutek nemoči in jeza, da je bil boj izgubljen, pa sta morala kaj kmalu prepustiti mesto razsodnosti. Treba je bilo skrbeti za reševalno ekipo, ki je s truplom ponesrečenca prihajala na površje.
Marko Paternu, bivši vodja reševalcev-jamarjev Slovenije, je imel pri tej operaciji nalogo koordinatorja. Z njim smo se povezali, da nam je povedal kaj več o nesrečnem dogodku.
»Povedati moram, da nismo pričakovali takega razpleta, čeravno smo se vsi zavedali nevarnosti, da se zna pripetiti tudi najhujše. Akcija za reševanje mladega Massimiliana Puntarja se je začela v četrtek ob 0.30. S posebnimi nosili so mladeniča začeli vleči iz globine kakih tisoč metrov. Delo je potekalo kar se da počasi, saj je bilo treba skrbeti predvsem za to, da jamar spričo možganskega pretresa ne dobi kakšnih posebnih udarcev.«
Ali ste med prevozom ponesrečenca zvedeli, da se je njegovo stanje poslabšalo?
»Nič nam ni bilo sporočeno, da bi lahko zasumili, da se je položaj zaostril. Zaradi tega smo se v štabu že dogovarjali, kako naj bi stekle zadnje faze reševanja, zrli v nebo in upali, da se vremenski pogoji ne bodo spremenili. Telefonska vest o smrti mladega Tržačana nas je zadela kot strela z jasnega. To je bilo nekaj minut pred trinajsto uro.«
Po prvih podatkih je reševalna ekipa bila na poti kakih dobrih deset ur. Pri kakšni globini je zdravnik ugotovil smrt mladeniča?
»Kot sem že rekel, je reševalna akcija zahtevala veliko pazljivost, tako da so ponesrečenca prenašali dokaj počasi in varno. Po tem, kar so nam sporočili iz dna brezna, je Puntar izdihnil pri globini kakih 970 metrov.«
Bo ta tragični dogodek spremenil način prihoda iz jame?
»Tehnično gotovo ne, kvečjemu bo časovni lok za prihod reševalcev iz brezna krajši. Sicer moram povedati, da bomo odslej skušali izbrati vse najbolj varne variante. S ponesrečencem smo morali namreč računati tudi na čas njegovega bivanja v podzemlju, sedaj pa je naša osnovna skrb ta, da zagotovimo vsem reševalcem čimbolj varen prihod iz jame.«
Marko Paternu, ki je član jamarske družine iz Ljubljane, nam je še povedal, da v zadnjih letih niso zabeležili večjih nesreč v jamah. Zadnja hujša je bila leta 1988, ko se je v Kačji jami smrtno ponesrečila tržaška jamarka. Povedati je sicer treba, da je reševanje v podzemlju Rombona otežkočila predvsem globina jame, ki je s svojimi doslej raziskanimi 1100 metri najgloblja v Jugoslaviji in celo na svetu. Za kakih 200 metrov krajša (911) pa je Skalarjevo brezno na Kaninu, v Črni gori pa so odkrili Jamo v Ujetrenih brdih, ki je globoka 879 m. Ob tem velja povedati, da je kaninsko pogorje »posejano« z jamami, saj so jih doslej našteli več kot petsto.
RUDI PAVŠIČ
