Alpinistične novice 35/1979

Popotovanje po naših gorah utrne marsikatero misel

Spominska znamenja se vrste in posebno bodejo v oči pri hoji na Triglav – Žigi izginjajo z vrhov – Kdo izbija kline v najtežjih alpinističnih smereh? – Premalo zvez
LJUBLJANA – Hoja po gorah zadaja vsakič številne misli, ko je v polnem razmahu pa še prav posebej. Porajajo se razmišljanja o spominskih znamenjih; zasmilijo se nam vsi tisti, ki neumorno raznašajo po skrinjicah na vrhovih spominske knjige in žige; lasje se nam ježijo, ko od alpinistov poslušamo pritožbe, da so neznani zlikovci – njihovi vrstniki v najtežjih smereh izbili vse ključne varovalne kline.
Na misel nam hodi obnašanje v času, ko je z veliko verjetnostjo pričakovati, da bo po vrhovih gospodarila poleg vetra in dežja tudi strela. In ko od strele preidemo k analizi gorskih nesreč, se spomnimo še gorskih reševalcev in njihovih ukrepov za hitro obveščanje o nesreči, ki pa včasih tudi zadenejo v prazno. Četudi postaje so, jih v kočah premalo uporabljajo.
In končno nam spet in spet prihaja na misel vprašanje: »Kako je z zavarovanjem planincev? Je stvar že kaj napredovala? Si planinci solidarnost v primeru nesreč izkazujejo sami, ali pa si jo dajejo izkazovati od drugih?« Vprašanj je očitno zadosti, poglejmo, kaj bi lahko pripomnili k posamezni temi.

Z znamenji, postavljenimi v spomin ponesrečene in planincem so naše gore na gosto založene. Posebno vpijejo in bodejo v oči, če odrinemo na Triglav. Greben od Malega Triglava do vrha ima kar lepo število spominskih znamenj, ki naznanjajo, da je tu strela pobrala svoje žrtve. Poškodovane posodice, v katerih naj bi kdaj pa kdaj zasvetil plamen svečke pa se kaj slabo skladajo z veličastno, ubrano sliko, ki jo kaže gorska narava.
Daleč od tega, da bi skrunil pieteto ob misli na drage pokojnike, se ob takih priložnostih marsikateri planinec vpraša, če je vse to razkazovanje čustev na gori res potrebno, še zlasti, ko vsako poškodovano znamenje grdo kvari ubrani vtis, ki ga daje gora s svojo pojavo.
Že precej let je od tega, kar je nekdanji upravni odbor Planinske zveze Slovenije priporočal, naj se znamenja – če že morajo biti – izogibajo neposredno kraju nesreče in gorskim potem. V spomin na preminule planince naj bi planinska društva priporočala raje postavljanje osrednjih znamenj. Tako bi na primer za vse območje Triglava lahko rabili znani spomenik padlim gornikom v Vratih. Tam bi lahko vsak svojec v skalo vzidal ploščico z imenom in priimkom preminulega. Stvar bi bila tako tudi na pogled lepša in sedaj razkropljene plošče ne bi več plašile planincev na krajih, kjer morajo imeti zbrane misli ter je misel na nesrečo tudi iz varnostnih vidikov kaj slaba spodbuda za nadaljevanje poti. Priporočil bi, da se s tem že kmalu preide k dejanjem, hkrati pa upam, da teh mojih misli ne bo nihče jemal z napačne plati!
V vsaki, količkaj prizadevni literaturi o hoji in varnosti v gorah bomo našli odstavek, kjer avtorji na podlagi stoletnih izkušenj priporočajo planincem, da naj se ob prihodu v koče in na vrhove, ter povsod tja, kjer so na voljo skrinjice s spominskimi knjigami in žigi, skromno in dosledno vpisujejo ter razen imena navedejo tudi nameravani nadaljnji potek popotovanja. Cilj je na moč preprost: če iščemo v gorah pogrešanega, nam bodo njegovi podatki v spominskih knjigah pomagali, da ga hitreje najdemo in mu pomagamo. Ne nazadnje bodo tudi reševalci zadovoljni, če bodo imeli manj tavanja in iskanja.

Uničene vpisne knjige na vrhovih
Vendar vse kaže, da se je današnji človek in tudi prenekateri planinec z vsemi štirimi uprl tej zamisli in pozabil na nekdanje spominske knjige, ki so bile lepe na pogled, lepo ohranjene in v katerih smo kdaj pa kdaj našli tudi kake beležke, ki so bile vredne pesnika ali pisatelja.
Kaže, da je sodobna potrošniška miselnost do kraja uničila vse vrednote naših dedov, očetov in nas samih.
Vpisne knjige na vrhovih tega imena ne zaslužijo več in jih tudi najdemo nedotaknjene le prve ure zatem, ko jih prinesejo na gorsko teme odborniki planinskih društev. Vse je raztrgano, počečkano, popackano, na najbolj obiskanih vrheh pa še tega ni, ker knjige neznano kam splahne. Enako je z žigi.
Slednje smo na vrheh pobirali kot nekako nagrado za opravljeno storitev, zlasti mlajši ljudje so se po vrnitvi med vrstnike v dolini radi postavili z dokazilom, češ »poglej me, na tej gori sem bil, z lastnimi močmi sem se povzpel na njo«.
Ustanovitelji različnih transverzal so z dnevniki, vpisi in žigi, ob katerih naj bi lastniki transverzalnega dnevnika vpisovali tudi svoje vtise, poskušali planince pripraviti do tega, da bi imeli za kasnejša leta tudi kak materialni spomin simbolične vrednosti. S stanjem, kakršno je na vrheh danes, je vse to jalovo upanje. Kandidati morajo svoja dokazila o prehojeni poti podkrepiti z izjavami različnih prič ali celo s fotografskimi posnetki kot člani odprav, ki so zavzeli kako posebno imenitno goro. Žige po vrheh namreč zastonj iščejo …
V bistvu bi lahko rekli: »Kaj knjiga, kaj žig, najboljši spomin je tisti, ki ga nosim zapisanega v sebi!« To je seveda res, a težko je priznati, da nismo sposobni ohraniti nedotaknjen niti tak skromen delček naše skupne posesti, kot je knjiga in žig na vrhu gore. Vsekakor odpoveduje naša ožja vzgoja, kjer zanemarjamo negovanje čustev življenja in dela v kolektivu, nasploh pa manjka občutka, da tudi skupno svojino lahko spoštujemo in ji prizanašamo. Menim, da bi planinci uničevalne tipe, če jih zalotijo pri delu ali sicer vedo za njihovo početje morali brezobzirno prijaviti sodniku za prekrške in njih imena in dejanja izpostaviti vsej javnosti prek ustreznih objav v glasilih javnega obveščanja.
Ljudi, ki se ne ukvarjajo s plezanjem bo manj zanimal drug problem, ki ga pa živo čutijo alpinisti: v naše stene zahajajo izprijenci, ki brezobzirno posegajo po varovalnih klinih, kakršni so v težjih smereh ostali po prvopristopnikih ali ponavljalcih in ki na ključnih točkah smeri omogočajo varno napredovanje.
S plezalsko etiko to početje nima nobene zveze.
V opisih smeri bo na primer nek alpinist bral, da je na določenem kraju klin in bo ustrezno jemal v steno manj železja. Lahko se zgodi, da ga bo priganjal čas, pa mu bo tak klin prihranil dosti sitnosti, lahko mu bo v izjemnih razmerah, nenadnem vremenskem preobratu celo rešil življenje.
Torej pomanjkanje trezne ocene in samozaščitne miselnosti nasploh.
Tehnično gledano so morda zanimivejši povodi, ki smo jih lani skupno s posledicami takole opredelili:
Dober alpinist je pripovedoval s kakšnim ogorčenjem je v razu Jalovca namesto klinov našel samo njihove štrclje, ponekod pa so vandali – uničevalci tako poškodovali kamenino, da je zelo problematično kako zabiti nov klin.
Iz samozaščitnega vidika storilci zaslužijo najstrožjo kazen in moralno obsodbo slehernega normalnega državljana. Kje je tu občutek za skupnost, odnos do soljudi?

Nesreče se ponavljajo
O streli je bilo že mnogo povedanega, kljub temu naj danes ponovno napišemo nekaj podatkov, ki kažejo, da ni strela tista, ki mori planince, ampak si ti sami iščejo neprilike in hote ali nehote tvegajo svoje in tuje glave.
V resnici kažejo verodostojni podatki, da v naših gorah marsikoga prizadene strela, vendar za te primere večinoma ne zvemo. Časopisi in statistike govore le takrat, kadar so na dnevnem redu mrtvi ali vsaj težje poškodovani.
V soboto, 4. avgusta je na Malem Triglavu strela precej prizadela nekega planinca, ki se je ob padcu celo poškodoval po glavi in drugod po telesu. K sreči so se našli planinci, ki so mu pomagali na varno do koče, od koder je naslednjega dne sam sestopil v dolino. Ni znano, če je iskal zdravniško pomoč, vsekakor pa bi jo moral, da bi ne bilo kakih posledic in zapletov z notranjimi organi, ki ob taki priložnosti praviloma utrpe nevarne poškodbe.
Dopoldanska nevihta 8. 8. ni spremenila načrtov kakih tridesetih planincev, ki so okrog 11. ure lezli na Triglav. Ko je treskalo so se zatekli v zavetišče in tam pričakali izboljšanje. Vprašanje je, kako bi bilo brez zavetišča; menim, pa, da je zavetišče za tako številne varovance zagotovo premajhno in ni v celoti varno. No, o tem bi morali dati kako besedo strokovnjaki.

O izsledkih analize lanskih gorskih nesreč smo v planinskih krogih že dosti govorili, mislim pa, da ne bo niti odveč, še manj pa prepozno prikazati poglavitne podatke tudi širši javnosti. Sezone še ne bo tako naglo konec, letošnje dogajanje pa kaže, da se stare nesreče spet in spet ponavljajo, četudi vsako leto prinese tudi kako posebnost.
Vzroki nesreč so v glavnem in skoro vedno precenjevanje lastnih sposobnosti in podcenjevanje nevarnosti. To ugotavljajo tudi v tujini, kot lahko posnamemo iz nedavnega članka v nemški revijo »Alpinizmus«.
Tabele ne bi rad komentiral, ker bi to potrebovalo več prostora, razen tega podatki govore sami za sebe. Dejstvo je še, da pregled ne zajema velikega števila nesreč, ki so se iztekle (četudi so bile nekatere po posledicah tudi hujšega značaja) brez akcije gorske reševalne službe. 

Kdor zasleduje delo GRS ve, da je njena dejavnost in zlasti uspešnost v veliki meri odvisna od hitrega obveščanja. GRS je s pomočjo Uprave Milice pri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS v letošnjem letu dodelila številnim društvom večje število UKV postaj za planinske postojanke. Ugotovljeno je, da ponekod oskrbniki koč postaje slabo uporabljajo, da ne vzpostavljajo kontrolnih zvez z ustreznimi stalnimi službami milice v dolini in znane so še druge pomanjkljivosti. Planinska društva bi morala voditi najstrožji nadzor in strogo kaznovati vse odgovorne, ki slabo opravljajo svoje delo. GRS je sicer nemočna, dostikrat pa po nepotrebnem izpostavlja svoje člane naporom in tveganjem, ki bi včasih odpadli, če bi že razpoložljive zveze bolje izkoristili. V vsakem primeru pa preostane dodatno še povezava članov akcije – gorskih reševalcev med seboj.
V teku je akcija, da bi vsako postajo GRS opremili z žepnimi UKV postajami, ki bodo omogočale povezavo reševalcev med seboj, z dolino, gorskimi oporišči in po potrebi s helikopterjem.

Končno še nekaj besed o zavarovanju planincev
Čeprav smo pričakovali, da bo zadnja skupščina sprejela sklep o obveznem zavarovanju planincev za primer smrti, invalidnosti in reševanja v tujih gorah (ki je večidel povezano z milijonskimi stroški za rešenca ali za svojce ponesrečenca) je vprašanje ostalo pri osnutku, ker Glavni odbor PZS stvari ni vzel za dokončno razčiščeno. Velika ovira se je zdela obvezna premija 15 dinarjev (1.500 starih din!) na člana, mladinca ali pionirja, s čemer bi bil vsak planinec pri zavarovalnici s plačilom članarine že tudi zavarovan za 10.000 din za primer smrti, za 20.000 din za invalidnost in za 50.000 din za primer stroškov reševanja v tujih gorah. Ostali smo še naprej pri tem, da zavarujemo samo tiste, ki neposredno odhajajo v tujino.

PAVLE ŠEGULA 

Rašičani v Montblanški skupini
Od 17. do 27 julija je bilo v gorah nad Chamonixom šest članov AO Rašica iz Ljubljane. V tem času so opravili 26 pristopov na vrhove nad 3500 m in 12 kombiniranih vzponov III stopnje. Razen tega sta Novak iz Železnik preplezala Gervasuttijev ozebnik ter smer Contamin – Mazeaud v Mt. Blanc du Tacul, Novak in Pozvek pa Kohlmanovo smer (VI, Al/V) ter smer Cosmiques(V/V-, A2) v Aigulle du Midi.

Hibelerjeva smer v Liskammu
Rok Kolar (AO Prevalje) nam je sporočil, da je s tovariši 6. t. m. v desetih urah preplezal Hiebelerjevo smer (55-65 stopinj, V, 900 m) v severni steni Liskamma. V smeri, ki spada med najtežje v tem predelu, so imeli slabe razmere – požled, prhek sneg.

Vzponi v Montblanški skupini
Mešana naveza Primorcev: Marjan Olenik (AS Sežana), Borut Slapernik (AO Tržič) in Borut Valenčič (AS Ilirska Bistrica) je v slabih vremenskih razmerah preplezala SZ steno Aig. de Bionnassay, potem pa je morala še dve noči prezebati v zavetišču Vallot.
Brvar, Valant in Zajc so 15. julija opravili prečenje Aig. du Midi – Aig. de Plan s sestopom Everest de Plan. Naslednji dan so preplezali še južno steno Tour Ronde, 21. in 22. julija pa so se povzpeli (50-55 stopinj) še na Aig. de Bionnassay ter prenočili na Dome du Gouter.
Ivč Kotnik (ŠAO) in Andrej Štremfelj (AO Kranj) ter trojna naveza iz Velenja so 5. t. m. v 9 urah ponovili smer Welzenbach – Merkl v Grandes Charmoz (V/III-IV, 56 stopinj, 900 m). Razmere so imeli dobre, le v zgornjem (skalnem) delu je bilo precej snega in ponekod tudi požled. Ponoči z 8. na 9. t. m. pa so te naveze ter Klemen Kobal in Marija Perčič (Oba AO Kranj) preplezali še Sentinelle Rouge v Brenvi.
Janez Benkovič in Janko Plevel (oba AO Kamnik) sta 5. t. m. preplezala smer Cournuau – Davaille v S steni Les Droites, v noči od 8. na 9. avgust pa še smer Major (13 ur do vrha Mt. Blanca) v Brenvi. 6. t. m. sta Milan Gladek in Marjan Kregar (oba AO Kamnik) s tovariši iz AO Mengeš preplezala Contamminovo smer v Mt. Blanc du Tacul.

Iz odsekov poročajo
AO Kamnik: V nedeljo 12. t. m. sta Janez Benkovič in Frane Kemprl opravila prvo prosto (in drugo sploh) ponovitev Resnikove smeri (V) v Kalški gori. V nadaljevanju je Benkovič sam sestopil po Grapi in ponovil še Belačev steber, ki sta ga preplezala tudi Berlec in Trobevšek. Potočarjeva in Vodlan pa sta istega dne ponovila Centralno smer in Raz želja. Tri dni kasneje sta Markuševa in Podbevšek preplezala Črnolasko, Plevel s Potočarjevo pa Akademsko smer v Vežic. V soboto 18. t. m. pa sta Benkovič in Gladek preplezala (10 ur) Helbo s Čopovim stebrom.
AO Kranj: V ponedeljek 13. t. m. je Andrej Štremfelj sam preplezal Nemškosmer v S steni Dolgega hrbta ter Zgrešeno Kaminsko in Kašutovo smer v Grintovcu. Dva dni kasneje pa sta Tomo Česen in Kobal v komaj štirih urah ponovila smer Šimenc – Škarja v Dolgem hrbtu.
AO Postojna: 14. t. m. sta Biščak in Fabjan preplazila Libereško smer v Frdamanih policah, v soboto 18. t. m. pa so plezali v S steni Triglava – Biščak in Lenassi Tržaško, smer Fabjan in Mezgec Ljubljansko, Noč in Škamperle pa Skalaško z Ladjo.
Šaleški AO: Horvat in Tič sta 14. m. preplazila Dularjevo zajedo v Jalovcu.

Podor v Rakovi špici
V sredo 15. t. m. sta Željko Perko (Tržič) in Andrej Štremfelj (Kranj) nameravala preplezati Rdečo zajedo Rakovi špici, čeprav ju je že oskrbnik v Krnici opozoril, da je kak teden pred tem prišlo do velikega podora v SZ steni. In res, Švicarska smer je bila v spodnjem delu popolnoma rdeča in razbita od kamenja, tako, da jo pred kakim večjim nalivom nikomur ne priporočata ponavljati. Vstopila sta v Rdečo zajedo. Po šestem raztežaju, ko sta prišla do krušljive stene konec zajede, pa sta morala zaviti v Švicarsko in po njej izplezati. Ogromno rebro, ki je včasih tvorilo s steno kamin se je namreč odlomilo in prehod je s tem postal (najverjetneje) nemogoč.

Odšli v Nepal
V četrtek ob 11.35 so z mariborskega letališča poleteli zdravnik Jože Andlovic, Danilo Cedilnik in Nejc Zaplotnik, ki bodo 1. septembra pričeli z gorniško šolo za Šerpe. Poslopje šole v Manangu prav sedaj dograjujejo pod vodstvom Petra Janežiča, slovesna otvoritev pa bo šele prihodnje leto aprila. In poleti bo potem že drugi tečaj. Vmes pa se bodo zvrstili tečaji za kuharje odprav, sirdarje itd. Za ostali čas pa se že zanimajo tudi Amerikanci, Japonci in drugi, da bi pripravili posebne tečaje za njih planince. Šolo je kot tehnično pomoč Nepalu postavila naša država, vodila in usmerjala pa jo bo naša planinska organizacija.

Uzbeški alpinisti
Jutri bodo k nam pripotovali uzbeški alpinisti, ki jih vodi mojster športa Galina Grigorjevna Tisjačnaja, med njimi pa ni nikogar, ki bi imel manj kot naziv »kandidat za mojstra športa« Pri nas jih bo vodil Željko Perko (AO Tržič), in sicer najprej v Kamniški Bistrico, kjer bodo do 31. t.m., po letovanju na morju, pa bodo nato obiskali še Tamar (11. do 20. septembra) in Vrata. V domovino se bodo vrni 27. ali 28. septembra.

Nova smer v Planji
Davorin Podrebšek in Blaž Supej (oba AO Kozjak) sta 17. t.m. preplezala novo smer (III, 500 m, 4 ure i pol) v območju velike grape, levo od grape Utrujenega stolpa v Planji. Zgoraj sta plezala naravnost prek belih plati in izstopila pri odcepu markirane poti na Razor.

Prosta, ponovitev Velebitaške smeri
Ameriška alpinista Greene in Wiggins sta s Tomazinom 13. t. m. odpotovala v Paklenico. Toda slabo vreme ni dopuščalo posebne aktivnosti. Ker sta bila gosta razen tega že preutrujena, je bil dobrodošel prihod dveh članov AO Tržič. In tako je Tomazin z Ivnikom 15. t. m. opravil prvo prosto ponovitev Velebitaške smeri v Anič kuku. Ključno mesto (streho) sta ocenila s VI+, drugo pa IV-VI. EarI Wiggins pa je istega dne z Megličem skušal opraviti 2. ponovitev Raza za malo kladivo. Le streho v prvi dolžini (VII) nista uspela preplezati prosto. V nadaljevanju so potem ponovili še Mosoraško in Fanikino smer (Anič kuk).

Štiri prvenstvene
50 vzponov v Fanskih gorah – Čudovita doživetja naše prve odprave na to območje kljub dolgim pristopom in krušljivim stenam

LJUBLJANA – Pred dnevi se je vrnila v domovino naša prva odprava v Fanske gore, ki jo je vodil Željko Perko iz Tržiča. Gorska skupina, ki kot nekakšen vozel povezuje Zeraušanski hrbet z Gisarskim, ta dva potekata skoraj vzporedno in se na vzhodu združita s severnim Turkestanskim hrbtom v t. i. Mačenskem vozlu, jih je pritegnila kot še nobena doslej.

NAJVIŠJI VRH FANSKIH GORA – V ospredju Čimtarga (5478 m v ozadju Energija Pik (5110 m).

Doline polne jezer na višini nekaj manj kot tri tisoč metrov. Za te gore so značilne gigantske stene, čeprav nekoliko preveč krušljive, ki so v vršnem delu ovešene z visečimi ledeniki. Vreme je bilo lepo in suho, življenje pod šotori in obiskovanje zapuščenih rudnikov pa nadvse zanimivo.
Za aklimatizacijsko turo so se vsi povzpeli na najlepši vrh nad taborom – Marijo (4970 m). S tem so si pridobili zaupanje vodstva tabora Artuč in pri izbiri naslednjih tur ni bilo več težav. Tri naveze (Kolar – Šurc, Humar – Rozman in Vidmar – Verdnik) so opravile Kulikalonsko prečenje (15 km grebenov, ocena 5 a, ves čas nad višino 4400 m), ki obsega vzpone na sedem vrhov. Pri tem sta se dve navezi povzpeli tudi na najvišji vrh Fan – Čimtargo (Ledena zemlja, 5487 m).
Od ponovitev velja omeniti Levo in Desno smer na Rudaki, (4400 m), ki sta skalni, ocenjeni s 5 b in visoki 1200, oziroma 1000 m, kombinirano smer »Sfinga« (1500 m, 5 b) na Čapdaro, 5197 m, steber Kulišova (5 a, 900 m) v Diamaru in skalno smer v južni steni Alaudina (600 m, 4 b). »Razen tega sta se Vidmar in Perko kot prva povzpela po levem ozebniku vrha Bodhom (Dom vetrov, 5304 m), po katerem so doslej le sestopali. Smer visoko tisoč metrov so ocenili s 50-55 stopinj naklonine, potem pa sledi na višji vrh še greben (500 m) z oceno III-IV.
21. in 22. julija sta Čulk in Lesjak preplezala smer – Jugoslovanski steber (V, 1500 m, kombinirana smer) na Pik Mirali, 5170 m. 22. julija so Avberšek, Rozman in Verdnik preplezali prvenstveno izstopno varianto (300 m, V-VI) iz »klasičnega stebra« Rozi – Ravata (Stražar, 3533 m), ki je sicer visok 600 m. 28. julija sta Humar in Šurc preplezala novo skalno smer (Mumija, V, 400 m) na Urječ visok okoli 3400 m, tri dni kasneje pa še eno, prav tako skalno in na isti vrh (Poezija, IV, 400 m).
O Fanskih gorah je vodja odprave Željko Perko povedal še veliko zanimivega. »Ponoči se nas metale iz spanja nekakšne eksplozije in poslušali smo grmenje kamenih plazov ter ostankov serakov, ki so se tudi z višine poldrugega kilometra vsipali iz sten. Nikoli pa ne bom pozabil veličastnih prizorov, ki jih je bilo vse polno. Če si ogledoval jezera in teh ne manjka, si jih proti višjim goram videl v vseh niansah zelene barve. Po poslabšanju vremena so bila snežišča zaradi prahu zdrobljenega kamenja škrlatne barve, prek sten pa so se vlekle temno rdeče proge … Kar žal mi je, da smo že doma.«

FRANCI SAVENC

Taborjenje postojnskih planincev
POSTOJNA – Letošnjega taborjenja, ki ga je priredilo PD Postojna v dolini Kamniške Bistrice, se je udeležilo 29 mladih pod vodstvom 10 mladinskih vodnikov in 3 mentorjev. Pod 15 šotori pa smo bivali od 1. do 10. avgusta.
Vreme nam je bilo v glavnem naklonjeno, tako da smo lahko obiskali skoraj vse vrhove v okolici.

TANJA JORDAN

Bavšica – vzgojni center mladih
LJUBLJANA – V nedeljo so se z republiškim pionirskim planinskim taborom končale vzgojno – izobraževalne akcije mladinske komisije PZS v novem vzgojnem centru v Bavšici. Četudi še ni povsem urejen, so se mladi planinci v njem dobro počutili.
V Bavšici, gorski dolini sredi trentarskih gora, koder je nekoč živelo več kot sto ljudi, je le še malo prebivalcev in celo obiskovalci do letos niso bili pogosti. Toda letos je zraslo tod pravo šotorsko naselje, baraka z veliko učilnico, kuhinjo in shrambo pa je nudila vse najnujnejše za prijetno življenje in učenje. Z ureditvijo in obnovo nekaterih gorskih poti na okoliške vrhove ter ureditvijo športnega igrišča, pa bo naš prvi planinski vzgojni center še veliko pridobil.
Planinski vzgojni center v Bavšici je letos mesec dni gostil mlade planince iz vse Slovenije in zamejskih slovenskih PD. Nad sto novopečenih mladinskih vodnikov je odšlo na domove, da bi že jeseni pričeli prenašati svoje znanje na tovariše. Za konec pa je bil v Bavšici še tradicionalni republiški planinski tabor.

BORIS MLEKUŽ

Izleti s psom
Franca Trtnika in njegovega Ada je pogosto srečati na Šmarni gori ali pa ob Savi

LJUBLJANA – Franc Trtnik, tehnolog v ljubljanskem Litostroju je velik prijatelj živali, med katerimi so mu najbolj pri srcu prav psi. Nič nenavadnega bi rekli, toda nekaj vendarle razlikuje tega postavnega možakarja od drugih, to, da se rekreira skupaj s svojim dolgodlakim nemškim ovčarjem.

PRIJATELJA – Franc Trtnik in dolgodlaki nemški ovčar Ado.

Franc je že od mladih let sem športnik. Ko je bil še v Mariboru in je obiskoval železničarsko šolo skorajda ni bilo športa, v katerem se ne bi preizkusil. Za železničarski klub, v katerega se je včlanil, je boksal, igral nogomet, telovadil, vozil kajak … Toda ob vsem si je ves čas želel imeti tudi psa. Več kot četrt stoletja je že, odkar si je poiskal službo v Ljubljani in tu se mu je naposled dolgoletna želja tudi uresničila.
Pogosto ga zdaj pot zanese na Šmarno goro. Tja se najraje odpravi v zgodnjih jutranjih urah. A ni sam. Družbo mu dela štirinožni prijatelj Ado. Zanimivo je, da hodi na Šmarno goro kar precej Francu podobnih Ljubljančanov in okoličanov, ki pešačijo v družbi svojih zvestih prijateljev psov. Bržkone zato ni naključje, da so se ti ljubitelji štirinožcev, ki so se srečevali na Šmarni gori, odločili, da ustanovijo tudi svoje kinološko društvo. Poimenovali so ga kar po kraju svojega shajanja – Šmarni gori. Danes je v njem 50 članov iz Tacna, Šmartnega, Gameljn, Skaručne, Vodic in Pirnič. In Franc Trtnik je eden izmed njih. Dvakrat na teden prihaja z Adom v društveni rekreacijski center ob Savi v Tacnu, kjer se Ado uči najrazličnejših veščin. »Zame je to prijetna sprostitev po delu,« zatrjuje Franc Trtnik. »Res je, da si moraš vzeti za to čas. Toda pes mora imeti svoj prostor. Žival ne sodi v blok, med zidove. Tudi ni dovolj le, da mu daješ hrano in ga kdaj pa kdaj pobožaš. Pes potrebuje pozornost prav tako kot človek. To pa pomeni, da se moram za to, da ugodim Adu, tudi marsičemu odreči. Letos na primer nisem šel na dopust kam daleč, ker si psa preprosto 14 dni ali tri tedne ne upam pustiti pri tujih ljudeh. Navadil se je name, jaz pa nanj, zato sem ostal kar doma.«

EDI ŠELHAUS

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja