Glas, 24. december 1962 dLib.si
Pri nas so šele »drenovci« podaljšali polletno planinsko sezono na celoletno. To je bilo tik pred prvo svetovno vojno, ko so okorne krplje »piparjev« (ustanoviteljev naše matične planinske organizacije) zamenjali s smučmi in vnesli v naše planinstvo fotografijo, jamarstvo in visokogorski smučarski šport, ki je postal osnova za nadaljnji razvoj in rast alpinizma.
Našim plezalcem jo tedaj v gorah postalo pretesno. Hoteli so novih doživetij na zasneženih in z ledom okovanih vrhovih. To razvojno pot planinstva v alpinizem so po prvi vojni močno pospešili »skalaši«. Zmagoslavna pesem klinov od tedaj ni odmevala v naših stenah samo poleti. Skalaši so zamenjali smuči z derezami in smučarske palice s cepini. Naši plezalci in alpinisti so od tedaj hitro in globoko zagazili poti od krnic, okrešljev in kočen pod zasnežene stene, kjer so v ledenih zimah plazovi merili višine, kjer so viharji vrtinčili snežne zastave, kjer je ledeni mraz silil pod obleko do kosti.
Zasnežene in ledene gore zahtevajo od alpinistov mnogo več kot tiste, ki se kopljejo v toplini poletnega sonca. Zimski alpinizem zahteva bogato obeta jene ljudi, ki so sposobni in pripravljeni veliko žrtvovati za posebna in nepozabna doživetja. Alpinistu se jo treba znati boriti proti sto in sto nevarnostim; lahko rečemo, da mora obvladati poletno akrobatsko plezalno tehniko. Pozimi so dnevi kratki in ledenomrzle noči dolge. V gorah ni prvenstev in zato ni lova za rekordi in senzacijami, zakaj prilike se vsako uro spreminjajo. Tisti, ki se je danes povzpel na zasneženi vrh ali je premagal v led okovano steno, je moral znati veliko; prav toliko ali pa verjetno še mnogo več kot tisti, ki bi šel po isti poti jutri, čeprav bodo vse uničujoči plazovi že zbrisali vse sledove.
Brez dvoma je zimski alpinizem višja stopnja kot običajno letno plezanje. Alpinisti svetovno znanih imen, ki so se borili za poslednje lovoriko v gorah Kavkaza, Himalaje in Andov, so morali prej opraviti temeljito in dolgoletno šolo plezanja v domači h gorah. Doma si je moral pridobiti dragocene izkušnje, ki so bile kažipot k višjim ciljem, kjer je treba večkrat zatajiti strah in znati tudi mnogo tistega, kar se še nikoli ni učil. Po letu 1950 prirejajo naši alpinistični odseki mnoge odprave v tuje gorske skupine, kjer se alpinisti srečujejo z novo plezalno tehniko v snegu in ledu. Nekatere naše naveze so v zadnjih letih zabeležile izredne uspehe, ki uvrščajo cvet našega alpinizma v najvišjo svetovno raven. Mladi alpinisti iz Kamnika, Kranja, z Jesenic, iz Ljubljane in Celja so bili zmagoviti v najtežjih stenah Visokih Tur, Dolomitov, Gesausov, Wetensteina in Centralnih Alp. Uspehe pa so dosegli le zato, ker so bili vešči plezanja in so se na zahtevne vzpone dolgo temeljito pripravljali.
— U . Ž.
