(Poročilo turistovskega Ahasvera v Kamniku)
Planinski vestnik, junij 1936
Kemperle Pavel
Vsako letno dobo me žene iz mestnih nižin — na vrh planin!
Ko so popoldne v Stranjah že pozvanjali zvonovi na večer za praznik sv. Treh kraljev, sva s tovarišem krenila proti Kamniški Bistrici. Odločila sva se, da bova prihodnji dan v snegu splezala na Konja.
Spotoma naju je lovec s Kraljevega hriba sicer svaril pred turo, ki je v tem času nevarna zaradi plazov. Razume se, da sva ga sicer poslušala, a ne — slušala.
Z vriskom in petjem sva prispela v Dom pri Bistrici, edina gosta. Z domačimi sva prebila večer v pravem planinskem veselju v ljubi domačnosti.
Drugi dan je bil eden izmed najlepših v tej zimi. Jasno solnce naju je obsevalo, ko sva se vzpenjala proti Presedljaju. Pogled na naše velikane je bil krasen; zaradi ogledovanja nama kar ni šla hoja izpod nog. Na levi svetli kristali Zeleniških špic, na desni pa v skrivnostni senci mogočna Rzeniška stena. Malo pod studencem se je pričel prvi sneg. Izbrala sva si sneženi plaz, ki je peljal Konju prav do vrha hrbta. Pot na Presedljaj sva zato pustila na levi strani in jo po plazu rinila proti veliki skalnati grmadi. Sneg je bil kakor nalašč za dereze; zaradi tega je nama šlo kaj hitro izpod nog. S tem sva si prikrajšala precejšnji del poti. Opazila sva to, ko sva prisopihala na greben. Zdaj pa se je pričela težavnejša pot; snega je bilo na nekaterih mestih preko 2 m, a midva sva se držala kar grebena, da ne izgubiva smeri. Sneg pa je bil tod neprijeten in nevaren; po vrhu je bila ledena skorja, od spodaj pa pršič, tako da že je pri vsaki stopinji odtrgala pod nogami cela plast ledu. Posebno sva se morala ogibati mnogih sneženih opasti. Tako sva po enourni hoji po grebenu prišla prav pod masiv Konja. Nekaj preglavice sta nama delali dve skalnati strmini.
S tem sva malo pod vrhom Konja prišla zopet na greben. Še nekaj potegljajev vrvi in že sva po peturni hoji pri skrinjici. Pozabljeni so bili vsi napori. Ponosna in zadovoljna sva občudovala mogočno belino zimskoplaninskega raja, iz daljave sva slišala vriske smučarjev na Veliki Planini, globoko v dolini pa je pel zvon svojo opoldansko pesem.
