Tržiški tekstilec, januar 1978
(Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Karakorum)
Piše: Borut Bergant
(Nadaljevanje iz 12. številke)
Nosači so že odšli. S pogledom sem še zadnjič objel goro, bazo. Adijo Gasherbrum, pozdravljena baza, verjetno te ne bom nikoli več videl. Mesec dni smo preživeli tukaj. Bilo je vsega, lepih trenutkov, garanja, bolečine in žalosti. Takrat pa je bilo vse mimo in ko sem se zaradi oziranja nazaj na goro spotikal na grušču bi na vprašanje, če bi še prišel sem gor, brez pomisleka odgovoril, da!
Spet se je začel »marš«. Tisti dan smo prehodili le kratko etapo. V zavetrni kotanji smo v pravokotnik razvrstili sode, čeznje razpeli plahto in zlezli v vreče. Bilo je že pošteno mraz. Izpod cerade sem gledal zvezde in sanjaril, dokler nisem zaspal. Naslednji dan smo bili že ob šestih zjutraj pokonci in nato za kazen zmrzovali toliko časa, da ni posijalo sonce in so nosači zlezli iz svoje žaklovine, se oblekli vanjo in odhiteli naprej. Obljubili so nam, seveda za primerno plačilo, da bodo do prve vasi hodili le šest dni. Okoli poldneva smo prišli do potoka, ki ga je bilo treba prečiti. Nosači pa so povedali ,da je voda previsoka in si kar začeli pripravljati prostore za taborjenje. Na tihem smo preklinjali, ko v opoldanski vročini od samega dolgčasa nismo vedeli kaj početi v ambienta, v katerem bi bil vsak alpinist rad vsaj enkrat v življenju. Mi pa smo bili vsega skupaj že prekleto naveličani. Strašansko počasi je šla ura naprej, ko smo se kopali v znoju pri tem pa dobro vedeli, da bo čez par ur že tako mraz, da bomo šklepetali z zobmi. Drugo jutro smo uvideli, da so imeli nosači čisto prav. Voda je upadla za pol metra, pa je bilo potok še vseeno težko prehoditi. Nosači so začeli hoditi vse bolje in hodili smo od jutra pa do mraka. Nepopisen užitek, ko smo prvič zabredli v travo na Uzdukasu in se povaljali v njej, se ne da opisati. To bo razumel samo tisti, ki dva meseca zelenega niti videl ni, kaj šele občutil.
Počasi smo zapustili tudi mogočni Baltoro. Postalo je topleje. Kako prijetno je bilo hoditi v hlačah in majici. Opazili smo tudi prve živalice. Drobceni zajčki so bili. Z veseljem smo opazovali njihove igre in čas, ko smo čakali nosače, nam je hitro mineval. Most čez reko nam je dal misliti. Tako je bil zdelan, da nosači niso hoteli nesti čezenj tovora. Z vrvjo so improvizirali žičnico po kateri so sodi drseli z enega brega na drugega. Le eden se je izmuznil in odplaval po reki navzdol. Pa nas ni kaj preveč pretreslo. Lepo je bilo spet videti vas, kamor smo res prišli po šestih dneh. Lepo je bilo slišati otroški jok, lajanje psov in še tisoče drobnih stvari, za katere smo bili dva meseca prikrajšani. Domače jedi so bile odlične, mi pa lačni, da smo kar planili po krožnikih in so nas domačini radovedno opazovali. Naslednji dan smo imeli dan počitka. Nosači so počivali, dobili plačo, ampak kar je bilo glavno je mešetarjenje. In ko v Asholi zacvete trgovina, takrat je veselje. Domačini, od otrok do moških, privlečejo vse mogoče stvari. Sami odpremo sode in izločimo stvari, za katere mislimo, da so že stare in jih bo treba nadomestiti z novimi. Tudi sam sem bil v tem vrtincu in zamenjal sem svoje stare čevlje, srajce in še kaj drugega za asholske dragocenosti. Dan je hitro minil in trgovine je bilo konec. In to je bilo dobro, drugače se mi zdi, bi šli domov goli ali pa v njihovih oblačilih. Zapustili smo prijazne oderuhe in se v naglici odpravili naprej. Pri žveplenem vrelcu sva z Janezom dobro uro uživala v 40° C topli vodi in se še pošteno umila. Naslednja vas na naši poti navzdol nas je pričakala z marelicami. Tako smo si že želeli svežega sadja, da smo par dni govorili samo še o tem. Drevesa so bila nizka in veje so segale do pol metra od tal, da se še truditi ni bilo treba. Obrazi niso mogli prikrivati zadovoljstva, ko sem naredil posnetek. Še zadnji dan etape, še zadnjič smo prebrodili potok in prišli do kraja Bola od koder smo se v Skardu odpeljali z džipi. Skozi okno letala smo se še enkrat poslovili od Karakoruma, bogve ali bomo še kdaj prišli tja. Leteli smo v civilizacijo, ki smo jo pogrešali, pa jo bomo kmalu siti. V glavnem mesta države je bilo neznosno vroče ko smo v letališki zgradbi čakali na vozilo, ki nas je pripeljalo v Tarbelo k rojakom.
V Ravalpindiju smo potem uredili še formalnosti na naši ambasadi, dobili izvozno dovoljenje in se po petih dneh odpravili iz Pakistana. Na pakistansko-afganistanski meji smo prišli čez brez sitnosti, to pa je bila tudi edina meja, kjer nismo imeli problemov. V Afganistanu smo bili še gostje tamkajšnje jugoslovanske ambasade, ki ima sedež v Kabulu. Dopoldne smo si ogledali lepo mesto, potem pa spet pohiteli proti domu. V romarskem mestu Mashadd smo si ogledali znamenito cerkev eno največjih muslimanskih svetišč, ki me je po obsežnosti spominjala na moskovski mavzolej. V upanju, da nam manjka žig in tako sta dva hočeš nočeš odpotovala nazaj proti 1200 km oddaljenem Teheranu po žig. Pet dni čakanja na meji, pet dni požiranja puščavskega peska nam je močno rahljalo živce. Potem pa smo končno za par sto dolarjev lažji le zapeljali v Turčijo. Vozili smo dobesedno podnevi in ponoči. Na meji z Bolgarijo je bila kolona dolga več kilometrov. Vendar pa smo proti pričakovanju po štirih urah čakanja ob treh zjutraj vstopili v Bolgarijo. Za par uric smo zaspali ob cesti, in se že zgodaj odpravili proti zadnji etapi v domovino. Imate li hašiša, ovako, kao suvenir, vpraša carinik: Loš suvenir, odvrne eden iz avtomobila, carinik pozdravi in že se zapeljemo v domovino. Še nikoli se mi ni zdela tako lepa, kot takrat. Še zadnjič smo prespali v bližini Beograda, da smo potem naslednji dan po skoraj štirimesečnem potepanju spet prispevali v rodni kraj.
Lepo je iti po svetu, lepe in visoke so tuje gore, vendar verjemite, doma je najlepše!
