»Najbolj ekstremen primer slovenske turistične kognitivne disonance.«
Kolumne
Bivanje z gorami
Turizem moramo začeti prilagajati okolju, ne pa obratno, kot delamo že stoletje.
Miloš Kosec, arhitekt
Delo, 22. 7. 2026
Bilo je že pred približno desetimi leti, ko sem med dvodnevno gorsko turo prenočil v enem izmed takrat novih bivakov v Kamniško-Savinjskih Alpah. Pot je šla povsem po načrtu in še pred mrakom sem prispel do bivaka pod Skuto. Bila je nedelja zvečer, vendar sem kljub temu naletel na skupino okoli petnajstih pohodnikov, ki so se že precej pred mano udomačili v in okrog zavetišča.
Do mraka jih je prišlo še nekaj. Vse bolj očitno je bilo, da ne gre samo za pohodnike, ki bodo prenočili in naslednje jutro nadaljevali pot. Med njimi je bil tudi par iz Francije, ki je (ne vem, kako) v bivaku prebival že cel teden, možak pa si je čas preganjal z igranjem na balalajko. »Bomo že še našli tudi prostor zate,« mi je rekel prijazno in malo pokroviteljsko, medtem ko je brenkal na strune.
Kot da je v tednu dni postal gorski starešina, poglavar majhnega vseevropskega tabora, saj se verjetno ni zavedal, da bivak ni prvenstveno namenjen prvinski akumulaciji počitniških kapacitet ali zastonjkarskemu turizmu, ampak kvečjemu eni prenočitvi na poti, ki gre stran od gorskih koč.
Pisana družba pod eno streho bi bila v drugačnih okoliščinah in na drugem mestu morda prijetna izkušnja. V visokogorju, brez tekoče vode in druge osnovne infrastrukture za večdnevno bivanje, pa mi noč ni ostala v dobrem spominu. Takrat je po popotniških forumih že nekaj let krožila novica, da se da v gorskih bivakih, ki so brezplačni in odprti vse leto, narediti zastonjske počitnice.
Odkar so bili številni bivaki prenovljeni ali na novo zgrajeni, pa udobna ležišča in panoramska okna omogočajo prav prvinsko izkušnjo glampinga med vršaci, za katerim poleg digitalnih sledi osupljivih sončnih vzhodov na instagramu ostane tudi lep kup smeti.
Bivak pod Skuto Ofis arhitektov je trdna, uporabna in lepa stavba. Taka torej, kot je morala biti že dobra antična arhitektura. Poleg tega je zelo sodobna, zasnovana posebej za visokogorsko lokacijo – za bivake je najceneje in najlažje, da so dovolj lahki, da jih v visokogorje lahko prenese helikopter na eni vožnji. Je, skratka, inteligentno zasnovano sodobno zatočišče, ki se zaveda, da je v visokogorju tujek, zato se ne trudi biti podobno tradicionalni alpski koči.
Pri nas pogosto mislimo, da bi morale biti gorske koče podobne starim kmečkim hišam v dolini, kar je absurdno – nad dva tisoč metri ni tradicionalne arhitekture, in še celo nižje bi se lahko kvečjemu zgledovali samo po pastirskih stanih, skrajno racionalnih zatočiščih za sobivanje živine in pastirja.
Bivaki so za samopodobo slovenske arhitekture bistveno pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Ko so arhitekti, kot je Miha Kajzelj in Ofis arhitekti, začeli v 21. stoletju snovati majhne arhitekture v visokogorju, so hkrati napovedovali, da je slovenska arhitektura pripravljena pogumno razmišljati o lastni specifičnosti – odnosu do narave, pohodniške tradicije in posebne vloge gora v nacionalnem imaginariju, ne pa, na primer, o preprostem ponavljanju folklornih motivov.
Kajzeljev bivak krasi naslovnico knjige Nova arhitektura v Sloveniji iz leta 2007 Matevža Čelika. Tako kot so nekoč arhitekti z ugibanjem, kakšno kočo so postavili prvi ljudje, pravzaprav bolj kot o prazgodovini govorili o lastnem prepričanju, kaj je bistveno za arhitekturo njihovega časa, tako je slovenska arhitektura nalogo bivaka uporabila, da je razmislila o bistvu bivanja sredi občutljivih naravnih habitatov v 21. stoletju.
Vendar so prav arhitekturne kvalitete sodobnih bivakov lahko tudi njihov problem. Lepa in sodobna zasnova, ki vključuje velika panoramska okna, je iz zasilnega zatočišča ustvarila doživetveno izkušnjo, ki je razumljivo tudi skušnjava, da bi ostali dlje, spremljali visokogorsko idilo na še bolj pristen način kot v hrupni in prenaseljeni koči, postali Robinzoni med gamsi in kavkami.
V preteklih letih je bila menda kar desetina intervencij kamniških gorskih reševalcev povezanih prav z reševanjem poškodovanih ali izgubljenih pohodnikov, ki so zaradi zapeljivih posnetkov in obljubljene glampinške izkušnje želeli priti do bivaka pod Skuto, do koder iz doline ne vodi nobena markirana pot.
Zdi se mi, da nam arhitektura sodobnih bivakov daje misliti še zdaj. V zadnjem desetletju se je pritisk obiskovalcev na visokogorje precej povečal. Namesto vsako leto goreče Sicilije ali izsušenih grških otokov se vedno več počitnikovalcev odloča za višje, gorske lokacije, kjer tudi julija in avgusta lahko računamo na nekaj svežine. Vendar so gorska okolja še bistveno bolj občutljiva od Mediterana.
Že majhne spremembe lahko povzročijo uničenje celih ekosistemov, kot se je že pred časom zgodilo s Sedmerimi triglavskimi jezeri, pa tudi cvetenja Blejskega jezera ali okoljske obremenitve Bohinjskega verjetno ne bi bilo, če ne bi turizem postajal osrednja gospodarska panoga alpskega sveta.
Življenje v Alpah je bilo vedno tudi stvar zelo pazljivega upravljanja obstoječega in odvzemanja nebistvenega. Zato ni dovolj samo kakovostna nova arhitektura, ampak tudi premislek o številu obiskovalcev, načinu umeščanja, javni infrastrukturi in drugih sestavnih vidikih prostora.
Turizem moramo začeti prilagajati okolju, ne pa obratno, kot delamo že stoletje. Floskule o butičnem turizmu in večji dodani vrednosti ne vključujejo prostorskega in družbenega razmisleka, kako naravno okolje ohraniti, ga narediti dostopnega tudi tistim, za katere je zdaj predrago, in hkrati ne prilagajati samo destinacij in »produktov«, ampak vztrajati tudi pri tem, da se moramo tudi obiskovalci prilagajati prostoru.
To pa pomeni zavračanje ideologije nenehne rasti obiskovalcev in dobičkov. Pomanjkanje strateškega razmisleka o regulaciji obiska v visokogorju, vključno z jasno strategijo gradnje ter vzdrževanja bivakov in gorskih koč, je samo najbolj ekstremen primer slovenske turistične kognitivne disonance.
