Delo, 19. januar 1990
Pri reševanju tovariša je 970 metrov pod zemljo umrl tržaški jamar, 23-letni Massimiliano Puntar
BOVEC, 18. januarja 1990
Čarobni in nevarni podzemni svet Brezna velike razpoke nad Bovcem, ki je zaradi možnosti, da postane celo najgloblja jama na svetu, za naše in italijanske jamarje izziv posebne vrste, je komaj pol leta zatem, ko so ga začeli raziskovati, zahteval smrtno žrtev. Danes je v njej po 59 urah boja za življenje izdihnil 23-letni Tržačan Massimiliano Puntar.
Takšen je epilog štiridnevne drame, ki se je odvijala tisoč metrov pod površjem zemlje. Začela se je s prihodom tričlanske tržaške jamarske skupine v dvorano pri dnu Brezna. V nedeljo ob 10. uri se je tam utrgal velik kamniti blok, ki je izkušenemu jamarju Mariu Bianchettiju zlomil zapestje. Klicu na pomoč, ki ga je z italijanske strani Kanina poslal v Trst Bianchettijev tovariš Roberto Antonini, so se jamarji z obch strani meje odzvali že v nedeljo zvečer. Odtlej je v akciji, ki ji menda ni para na svetu, sodelovalo več sto slovenskih in itali- janskih jamarjev, ki se vse dni menjavajo.
Ko je prva italijanska reševalna ekipa v ponedeljek prispela do ponesrečenega Bianchettija, je nedaleč od kraja prve nesreče prišlo do druge, veliko bolj usodne. Takrat je odtrgana skala zadela glavo reševalca Massimiliana Puntarja, mu razbila čelado in mu poškodovala možgane. Medtem ko so Bianchettija včeraj okoli 11. ure rešili iz Brezna in ga odpeljali v tržaško bolnišnico, je Puntar, ki so ga včeraj opolnoči začeli nositi proti izhodu, v globini 970 metrov med počitkom ob robu kanjona, imenovanega Akvalunga, danes nekaj pred 13. uro podlegel poškodbam. Reševalno moštvo odtlej dela po novem načrtu, katerega osnovni namen je reševalcem zagotoviti varnost do zaključka akcije, ki bo trajala še najmanj dva dni.
KATJA ROŠ
Požrtvovalni jamarji so izgubili bitko za življenje ponesrečenega Tržačana
Včeraj ob 12.58 je italijanski zdravnik globoko iz Brezna velike razpoke sporočil, da je Massimiliano Puntar umrl – Akcijo bodo nadaljevali samo telesno in umsko spočiti jamarji
BOVEC, 18. januarja 1990
Izgubljena je še ena bitka za človekovo življenje. Italijanski jamar, 23-letni Massimiliano Puntar, ki je v Breznu velike razpoke 1050 metrov pod površjem Rombonskih podov med ponedeljkovo reševalno akcijo zaradi udarca odlomljene skale dobil hude možganske poškodbe, je danes ob 12.58 umrl.
Zaman je bil torej nečloveški napor skoraj 80 italijanskih in slovenskih jamarjev-reševalcev, ki so se minulo noč in to jutro radostili novice, da so zdravila, ki jih je sinoči k ponesrečencu prinesel italijanski zdravnik, pomagala, in da Puntarjevo zdravstveno stanje dovoljuje začetek transporta iz jame. Prvi žarek upanja v srečni konec drame, ki se je začela v nedeljo dopoldne, s prvo nesrečo v Breznu, pa je posijal že včeraj opoldne, ko je na površje prihajal prvoponesrečeni Mario Bianchetti. Zal se je drama srečno iztekla le zanj.
Kot nam je sporočil vodja udeležencev v tej veliki reševalni akciji Igor Potočnik, je smrt tržaškega jamarja nastopila po 59 urah naprezanj, da bi ga rešili in živega prinesli iz jame. Vest o smrti je iz Brezna spročil italijanski zdravnik, ki je bil ves čas reševanja ob ponesrečencu. Odslej bo akcija tekla po novem načrtu, v katerem sta predvsem zagotovljeni previdnosti in skrb za varnost reševalcev. Akcijo bodo nadaljevali samo telesno in umsko spočiti jamarji. Vse utrujene reševalce bodo umaknili iz jame. Vzrok Puntarjeve smrti bo znan, ko bo na površje prišel tudi zdravnik, ki je prisostvoval zad- njim uram njegovega življenja. Če bo šlo vse po sreči, bodo pokojnika prinesli iz jame v 40 do 50 urah.
Vrnimo se na začetek tega četrtka, ki bo v anale slovenskega in italijanskega jamarstva zapisan kot dan izgubljene bitke. Kot je dopoldne pripovedoval ljubljanski jamar Marko Paternu, je danes zarana vzradostila novica, da so zdravila, ki jih je k ponesrečencu minulo noč prinesel zdravnik, pomagala. Prenos ranjenca se je začel okoli polnoči. Reševalci so naredili prvi postanek malo pred tretjo uro zjutraj. Do takrat so že prestopili magično mejo 1000 metrov, po dolžini pa so napredovali za kakih 300 metrov, kar pomeni, da so bili od izhoda še vedno oddaljeni blizu štiri kilometre. Potem so do opoldne napredovali še za nadaljnjih 250 m in so dosegli globino – 970 metrov. Pri tem so morali prečiti 20-metrsko brezno. Ustavili so se na začetku 250 metrov dolgega kanjona. Tako naj bi napredovali tudi naprej, pri čemer nihče ni mogel napovedati, koliko časa naj bi trajalo reševanje. Novica o Puntarjevi smrti je načrt postavila na glavo. Žalost in potrtost reševalcev pa sta prestane telesne napore spremenila v veliko duševno trpljenje.
V jami je danes delalo okoli 25 reševalcev, ki so jih s spočitimi ekipami zamenjevali vsakih 30 ur. Moštva so se menjavala tudi v dolini, kjer so utrujeni odhajali, ko so v Bovec prišli novi reševalci. Na delu so bile tudi skupine z električnimi pnevmatskimi kladivi, ki služijo za odstranjevanje zaprek v ožinah Brezna. Danes je z delom začela tudi skupina, ki jo vodi profesionalni, miner Danilo Rizner. S pomočjo kladiv in min so jamarji nameravali razširiti kakih 10 kritičnih mest in tako zagotoviti čimbolj varen prenos tovariša.
Zanimivo je, da so bili jamarji doslej prepričani, da je največja nevarnost, ki se ji izpostavljajo raziskovalci Brezna pod Rombonom, voda. Med raziskovanjem te jame, ki običajno traja okoli 430 ur, bi na površju lahko prišlo do večjega naliva. Narasle vode v jami bi v takem primeru lahko onemogočile umik iz jame. Zaradi te nevarnosti so jamarji, med njimi tudi nesrečna Bianchettijeva trojica, hiteli z raziskovalnjem v času letošnje sušne zime.
Jama iz »kluba tisoč«
V klub »tisoč«, kakor jamarji pravijo druščini tisoč in več metrov globokih jam na svetu, je Jugoslavija prišla lani prav z Breznom velike razpoke, v katerega so oktobra lani prodrli najprej 1100 metrov globoko, potem pa še 95 m globlje. Brezno pod Rombonom bi utegnilo po mnenju strokovnjakov, ki jamo še raziskujejo, meriti v globino okoli 1500 metrov, torej malo manj ali celo malo več od svetovnega rekorderja, francoskega brezna Reseau Jean Bernard (-1535 m). Jamo oz. njene dihalnike so lansko pomlad me turno smuko odkrili Italijani, ki jo v skladu z dogovorom z našimi jamarji tudi raziskujejo. Kraški svet kaninskega pogorja je z več kot 400 doslej odkritimi jamami pravi jamarski raj. Tam se nahaja tudi drugo najgloblje jugoslovansko brezno, Skalarjevo brezno (-911 m). Brezno velike razpoke je dolgo več kot štiri kilometre. Jama je precej mokra. Po njej teče potok, ki ustvarja sifone, slapove in jezerca. Predvidevajo, da bi utegnili pri nadaljnjem raziskovanju naleteti na sifon, ki ga ne bo možno obhoditi po stranskih rovih, in da se bo zato potrebno v breznu tudi potapljati.
Skico, ki jo objavljamo, nam je včeraj za potrebe Dela pomagal sestaviti Paolo Pezzolati. Ta italijanski jamar Rombonsko brezno dobro pozna. Bil je tudi priča nesreče Maria Bianchettia, ki ga je tudi spremljal ves čas skoraj 90-urnega reševanja iz jame.
KATJA ROŠ
