Na Himalajo in Čomolungmo

Glas naroda, 10., 11., 12. julij 1923

Himalaja pomeni toliko kakor domovina snega. Pamirske pla­note do Hindukuša teže proti vzhodu v nič manj kot 2400 km dolgem loku, torej tako daleč ka­kor od Biskajskega zaliva pa pre­ko Francije, Švice, Italije, Jugoslavije in Bolgarije do Cari­grada ! Široko pa je 200 do km. Dva grebena gresta vzpored­no. Južni se imenuje Himalaja, in ima najvišje vrhove (Čomollungma 8882 m, Kančinčinga 8580, Davaldžiri 8180, Gavrizankar 7140). Severni graben ima ime Transhimalaja ali Sven Hedin. Med obema grebenoma izvirata Indus, ki teče na zahod in Bramaputra, ki gre na vzhod; oba predereta v divjih brzicah Himalajo in napa­jata Indijo. Ganges pa izvira na južni strani. Tako ogromna viši­na je seveda važna ločnica pod­nebja, da je severno od nje ce­linsko, južno pa čisto namorsko. V severnih planotah in puščavah se zrak veliko bolj razgreje ka­kor pa v Indiji in Indijskem ocea­nu. Zato se ta severni zrak tudi veliko višje dvigne. Nastane to­rej neka praznina in v to plane­jo od juga plasti nadmorskega zraka, ki nosijo seboj veliko vlage. Ko pridejo do Himalaje, jih pa ta velikan ustavi, vrže kvišku, kjer se ohlade in padejo na zem­ljo. Zato je na južni strani Hi­malaje 20 do 50 km širok pas zemlje, ki ima toliko padavin kakor noben drug kraj na svetu 1000 do 1250 cm, torej 18 krat toliko kakor pri nas. To je džungla Taraj, ki ima najbujnejše rastlinstvo in živalstvo vsega sveta, le ne lju­di, ker bi jih mrzlica v nekaj ted­nih pomorila. Vihar, ki nastane ob tem zračnem pretakanju, pa je glasoviti monsun, ki je tudi naj­več kriv, da še do danes ni sto­pila človeška noga na najvišji ze­mlje, na Čomolungmo.

Ali ni pravzaprav res čudno, da so še kraji, ki jih človek kljub svoji podjetnosti in vedoželjnosti še do danes ni prehodil! Ta naj­višji zemeljski vrh so pač opazovali in merili od blizu in daleč in vedno so morali dognati, da je najvišji, nanj pa do danes še ni­so prišli, čeprav je leta 1922 poseb­na ekspedicija dosegla višino 8326 m, torej so imeli do vrha le še do­brih 500 m. kar navedenega turista ne zamudi več ko eno dobro uro.
Zanimiva pa je zgodovina vseh prizadevanj, da bi prišli na vrh. Oglejmo si jo nekoliko! Leta 1843 so najvišji zemeljski vrh opazo­vali iz razdalje 240 km. L. 1852 so dognali, da je to najvišji na vsej zemlji, ki meri 8840 m. No­vejši opazovalci pa so spoznali še večjo višino, namreč 8880 ali natančno 8888.22 m. ali pa da si lažje zapomnimo kar 4 osmice, to­rej 8888 m. Po slavnem geodetu Everestu so mu dali ime Mont Everest. 60 km zahodno od njega pa je Gavrizankar, ki je dotlej uži­val svetovno slavo, da je najvišji, čeprav meri »samo« 7140 metrov. Loči ju sedlo Kombu. Najvišjemu vrhu, ki ga mi imenujemo M. Eve­rest, pravijo domačini Čomolungma, t. j. »boginja mati« ali »predobra boginja zemeljska mati«. To ime so izvedeli iz priporočilne­ga pisma, ki ga je tibetski gla­var Dalaj lama dal l. 1921 an­gleški ekspediciji, namenjeni na ta vrh, Sven Hedin je pa opozo­ril, da so to ime imeli že kitajski zemljevidi.
Dolgo so že poizkušali, kako bi se tej boginji materi približali. Zlasti general Bruce je bil eden najvztrajnejših, ki se ni bal ovir. Leta 1893 je hotel od Hindukuša sko­zi državo Nepal, pa so državni nemiri izjalovili vse delo. Pozneje je hotel na Čomolungmo skozi Tibet, torej od severa pa mu angleška vlada ni dovolila, da ne bi vznemirjal Tibetancev. Politič­no spada namreč ves ogromni svet Himalaje, ki obsega 650.000 km na severu pod samostojni Tibet, na jugu pa ves pod angleško oblast, le državi Nepal ob srednji in Butan ob vzhodni Himalaji imata lastne vladarje, ki so tudi od Angležev odvisni. Isti Bruce se je tretjič lotil dela l. 1907 in se srečno domenil z domačim vladar­jem in pridobil za to tudi nepal­ske odličnjake, toda javno mne­nje Nepalcev je izjalovilo tudi ta poizkus.

Nemec Boeck je l. 1900 imel toliko sreče, da je smel na 3000 m visoki Kukani južno od M. Everesta, in je od tam prinesel dragocenih slik. Naprej pa tudi on ni smel, ker domačini zlasti ta kot posebno skrbno skrivajo evropskim očem. Pa kako smešen slu­čaj mu je pomagal vsaj do tega uspeha! Bil je s to prošnjo pri prvem ministru nepalskem. Pa vse prošnje niso pomagale. Ves ne­voljen se Boeck poslovi in pri vra­tih odpre svoj cilinder na lak, ki glasno poči. »Oho, kaj je pa to?« radovedno vpraša minister. »Vidite,« pravi Boeck, »Vi hočete spoznati skrivnost klobuka in dam Vam jo, če mi zanjo daste skrivnost te gore.« Dobil je dovoljenje, da sme iti na goro Kukani.

L. 1913. je hotel iti na Čomolungmo angleški stotnik Noel od severozahoda, pa so ga Tibetanci zapodili.
Zanimive pa so raziskave l.1921 in 1922, zato si hočemo delo teh dveh let natančnejše ogledati. L. 1920 se je v Londonu pri Angleški geografski družbi osnoval poseben odsek za M. Everest, ki je prevzel nalogo, da preišče goro sveta in kraje okrog nje. Načeloval je odseku Younghusband, člani pa so bili razni strokovnjaki, zlasti Ravling, Bruce, Kellas. Sklenili so, da goro naskočijo od severa skozi Tibet. Toda, kako do­biti dovoljenje od tibetske vlade, ko so vendar vedeli, koliko je slavni Sven Hedin pretrpel na prepovedanih potih? Indijska vlada je poslala Angleža Bella kot od­poslanca v Lazo in ta je dosegel, da je Dalaj lama dal že omenje­no dovoljenje, naravnost priporočilno pismo, ki vsebuje tudi ime najvišje gore v domačem je­ziku (Čomolungma).

Da so si izbrali severno stran za dostop, je za naše pojme čud­no, ker vendar vemo, da so naše gore na severu splošno strmejše ko na jugu. Pri Himalaji je pa nasprotno: pritisnjena je od se­vera na jug, tako da je na severu 4000 do 5000 m visoka planota, na ju­gu pa se ti ogromni kolosi kakor izstreljeni povzpno do 9000 m vi­soko iz ravnine! Na južni strani bi jih tudi oviral vihar monsun z deževjem in meglo. Na severni strani pa imajo še to prednost, da morejo ves potrebni material spraviti na mulah in jakih prav do pod gore. Jak je močno tibetsko govedo črne ali bele dlake, ki ga rabijo tudi za jelo in tovore.

Člani ekspedicije, so se maja 1921 po dolgih in skrbnih pripra­vah sešli v mestu Dardžilingu, ki leži jv. od M. Everesta na an­gleških tleh. Vodja ekspedicije je bil polkovnik Bur, ki si je te­kom let nabral v Himalaji in Ti­betu dragocenih izkušenj. Člani so bili turisti, inženirji, geolo­gi. zdravnik in botanik. V 2 sku­pinah po 20 kulijev (nosačev) in 50 mul so med vednim deževjem hiteli proti severu skozi deželo Sikim. Že so prestopili indijsko- tibetsko mejo na sedlu Dželap. Tu je dež prenehal in stopili so zopet navzdol v bajno lepo dolino Čumbi, ki je polna sonca in bujne flo­re; prelepe vrtnice so z vonjem napajale vso dolino, ki je zelo ro­dovitna in živi srečne ljudi.
Proti severu so šli mimo gore Čomalhari, 7293 m, ki straži vhod na visoki Tibet. Še nekaj pota proti severu, potem pa so zavili na­ravnost proti zahodu, da pridejo zaželeni gori na hrbet. Ta pot na visoki planoti med Himalajo in Transhimalajo jim je bila kljub naporom pravi užitek. Hodili so ob mejnikih, ki so tvorili v davni­ni južno mejo tibetsko-kitajske države, da zadržujejo vedno ne­mirne narode doli v 5000 m nižji Indiji. Videli so zelo veliko divja­čine; ovc, gazel, oslov, rac. gosi.
Čez nekaj dni so približali Kam patsongu, pa še prej jih je zade­la težka izguba. Več potnikov je že zbolelo, med njimi Dr. Kellas. Ta se je cela leta utrjeval po Ti­betu in Himalaji, da se usposobi za veliki cilj; kaj čuda, da se zdaj ni hotel vrniti, ampak hitel za vsak način naprej, čeprav na nosilih, zdaj pa je omagal in umrl, ko je še od severne strani mogel videti veličastni snežnobeli vrh zemeljske matere.
Hodili so dalje proti zahodu ve­dno 400 do 100 m visoko v slad­ki zavesti, da so prvi Evropejci, ki stopajo po teh krajih. Ko so prišli do vasi Tinki-tsong, jim je na­sproti pridirjal džongpen, vaški župan, pravi Mongol v krasni s kitajsko svilo vezeni obleki, da dostojno sprejme in pogosti tujce, ki jih je sam Dalaj lama pripo­ročil. Dal jim je čaja, sladkarij in tibetskega piva, pa za slovo poklonil še 100 jajc in 4 ovce.
Končno so prišli do vasi Tingri, ki je velika, saj je važno križišče na visoki in široki planoti Tingri-majdanu. Tu so se utaborili, da odtod prodirajo narav­nost proti jugu na Čomolungmo. Napravili so več skupin, ki so šle vsaka po svoji poti, da je tako vsaka od svoje strani preiskala in popisala svet ter se prepričala, da je dostop na vrh sploh možen.

1. Važna je bila pot, ki jo je opravil Bury z Weelerjem in Murenom, ki so šli naravnost na jug in priplezali na sedlo Kombu, ki loči Gavrizankar od Čomolungme. Bilo je vse pod ledom, vendar so dognali, da se ga poslužujejo Tibetanci za prehod na jug, da spomladi gonijo sem čez celo vole.

2. Drugi so šli naravnost proti severni steni Čomolungme. Pot jih je vodila skozi bogato vas Zambu, ki ima 300 jakov. Odtod gre proti gori vseh gora dolina Rongbuk, ki se razcepi v več grap na levo in desno, ki so vse pod ledom. Prodirati ni bilo lahko. Že čez hudournik je bila pot z vsem pratežem težavna. Poplačala pa jim je trud bajna kotlina Čebu, ki je vsa kakor en velik samostan. Mir vlada tu, kakor nikjer na svetu, kraj je divji do neverjetnosti. Ogromne skalne škrbine stražijo vhod na obeh straneh. Potem pa se odpre potniku kakor svetišče; to so spoznali tudi Tibetanci, kajti na stotine moških in ženskih menihov biva tu v skal­nih duplinah in malih kolibah. To naravno veličanstvo jih tako prev­zame, da kmalu pozabijo na vse, kar je zunaj, mir jim sije z lic in ga razodeva vse vedenje, globoki mir; saj tu ne ubijejo nobene ži­vali, ne moti jih ropot, ne poči strel. Divje živali so krotke: bližajo se človeku čisto brez strahu. Divje ovce prihajajo z gora in menihi jih krmijo. Tudi Angle­ži so jih od blizu ogledovali in skalni golobi in drugi tiči so jim jedli iz rok.
Prodirali so dalje, zlasti Wallory in Bullock s svojimi kuliji in prišli pač še na ledenik Rongbuk, naprej pa niso iskali pota.

3. Istočasno ko Mallory od se­vera je Bury izkušal približali se gori od jv. strani. Prišel je v vas Karto in tu ga je džongpen gosto­ljubno sprejel ter dal zanj in tovariše napraviti na vrtu šotor. Buryju je bil kraj tako všeč, da si ga je takoj izbral za oporišče, odkoder bo raziskoval vzhodno stran gore. Začela se je res že stra­šna doba poletnega monsuna z neprestanim dežjem, pa možje so vztrajali in bili vedno na potu, da morda saj od tu od sežejo vrh, ker jim je na zahodu in severu spodletelo. Ker so imeli namen, dalje časa ostati, so v Karti na­jeli hišo. Čudno res, da je moglo biti v višini 4000 m tako lepo; vse je zelenelo, ječmen in grah, pod vasjo pa je na jug drvel potok Arun, ki skozi predivje grape zgr­mi na progi 30 km. 1500 m globo­ko.

Dve »poti« sta vodili proti Čomolungmi. Dve vzporedni dolini, severna Karta in južna Kama.
a.) Najprej so se preiskovalci lotili doline Kama. Zopet so od­krili pravljično deželico himalaj­sko, ki je tako mogočna, da kaj tako lepega dotlej še niso videli. Mogočne stene ob strani in kon­cu doline se gigantsko zavihte pro­ti nebu, ena lepša ko druga. Med temi skalnimi stebri pa vise lede­niki, ki so tako divje razkosani v osti in stolpe, ki tako drzno vi­se čez robove, da skoraj nepresta­no treskajo v globine ledeni pla­zovi kakor grom.
V daljavi in nedosegljivi višavi pa posmehljivo vabi prelepa bela glava gora kraljice. In čudno: prav med temi ledeniki rastejo kakor lepi venci najlepše jelke in breze! Preproge cvetočih trat so pogrnjene prav do ledu, encijani vseh vrst in barv jih krase kakor pestra vezenina. Ko so Angleži jeseni to dolino zapuščali, ki so jo tolikokrat obiskali, so pa bili je­seni in češmini odeti v škrlat, trate pa pozlačene, vse pa zaprto v temne gozdove prastarih veli­kanskih jelk.
Proti južni strani doline Kama, torej že na pobočju Čomolungme je flora še bolj bujna. Rasto brinjeva drevesa v obsega 6 metrov. Prve veje pa se začno v višini 15 do 18 metrov. Nekoliko nižje raste srebrna jelka z do 30 m visokimi drevesi, ki imajo do 7 m obsega. Še nekoliko nižje v višini 3000 metrov pa krase pobočje do 50 m visoke jelke, vmes pa rododendron, ki širi opojno vonjavo.
Še eno stvar je vredno omeniti v tej dolini. Že na koncu doline bolj na južno strani kipi v nebo vrh Makalu, ki po lepoti skoraj prekaša samo Čomolungmo. Njegove stene so tako divje strme, da na njih komaj more sneg obviseti, saj kakor iz tal zrasto 3300 metrov visoko!

b) Druga ekspedicija, pa je skoraj istočasno preiskovala dolino Karto. Dognali so, da je sama od te strani mogoče priti na vrh in sicer čez sedlo Lapka ali pa od severne čez ledenik Rongbal. Ker so vsi drugi poizkusi na zahodu, severu in jugovzhodu ostali brezuspešni, so se odločili za to smer. Po dolini seveda tudi tukaj ni bilo mogoče priti na vrh, pač pa po slemenih, ki štrle iz večnega ledu in ki se končno strnejo na najvišji vrh zemlje. Pa še od teh je prišlo v pošte v le severovzhodno sleme, ki je sicer tudi grozno v spodnjem delu do ramena, od tam dalje pa položno.