Mont Blanc 1971

Bohinjske novice, avgust 2021

Avgusta bo poteklo 50 let od uspešnega vzpona prve skupine Bohinjcev na takrat najvišji vrh Evrope. Prvi poizkus leta 1970 ni bil uspešen. Neurje na gori je v dramatičnih razmerah na srečo odpravo ujelo v bivaku Vallot. Prva Bohinjca na strehi Evrope sta bila po meni znanih podatkih brata duhovnika Franc in Janez Sodja (Skalovčeva) iz Bohinjske Bistrice. Lovoriko najvišjega vrha v Evropi je kmalu po našem vzponu prevzel Elbrus v pogorju Kavkaza.
S težkim srcem sva se z bratom Tomažem poslavljala od doma, ko je bila v meglenem avgustovskem jutru odprava pripravljena za odhod. Na pot je odšlo 14 udeležencev s šolskim kombijem ford in Anžlinovim osebnim avtomobilom. Med udeleženci je bilo 9 Bohinjcev, in sicer: Janko Lapajne, Anton Peternelj, Janez Podlipnik – Skočir, Franc Podlipnik – Anžlin, Egon Mihelič, Joža Mihelič, Majda Loncnar, Tomaž in Lojze Budkovič. O naši poti sem takoj po vzponu napisal daljši članek, iz katerega sem povzel vtise za jubilejni zapis.
Pot nas je vodila do mejnega prehoda v Ratečah. Na meji smo imeli nekaj težav z Italijani. Na srečo so kmalu obupali nad ogromnim kupom prtljage v obeh vozilih. Vožnja je potekala po stari cesti skozi Kanalsko dolino proti Vidmu. Tam smo zapeljali na avtocesto po širni Padski nižini. Monotono vožnjo po ravnini so v daljavi spremljali obrisi dolomitskih gora. Tako smo prevozili Treviso, Vicenzo, Verono, Brescio in Milano. Pred Torinom smo zavili proti dolini Aosta. Dolina se je pričela ožiti. Dobivala je alpsko podobo. Kmalu smo zagledali prve vrhove, pobeljene z večnim snegom in ledom. Brez težav smo že v mraku na meji med Italijo in Francijo zapeljali v 12 km dolg tunel pod Mont Blancom. Na drugi strani pa prišli v osvetljeni Chamonix. Utrujeni in naveličani dolge vožnje smo hitro postavili takrat še dovoljen ilegalni tabor, kjer smo prenočili.
Naslednje jutro nas je sonce ujelo pri pretegovanju preležanih udov. Nad nami se je med številnimi snežaki bohotil mogočni Mont Blanc. Čudovita panorama nas je navdala z upanjem, da nas bo tokrat gora spustila na vrh. Po nakupu dodatne opreme smo se z žičnico zapeljali do postaje zobate železnice in z njo do izhodišča na višini 2300 m. Otovorjeni z nahrbtniki smo v treh urah prišli do zavetišča Tete Rouse. Že pred kočo smo stopili na ledenik. (Ta je lani delal sive lase glaciologom, saj so napovedovali večji podor zaradi ogromnih vodnih žepov pod ledom ter posledično možnost večje naravne nesreče. Na srečo do tega ni prišlo.) Pri koči smo malo počili in se okrepčali iz zalog v nahrbtniku. Za naš žep so bile cene v koči astronomske. Vzpon smo nadaljevali po ledeniku. Močno sonce in neznosna vročina sta nam pila moči. Končno smo prišli pod strm ozebnik, kjer je bila potrebna previdnost zaradi padajočega kamenja. Na vrhu stene nas je čakala koča Gouter. Kot kakšna konzerva je bila z jeklenicami pripeta v strmo steno. Koča je bila polna hribovcev. Gneči sem se umaknil na verando in opazoval čudovit sončni zahod. V mraku sem se odpravil k počitku na skupna ležišča.
Noč je bila kratka. Ob tretji uri smo vstali in pozajtrkovali. Zunaj sta nas čakala tema in mraz. Opremljeni in navezani v tri naveze smo pričeli z vzponom proti vrhu. Na čelu naše naveze je bil Tomaž. Kmalu smo prešli višino 4000 metrov. Korak je postal počasnejši. Na grebenu Dome du Gouterja nas je pričakala megla s strupenim vetrom. Dodatne rokavice so rokam povrnile potrebno toploto. Vidljivost se je zaradi goste megle zmanjšala na nekaj metrov. S težavo smo sledili sledi in markirnim zastavicam. V tem blodnjaku smo prišli do bivaka Vallot, kjer se je končala odprava preteklega leta. Klavrno je kazalo tudi tega dne. Po počitku smo se ponovno spoprijeli z viharjem. Volja in trma sta nas gnali naprej. Ni bilo več daleč. Začutili smo ozek greben. Sunki vetra so postali siloviti. Gibanje naveze v takih razmerah je nevarno. Končno smo prišli na vrh. Brez razgleda, v silovitem viharju, ovešeni z ivjem, 5. 8. 1971 ob 9.15. Ni bilo časa za občutenje doseženega. Misli so bile že osredotočene na povratek. Razmere so se slabšale. Greben nas je srečno spustil na plato, kjer pa smo izgubili sled. Naveza je obstala. Na srečo je veter meglo nekoliko dvignil in v bližini se je prikazal odrešilni bivak. V njem smo si lahko za krajši čas ogreli premrle ude. Povratek se je nadaljeval v dramatičnih razmerah silovitega viharja. Moč vetra se je krepila in prečenje grebenov je zahtevalo popolno zbranost. Divja narava nas je pri koči Gouter končno spustila v varno življenje. Sestop v dolino je potekal brez večjih problemov. Izčrpani od naporov težke preizkušnje smo kot ubiti zaspali v šotorih.
Obisk Mont Blanca v tistih časih je bil prava pustolovščina. Za odhod v tujino si moral dobiti dovoljenje vojnega odseka, potni list in omejeno kvoto deviz na banki. Naš standard v tujini ni dopuščal razkošja. V izložbah smo si ogledovali opremo, o kateri smo lahko samo sanjali. Kljub temu pa ja bilo to potovanje nepozabno in neponovljivo. Ta izkušnja me je še bolj povezala z gorami. Na tej odpravi je Majda Loncnar postala prva Bohinjka, ki se je povzpela na Mont Blanc. Meni je to uspelo pri rosnih 18 letih.

Lojze Budkovič