Gorenjski Glas, 24. marec 2000
Dan v hribih je priložnost, da se znebiš civilizacijske nesnage, boriš se sam s seboj in strmino, ko uspeš, si zadovoljen, pomirjen. Razmišljaš o lepoti, te lepote se dotakneš, jo doživiš in se z njo spojiš.
Milenko Arnejšek – Prle, alpinist, gorski reševalec, pisec knjige Moje gore
Škofja Loka, 23. marca 2000
Milenko Arnejšek – Prle je po 30 letih gorništva in 20 letih reševanja v gorah med planinci dobro poznan po svojem znanju in izkušnjah, izjemno je cenjena tudi njegova prva knjiga “Plezalski priročnik”, po drugi strani pa je poznan po svojih svojevrstnih tudi humornih razmišljanjih, da je brezkompromisen tudi v svojih etičnih razmišljanjih, so pričakovanja te knjige precejšnja. Vsekakor je ta 52-letni glasbeni pedagog posebnež, izjemno zanimiva osebnost.
Brez brade ste in zagoreli. Od kod ste se vrnili danes?
“Bil sem na Mojstrovki, škoda bi bilo zamuditi tako lep pomladni dan. Namenjen sem bil v Butinarjevo grapo, vendar je bilo premalo snega, zato sem šel skozi Pripravniško grapo. Z derezami po skalah ni najbolj prijetno, saj zvokov tega “praskanja” alpinisti ne maramo. Srečal sem tudi Marka Butinarja, legendarnega plezalca iz 50. let, sopotnika Čopa, in srečanje je bilo prav veselo in prijetno. Ker prej še nisva govorila, sem začel s starim štajerskim nagovorom: ‘Pa čujte, kak je še daleč tu do konca?’,
pa mi je odvrnil: ‘Saj te vidim, ti dobro veš!’ Pravi hribovci se pač takoj spoznamo.
Kar pa zadeva mojo brado, imam pač tak življenjski ritem, da jo pustim rasti na prvi zimski dan in jo obrijem na prvi pomladni dan. Včasih sicer počakam na šolske počitnice, da pred učenci ne izgledam preveč zanemarjen.”
Prlek spozna gore šele kot študent
Kako se Štajerc iz obdravske favnice zaljubi v gore, se mora preseliti v Ljubljano?
“Točno tako. Po rodu sem iz Kidričevega, torej Prlek, vendar sem se s trinajstimi leti preselil v Ljubljano. S hojo v gore sem začel sorazmerno pozno, šele kot študent. V spominu pa mi je ostalo razočaranje, ko smo s starši šli prvikrat v gore, ko smo bili na dopustu v Logarski dolini. Šli smo po poti na Klemenčo jamo, pa smo se na polovici obrnili, saj je oče ocenil, da je za nas otroke prenevarno. Od mojega porekla je v Ljubljani ostal le vzdevek, saj so me najprej klicali Prlek, nato pa skrajšali na Prle. Ta torej nima nobene zveze s televizijsko serijo Odpisani, kot so me pozneje pogosto spraševali.
V knjigi opisujem svoje hribo-lazniške začetke, ko sem najprej obhodil slovensko transverzalo, nato pa me je pritegnila pot v neznano. Dvajsetletnik je vedno poln izzivov in želja po avanturi in kmalu sva z bratom sklenila, da se lotiva plezanja. Svoje prve ture se spominjam po bolečih posledicah, saj sem na Jalovcu zdrsnil po melišču. Ugotovil sem, da se je tega potrebno lotiti bolj resno. Kot danes, je tudi nekdaj veljala kar zahtevna pot od alpinista pripravnika do alpinista in šele kot tak se lahko lotiš tudi izzivov novih, nepre-plezanih smeri. Pri teh izzivih sem bil vedno razumski, racionalen, skoraj matematično sem skušal ugotoviti stopnjo tveganja.”
Kako je lahko strasten ljubitelj gora in glasbenik, kar sta vaši življenjski preokupaciji, celo matematično razumski? Se imate za preračunjivega človeka?
“Včasih pravim, da sem ‘racionalni metafizik’, kar je seveda notranje si nasprotujoča oznaka. Pri odločanju o tem, kam bom šel, sem bil vedno racionalen, če hočete tudi preračunljiv, pa čeprav je pri plezanju vedno tveganje. Nikdar ne veš, kdaj se lahko nad tabo odkruši kamenje ali skale, nikdar ne veš, ali te bo zadelo. Potrebna je tudi sreča, ali če hočete vera v nekaj višjega, čeprav je v kritičnih situacijah vedno potrebno poklicati na pomoč darove in izkušnje, da se rešiš.
Po poklicu ste glasbeni pedagog in poučujete na Glasbeni šoli v Škofji Loki. Je bila to vaša želja že iz mladosti?
“Ne, po gimnaziji v Ljubljani sem se najprej vpisal na ekonomijo, vendar sem kmalu ugotovil, da je to za mene preveč suhoparno področje. Najprej sem se osem let kot profesionalni glasbenik ‘preganjal’ doma in po svetu, nato pa opravil študij glasbe na Pedagoški akademiji in študij orgel na Glasbeni akademiji. Pet let sem igral tudi klavir na Brdu za potrebe protokola, danes pa v Škofji Loki poučujem harmoniko in korepetiram trobentače.”
Gorski reševalec iz potrebe, da bi pomagal
Znani ste po svojem zelo pri ljubljenem plezalnem priročniku, ki je bolj, kot že naslov pove, tehnična knjiga. Ste alpinist inštruktor in gorski reševalec. Kako ste se odločili tudi za to veliko delo?
“Priročnik so seveda navodila o plezalni tehniki z enim edinim zlatim pravilom: Kako varno priti na goro in kako varno sestopiti. Vsaka vertikala je za alpinista izziv in tega se kaže lotiti z določeno mero znanja in izkušenj. Kljub temu, da poznam veliko večino evropskih gora, so moja usmeritev slovenske gore. V vrste Gorske reševalne službe sem se vključil zato, ker sem žal doživel celo vrsto nesreč, pa sem bil pri reševanju izključen. Sedaj, ko sem organiziran, je tega celo manj. Sem reševalec na Soriški planini, kjer sem tudi gospodar tamkajšnje koče – postaje GRS, precej pogosto pa tudi dežurni reševalec na Ospu na Primorskem. Manjših padcev je tam precej, pri resnejših nesrečah pa je na Ospu stvar zelo resna in zahtevna.”
Iz ocen rokopisa vaše nove knjige je mogoče prebrati zelo veliko različnih poudarkov in oznak: poučna, slikovita, nazorna, etično vzgojna, napisana brez dlake na jeziku, humorna, resnicoljubna, provokativna. Se s temi ocenami strinjate?
“No, Matjaž Kmecl je še dodal, da je zraven tudi moška svežina. Te oznake mi seveda godijo, mislim pa da je prav Kmecl zadel bistvo. Zame je gorniško dejanje podobno razdevičenju. Vsak plezalec to išče. Dan v hribih je priložnost, da se znebiš civilizacijske nesnage, boriš se sam s seboj in strmino, ko uspeš, si zadovoljen, pomirjen. Razmišljaš o lepoti, te lepote se dotakneš, jo doživiš in se z njo spojiš. Postaneš del gore, gora postane del tebe. To je lepota, ki ti ostane, ko se vrneš v dolino, v vsakdanje življenje.
Reči moram, da me je redkokatera planinska .knjiga zadovoljila in v svoji želim predstaviti svoja doživljanja razmišljanja. Drugi moj namen in želja pa je, da bi predstavil na svoj način najlepše dele slovenskih gora, tudi tiste, ki na splošno veljajo kot nedostopni. Povem vam lahko, da sem doživel celo očitek, da s tem odpiram te neokrnjene in neonesnažene predele manj poklicanim, manj zaželenim, nevzgojenim, tistim, ki ne znajo spoštovati gora, tistim, ki do njih nimajo pravega odnosa. To je seveda tveganje.
Hkrati ob razmišljanjih o ljubezni je to tudi razmišljanje o smrti. Petdeset mojih prijateljev se je v gorah ubilo.”
Najlepše je, če ostaneš po smrti v gorah
Prav o smrti v gorah je bilo na nedavni javni predstavitvi knjige veliko besed, celo toliko, da je morda kdo dobil vtis, da teče beseda predvsem o tem. V knjigi omenjate tiste, ki jim je bilo dano končati življenje v gorah, kot elito?
“Morda je resnično nekaj nesporazuma ob tem. Ne mislim, da so tisti, ki so umrli v gorah, bili vsi del planinske elite, vendar pa je zame taka smrt, ko ostaneš v gorah, zagotovo najlepša.
Zavračamo vse posmrtne ceremonije, ki so plod naše civilizacije. Praktično vsaka resna hoja v gore je tudi igra z življenjem, nekje v knjigi jo celo primerjam s hojo po minskem polju, nepredvidljivi plazovi, odtrgano kamenje so nočna mora vsakega alpinista.”
Poleg obširnega filozofskega, sociološkega in estetskega premisleka o gorah in alpinizmu ste temu osrednjemu delu dodali še opise najlepših vzponov na 28 gora in opise vaših 13 prvenstvenih smeri, vse v slovenskih gorah. Bili ste tudi veliko v tujih gorah, celo v Himalaji. Kako to, da v knjigi ostajate le doma?
“V prvem delu knjige sem razložil tudi svoj odnos, izkušnje in doživetja v tujini, tudi v Himalaji. Himalaja je izziv zaradi svojih višin, težko pa bi govorili o lepoti. ‘To je kup sodra,’ sem ponovil za Franč-kom Knezom, to kamnita puščava, nad 5 tisoč metri pa se začne led in sneg. Po sedmih tednih bivanja v okolici Anapurne sem jo sam doživel predvsem kot enkratno možnost v spiritualističnem smislu, za meditacijo, prehod v višje duhovne sfere. Tam me je prevzela polnost tišine.
V knjigi resnično ostajam v slovenskih gorah z željo, da odprem nekaj najlepših koščkov in olajšam dostop z nekaj nasveti. Za resnično gorsko lepoto ni potrebno na tuje.”
V dosedanjih ocenah vaše knjige je mogoče zaslediti tudi mnenje, da se lotevate nekaterih pojavov, fam in celo hribolazniških legend precej neprizanesljivo. Nekateri celo ta del odklanjajo?
“Predvsem bi rad poudaril, da ne želim nikogar žaliti, res pa je, da tudi v planinskem oz. alpinističnem življenju, celo v vrstah gorskih reševalcev do odklonov nismo imuni. Gorsko vodništvo ima tudi drugačne plati, kot bi si želeli, nekateri posamezniki pa se tudi v alpinizmu in gorskem reševanju ne znajo upreti skušnjavam. Ne morem si kaj, da neetičnih ravnanj ne bi obsodil.”
Pes je skoraj najboljši soplezalec
Del vaše nove knjige je tudi kar obširno poglavje S psom v gore, kar je zagotovo posebej zanimivo. Sedaj nimate psa, ste pa ga imeli?
“Sedaj živim v bloku in preveč cenim pse/da bi ga obsodil na tako ‘pasje življenje’. Imel pa sem pet nemških ovčarjev, vsi so imeli izpite iz dresure kinološke zveze in iz reševanja izpod plazov. Pes ima predvsem zaznave, ki človeku niso dane, in zapisal sem celo, da bi bil pes, če bi še znal plezati z vrvjo, idealen soplezalec. Upam, da bodo bralci dobili kakšen dobrodošel nasvet tudi za primer, ko jih spremlja v hribe pes, in upoštevali moje mnenje, da pes spremlja gospodarja iz zvestobe, ne pa motiva, ki je lasten ljudem. Zato se tudi hitreje utrudi.”
Za konec: knjigo v uvodu primerjate s sonato, celo posamezna poglavja z njenimi deli – ekspozicijo, izpeljavo, reprizo; pa tudi sicer se v tekstu velikokrat zatekate k primerjavam iz glasbe. Kateri deli oz. poudarki bodo najzanimivejši za bralce?
“Upam, da bodo moji premisleki o gorah, o življenju vzbudili zanimanje. Poleg svojih izkušenj in doživetij kot član Akademskega alpinistični odseka sem opisal marsikaj pomembnega za pravega alpinista od ‘formule za bivakiranje’ do opisa nesreč, reševanja in tragičnih smrti. Ne izogibam tudi vprašanju strahu, ki nas spremlja prav vse, čeprav eni to priznajo, drugi pa ne. Tudi svoja doživetja v območju paranormalnih pojavov, o vraževerju prividih utegnejo biti zanimiva. Glasba je moj poklic, gore moje življenje. Vse povezuje ljubezen. Ta pa je večna, kot življenje, tudi po smrti. Odpiram vrsto vprašanj, ki so hkrati tu odgovori.”
Š. Žargi
