Tržiški tekstilec, avgust 1979
Čeprav je že nekaj časa odkar so naši alpinisti dosegli svoj največji uspeh — vzpon na streho sveta Mount Everest, se še vsi živo spominjamo s kakšnim interesom smo spremljali dogodke naše odprave v himalajskem gorovju. Za nas je bilo to toliko bolj interesantno, ker je bil v tej odpravi tudi naš sodelavec Borut Bergant. Po (povratku smo se dogovorili z njim, da bo za naše glasilo napisal vtise iz te enkratne, zahtevne, naporne in uspešne poti. Sestavke bomo objavljali v nadaljevanjih, za današnjo številko pa je Borut napisal nekaj o pripravah na ta največji podvig jugoslovanskega alpinizma.
O odpravi na streho sveta se je že precej govorilo leta 1977. Ko smo sestopali po ledeniku Baltoro z drugim jugoslovanskim osemtisočakom v žepu, smo že kar pogumno govorili o Everestu. Potem pa je prišlo drugače Uspeh, preplezali ste Gasherbrum po prvenstveni smeri, to je bilo hitro povedano, vse bolj pa se je vleklo ono drugo »fantje, kaj pa ste ga srali na hribu, da ste zgubili Bregarja«. Častno razsodišče Planinske zveze Slovenije nas je razglasilo za »nedolžne«, vprašanj, ali se počutiš krivega za smrt tovariša, pa ni lahko izbrisati. Takrat sem mislil, da se ne bom prijavil za nobeno odpravo več. Že konec leta 1977 pa je bil razposlan na alpinistične odseke razpis o akciji Everest 79 in zraven priložena že prijavnica za 1. selekcijo. Seveda sem se prijavil. Izmed številnih kandidatov je selekcijska komisija za odpravo v tuja gorstva izbrala ožji krog tridesetih članov, ki naj bi se že načrtno pripravljali za odpravo. Dobili smo plan treninga, začela so se predavanja o Himalaji, tečaj angleščine, pa tudi že sama oprema se je začela zbirati. Spomladi, potem ko je bila izbrana že tudi druga selekcija je odšla pod Everest oglednica, da bi preučila smer. Uspelo jim je priti do sedla Lho la 6000 m visoko. V tem času sem bil s Tomazinom tudi izbran, da v okviru zamenjave med American Alpin Clubom in PZS pet tednov plezam v gorah severne Amerike. Tja sem odšel še toliko bolj vesel, ker sem dva dni pred odhodom izvedel, da sem vendarle dokončno izbran v odpravo, potem ko sem bil že »moralno oporečen« zaradi odprave v Karakorum. Dober mesec sva z Iztokom uživala v navpičnih stenah Colorada.
V začetku septembra sem opravil sprejemne izpite na Pedagoški akademiji za smer telesna vzgoja v Mariboru in se vpisal, dan kasneje pa mi je žena rodila dvojčici. Everest se mi je bliskovito odmikal. Pa vseeno sem treniral naprej in manj ko je bilo časa, več je bilo dela s pripravami. Decembra in v začetku januarja je bilo največ dela. Skoraj vsak dan smo pakirali robo pod kliničnim centrom, kjer smo imeli skladišče tudi do treh ponoči. Petnajst ton opreme spraviti v sode težke po 30 kg, to ni lahko delo. Tudi po celo uro smo spravljali skupaj opremo za v en sod, da smo dobili pravilno težo in da je bil sod poln. Zraven pa je bilo treba imeti še popoln spisek vse opreme, kar zahtevajo carinske deklaracije, za nas pa je bilo še posebej važno kasneje na hribu. Konec januarja je bilo vse delo končano, opravljali smo le še zadnje formalnosti kot so cepljenje proti tamkajšnjim boleznim, še zadnje testiranje fizičnih sposobnosti in nenazadnje podpisali tudi pogodbo, ki nam je narekovala naše pravice in dolžnosti ter predvsem odnos do vodje, ki naj bi imel pravico odločati o vseh stvareh na gori in seveda zanje tudi odgovarjati. Deset dni pred odhodom glavnine sta z vso robo poletela v Nepal Tone in vodja transporta Mišo. Še zadnjič sem se odpravil v snežna pobočja Košute, sam in tokrat ne zaradi treninga. Počasi sem se vzpel na Veliki vrh in pogledal domače gore. Vem, da jih bom pogrešal, še zmerom sem jih, kadarkoli sem plezal v tujih, veliko višjih gorstvih. To je četrta odprava, ki sem se je udeležil. Prvi pogoj da sem nanje sploh lahko šel je bil ta, da mi je delovna organizacija vedno odobrila dopust, za kar se ji ob tej priliki še enkrat zahvaljujem. Vesel sem, da sem sem DO, tako kot tudi rodno mesto, zastopal v strminah gore bogov Sagarmathe in naredil vse kar sem mogel in smel.
