V zadnjih letih se je v gorskem svetu zgodilo nekaj nenavadnega. Bivaki – tiste majhne, kovinske škatle, ki so desetletja predstavljale skromno zatočišče za alpiniste in gornike – so se spremenili v viralni objekt želja. Iz anonimnih zavetij so postali kulise za YouTube zgodbe, arhitekturne ikone, turistične atrakcije, celo poligon za tekmovanje, kdo bo postavil bolj futurističen, bolj fotogeničen, bolj »moj bog, poglej to!»+« bivak.
To ni več kultura gorskega zatočišča. To je subkultura Instagram bivakov.
Od zatočišča do atrakcije
Bivak je bil nekoč preprost: nekaj ležišč, nekaj odej, miza, vrata, ki se zaprejo pred vetrom. Ni bil cilj. Bil je orodje – vmesna postaja, nuja, varnost.
Danes je pogosto ravno obratno: bivak je cilj izleta, ne pa del poti. Ljudje se vozijo ure daleč, da pridejo do bivaka, ki so ga videli na YouTubu. Arhitekti rišejo bivake, ki so videti kot moderni muzejski eksponati. Občine jih postavljajo kot turistične atrakcije, ne kot gorsko infrastrukturo.
In ko se nekaj, kar je bilo namenjeno nuji, spremeni v atrakcijo, se spremeni tudi kultura okoli njega.
Subkultura, ki jo je (so)ustvaril internet
Družbena omrežja so iz bivakov naredila: kulise za selfije, viralne točke, »must see« lokacije, objekte želja, mini hotele brez rezervacij, polposel, kjer arhitekti, občine in influencerji tekmujejo za pozornost.
Bivak je postal vsebina, ki se jo da ustvarjati in na nek način od nje živeti. In ko je nekaj vsebina, se začne prilagajati logiki platform: večji, bolj bleščeč, bolj nenavaden, bolj »deljiv«.
Toda gora ni platforma. Gora ne pozna algoritma. Gora ne razume viralnosti.
V majhnih bivakih se dogaja nekaj drugega
Zato je (ustvarjena) zgodba Mattea Peronija (vedno) drugačna. Prišel je do majhnega bivaka Balestrieri – tistega klasičnega modela Ravelli/Borelli/Hess, ki sprejme dva, morda tri ljudi. V notranjosti sta bila že dva alpinista, ki sta naslednji dan načrtovala težje prečenje.
Peroni je razumel, da bivak ni hotel. Ni rezervacija. Ni pravica. Je skupnostni dogovor.
Zato je spal zunaj, na 3.000 metrih, na improviziranem mestu, v mrazu in vetru.
Ne zato, da bi se hvalil. Ampak zato, ker je to pristna gorska kultura: kdor najbolj potrebuje, ta dobi prostor.
To je (sub)kultura ustvarjanja, ki bi bila tiha, nevidna, skromna – in zato tako dragocena,postalapaje del YouTube zgodbe.
Ko atrakcije postanejo serijske, postanejo banalne
Pri sosedih je danes že okoli 50 velikih visečih mostov, na stotine »big benches«, in vedno več arhitekturnih bivakov, ki so si med seboj v atraktivnosti podobni kot jajce jajcu.
Ko se atrakcije množijo, se zgodi dvoje:
Izgubijo pomen.
Privabljajo ljudi, ki iščejo atrakcijo, ne pa gorske izkušnje.
Bivak, ki je bil nekoč simbol skromnosti, postane kulisa za adrenalinski posnetek. In ko se kultura spremeni, se spremenijo tudi posledice: več vandalizma, več blata, več smeti, več nesmislov, več konfliktov, manj razumevanja, zakaj bivaki sploh obstajajo.
Pristna gorska kultura še obstaja – a je krhka
Peronijeva zgodba je in ni opomnik, da prava gorska kultura ni izginila. Še vedno obstajajo ljudje, ki razumejo, da je bivak: prostor za tiste, ki ga najbolj potrebujejo,simbol medsebojne pomoči, del etike alpinizma,prostor, kjer se ne meri ego, ampak solidarnost.
Toda ta kultura je krhka. Prelahko jo preglasijo algoritmi, arhitekturni spektakli in turistične kampanje.
Bivak ni kulisa. Bivak je subkultura.
Če želimo, da bivaki ostanejo to, kar so bili – zatočišča, ne atrakcije – moramo ohraniti kulturo, ki jih je ustvarila: skromnost, solidarnost, prilagodljivost, spoštovanje drugih, spoštovanje gora.
YouTube bivaki so lahko lepa arhitektura. Lahko so zanimivi projekti. Lahko so turistični produkt.
Toda prava vrednost bivaka se pokaže šele takrat, ko nekdo – kot Matteo Peroni – stopi korak nazaj, da lahko drugi stopijo naprej.
Primer vseh tistih, ki nikoli (več) ne hodimo spat v pločevinaste bivake, seveda ne bo nikoli zaživel na YouTubu. To je (morda) način, ki je vreden ohranitve. Pač izbereš drug cilj.
PN
