Mi smo pustolovci, mi potrebujemo doživetja

Grif 31/2000

Intervju: Davo Karničar

Everest je, kot je znano, najvišja gora na svetu. Doslej je veljalo, da je visoka 8848 metrov, zadnje, še nepotrjene, a menda doslej najnatančnejše meritve so jo povišale za dva metra. Tem bolj znanim dejstvom lahko dodamo še to, da je na tej višini samo še tretjina zraka, ki ga imamo na voljo v večjem delu Slovenije in da na tej višini in v vremenskih okoliščinah, ki tam vladajo, ne more živeti nobeno živo bitje. Kdor ostane tam predolgo, umre in tega nobena aklimatizacija ne more spremeniti.
Višina in z njo pomanjkanje kisika ter mraz so mogočni sovražniki, ki jih bo moral premagati Davo Karničar na poti do vrha, do izhodišča za prvi smučarski spust z najvišje točke sveta. Toda takoj za tem se bo srečal z nič manj resno grožnjo – globino, ki se v enem trikilometrskem zamahu odpre na vzhodno, tibetansko, in južno nepalsko stran, in ki je najbolj zračna prav pod vrhom. Le slabih 50 metrov nižje od najvišje točke sveta se namreč snežni raz Everesta prelomi v t.i. Hillaryjevo stopnjo, strmo skalno pečevje, ki pomeni še zadnjo obrambo gore pred nadlegovalci, v našem primeru pa prvo tehnično oviro za prvi popolni smučarski spust z Everesta. V pomladnih mesecih štrli kakih 15 metrov iz snežnega raza, jeseni, po monsunskih padavinah, pa …
»Videl sem že fotografije, na katerih je bilo te stopnje za en sam meter,« pravi Davo, ki seveda upa na podobne snežne razmere, pa na lepo, sončno vreme, brezvetrje …, na reči, ki jih na najvišjih himalajskih vrhovih skoraj nikoli nisi deležen. A karkoli že bo, upa, da se ne bo ponovilo leto 1996, ko je v snežnem viharju, ki je na pobočjih gore pobral deset ljudi, reševal golo življenje in na severni strani, na višini kakih 8200 m, pustil smuči, ki se morajo zdeti tistim, ki se v redkem zraku opotekaje prebijajo proti vrhu, kot privid iz nekega drugega sveta. Odnesel jo je z blagim opominom, kot pravi izgubi dveh prstov na levi roki, in pametnejši za izkušnjo.
»Everesta sem se lotil s prepričanjem, da gre za tako zahtevno goro, da morajo biti tudi naši napori in prizadevanja podobno izjemni. Preprosto, nisem znal odnehati, »odskočiti«, ko bi bilo treba, in počakati na boljše vreme in razmere. Kar rinil sem gor, ko so že vse Šerpe obrnile.«
Zdaj je Davo Karničar, nekdanji smučarski reprezentant, serviser smuči, maser, alpinist, samostojni podjetnik …, štiri leta starejši in tudi štiri leta izkušenejši. In še vedno prepričan, da se z Everesta da smučati in da bo on prvi Zemljan, ki mu bo to v celoti uspelo.

Zakaj misliš, da se sploh da smučati z Everesta?
Toliko pogovorov je bilo že opravljenih, toliko fotografij pregledanih, toliko ljudi, ki poznajo moje smučarske sposobnosti, je bilo že na njegovem vrhu, in ti so mi vlili energijo. Vem, da je prav, da se temu cilju zavežem in da ga speljem do konca.
Ko si se lotil alpinističnega oziroma ekstremnega smučanja, seveda nisi mislil, da se boš nekega dne lotil Everesta. Ampak če zdaj, pred uresničitvijo tega cilja, pogledaš nazaj, ali lahko rečeš, da je do njega vodila logična pot, ali pa je imelo pri tem prste vmes …, bog ve kaj?
Takoj v štartu seveda absolutno nisem upal pomisliti na Everest. O njem sem poslušal z odprtimi usti in velikimi ušesi leta 1979, ko so naši plezali čez njegov zahodni greben. Takrat smo bili še čisti mladinci in sem bil prepričan, da je to za ljudi posebne sorte. O Everestu nisem upal sanjati izredno dolgo. Ampak po tistem, ko smo na Jezerskem rekli: »Dobro, Kočno, pa Grintovec, pa Jalovec in te stvari že obvladamo, zdaj bi morali poskusiti pa še v tujini.«, po tistem smo spoznali, da v Evropi, kljub temu da so ti alpski narodi izjemno dobri in da imajo tradicijo in smo zaradi spoštovanja kar majčkeno ohromljeni, ko pridemo v stik z njimi, ne znajo prav nič bolje in nič težje smučati kot mi. Potem je prišla želja smučati z osem tisoč, in tudi zanjo smo se morali potruditi, da je z Anapurno leta 1995 končno uspelo. Nato je pa seveda prišlo logično do nadaljevanja, da je treba poskusiti tudi z Everesta. Mene seveda Everest zanima čisto kot pristop, ne samo kot smučarski cilj. Mislim, da je logični cilj nekega hribovca ta, da se bo nekega dne povzpel na najvišjo goro. Jaz to željo imam. Mogoče si ne želim tega, da bi se nanjo povzpel po skrajno težavni smeri, želim pa si biti na najvišji točki te Zemlje, in ker znam smučati, se mi zdi prav, da se potrudim in se varno odpeljem z nje.
Poleg uspešne odprave na Anapurno si sodeloval še na nekaterih drugih odpravah, ki pa se niso iztekle po načrtih. Nanga Parbat, K2, Šiša Pangma in Daulagiri, enkrat tudi že Everest. Si opravil vpogled nazaj in se kaj naučil ob teh neuspehih?
Nanga Parbat je bil moj prvi stik s Himalajo, s tisto veliko razsežnostjo, in to je bila zares taka mini mini odprava z maksimalnimi cilji. Vlasta Kunaver in Sandi Marinčič sta želela poleteti z jadralnima padaloma z višine osem tisoč metrov, midva z Luko pa smučati s te višine. O vrhu se sploh nisva pogovarjala, ampak zgolj o magični meji osem tisoč metrov. Takrat smo bili, pa ne po letih, ampak po izkušnjah, majčkeno mladi. Še tako naključje je bilo, da tisto leto zaradi velike količine padavin ni bilo nobenega pristopa na Nanga Parbat, na naši strani, se pravi na diamirski, so se še neki Korejci ponesrečili in smo jih pomagali spravljati dol … In sporočilo tiste odprave je bilo: ogromne razsežnosti, za katere moraš biti psihično popolnoma pripravljen, vedeti moraš, kaj želiš tam delati, ne smeš pasti pod vpliv dogajanja ostalih odprav, pripovedovanj in … takih zapletov.
Po Anapurni je prišel Everest kot moja naslednja neuspešna odprava, čeprav je dala super rezultat. Smučarsko, tako kot jaz želim, se pravi nepretrgano, je Everest rešljiv samo po južnem grebenu in v zahodno globel. In na tej odpravi sem se naučil tudi to, da trma včasih ni dovolj, ampak da moraš tudi zelo dobro prisluhniti hribu in da je treba »odskočiti«, če ti tako narekuje položaj, da ohranjaš zdravje, in čakati na ugodnejše razmere.
Potem je bila Šiša Pangma … Šiša Pangma je bila pa ena velika šola, kako važen je tim. Alpinizem je narejen za individualce, ampak če moštvo ne deluje, če niso relacije usmerjene k nekemu enotnemu cilju … Da si sicer vsak zase nekaj želi, ampak da se obenem zaveda, da lahko samo s skupnimi močmi uresniči svojo, recimo temu egoistično, željo, potem stvar ne more uspeti. No, in tista odprava je bila res bolj taka; naključno smo se zbrali, dali denar skupaj in šli na pot. Potem sem kaj kmalu opazil, da se vrste redčijo, da se pogovarjamo, kdo za koga v kateri tabor prinese kakšne napolitanke, in seveda nisem več užival v tistih hribih. Če bi tam vztrajal, bi zgolj zato, da bi lahko rekel: »Ja, bil sem na Šiši!« ali pa: »Smučal sem z nje!«, bi pa preživel dva meseca svojega življenja, ki bi se ju najbrž spominjal z rdečico.
Potem pa Daulagiri … Mislim, da je bil Daulagiri naslednja stvar, ki je bila za mojo glavo izjemno, izjemno pomembna. Takrat sem utrpel veliko družinskih izgub. Naša oče in mama ter brat so se v kratkem obdobju pred to odpravo poslovili s tega sveta, pa še v zasebnem življenju sem imel precej razsute relacije. In videl sem, da moraš, ko odhajaš na odpravo, imeti pač v svojem zasebnem življenju urejene stvari, ker te sicer lahko psihično obremenjujejo. Zato sem se gora v tistem trenutku majčkeno bal in vse skupaj se je odrazilo na mojem srcu, za katerega zdravniki zdaj pravijo, da je v redu in da ni nobene nevarnosti, da bi se ponavljalo. Skratka, izredno zdravo in pošteno moramo živeti, če se hočemo podajati na težke naloge. (smeh)
Smučanja se seveda nisi naučil v Himalaji. Se mogoče spomniš, kdaj si prvič stopil na smuči?
V naši družini smo imeli res srečo, ker sta oba, oče in mati, smučala. No, oče je bil tudi smučarski učitelj in sami smo steptali sneg kar pred domačo hišo na tistem kratkem travniku, mogoče je šlo za deset metrov naklonine, ampak smo že postavljali palice in se šli Švicarje, Avstrijce, Nemce in tako naprej … Takrat Slovenci še niso bili zmagovalci, da bi bili naši vzorniki. Potem pa so se iz zime v zimo vrstili smučarski tečaji, poleti sem obiskoval Češko kočo in izkoristil tamkajšnji sneg, tako da sem šel v osnovno šolo že s kar poštenim smučarskim znanjem. V petem razredu osnovne šole sem pa potem postal tudi član nacionalne ekipe, kar je bilo za naš okoliš nekaj izjemnega, saj smo bili iz ene revne vasi tam daleč stran. No, ampak, saj pravim, srečo sem imel, da so imeli ljudje z menoj potrpljenje in so me naučili smučati.
Zelo si navezan na Jezersko. Kaj ti pomeni ta kraj?
Z Everestom se najbrž nikdar ne bi soočil, če ne bi bil rojen na Jezerskem. Tukaj lahko delaš samo dvoje: najvišje so gore, torej lahko plezaš nanje, najdaljši letni čas pa je zima z veliko snega, ki omogoča smučanje. In če tega ne počneš, potem obstaja še ena možnost, in sicer da postaneš stalnica za točilno mizo. In moji vzori, starši, bratje in mogoče starejši prijatelji, so videli, da imam določene talente za te športe, pokazali so mi to in jaz sem prijel. Dolgo časa, do konca pubertete, sem se iskal, tako kot se išče vsak mladinec. Nisem vedel, ali je to prav, kar počnem, ali bi moral početi še kaj drugega, ampak zdaj sem pa tudi zaradi tega navezan na Jezersko, ker vem, da mi ta okoliš daje tisto, kar jaz pravzaprav sem.
Vaša družina je znana kot oskrbnica Češke koče, ki prav letos praznuje 100-letnico obstoja. Kako ste postali njeni oskrbniki?
Češko kočo je po drugi svetovni vojni dve, tri leta oskrbovalo Planinsko društvo Kranj, potem pa jo je prevzelo naše društvo. Oče je takrat iskal službo, s katero bi lahko nekako v miru poskušal zaslužiti denar za družino. Bil je namreč nemški vojak v drugi svetovni vojni. Poskušal je s čevljarsko delavnico, ampak je imel v »dolini« zaradi tega stalne probleme. Ko pa je odšel za upravljavca Češke koče, je ugotovil, da mu okolje ustreza in da mu ustreza tudi delo z ljudmi, tako da je tam gori ostal 40 let. Tako se je začelo in fino je, da zdaj Drejc (mlajši brat, op.p.) nadaljuje to tradicijo.
In potem si kot otrok vsa poletja preživel na Češki koči?
Točno tako. Kot otroke so nas, dokler še nismo hodili, nosili gor, ker sta bila oče in mati oba tam, in tudi jeseni, septembra in še polovico oktobra, smo hodili otroci s Češke koče na Jezersko v šolo in nazaj. To je bilo včasih tudi izredno težavno, ampak zdaj, ko so ti spomini že zelo oddaljeni, se spomniš samo še lepih stvari in da je bilo fino. Če lahko kdaj rečem za kaj, da je bil moj drugi dom, potem je bila to Češka koča.
Kako si pa ohranjal stike z vrstniki? Ti so bili najbrž poleti na morju in ne v gorah?
Sreča je bila, da smo takrat veliko smučali. Da je v klubu ravno v tistih letih, ko sem jaz odraščal, delal Vinko Tepina, zanesenjak, ki je bil odločen, da bo pomagal otrokom naučiti se smučati. In ti vrstniki so prihajali na treninge na Češko bajto, tako da sem vseeno imel svojo druščino. No, in s to druščino smo potem začeli tudi skupaj plezati. Nekateri dlje časa, eni bolj, drugi manj … In zaradi Češke koče nisem bil ločen od vrstnikov, res pa je, da so poglavitni del pri igri odigrali moji bratje in sestre.
Na strminah nad Češko kočo, na katerih je včasih ležal sneg precej dlje v poletje kot danes, se je začela tvoja smučarska pot. Koliko si bil star, ko si začel trenirati smučanje?
Zares načrtno smo začeli delati z začetkom osnovne šole in te tradicije se na Jezerskem še vedno držimo. Prej mora biti čisto igranje. Če hočemo, da bo smučanje otroku všeč, da bo to rad delal, potem mora biti dolgo igranje, in tudi pri nas je bilo tako. Če smo bili na treningu na Češki koči, potem smo dopoldne štiri dni smučali, popoldne pa je kdo pokazal, kako se spušča z vrvjo. In to, plezanje in smučanje, se je začelo prepletati že v otroštvu. Ali pa smo se sprehodili po kakšni poti, ki je bila bolj nevarna, in smo prišli do kakšnega razgleda … Nekako nezavedno so mogoče že takrat smučarijo in gorništvo oziroma plezarijo ponujali v istih dnevih.
Si takoj obveljal za nadarjenega smučarja?
Imel sem srečo, da mi kot cicibanu ni uspelo biti najboljši v domačem okolišu. Imel sem prijatelja, ki je bil takrat cicibanski republiški prvak, jaz pa sem bil šele tretji, pa enkrat drugi. Ampak, če je bil kdo pred menoj, potem je bil ta kolega iz iste vasi, in to je bilo čisto sranje in tega je bilo treba »dol udar’t«. Tako da je kar fino, če nam kdaj ne gre vse iz prve roke in si moraš zelo prizadevati in se boriti in si seveda zadovoljen, ko ti enkrat uspe. Ravno tako je pri plezariji. Jože Žvokelj je začel delati z mladinskim odsekom in z alpinistično sekcijo pri Planinski zvezi in nam je začel kazati prve korake v steni. Vrstniki so plezali, sicer lepo varovani z vrvjo od zgoraj, ampak so splezali tisto smer, jaz pa nikamor. Še tako malo bolj debelušen sem bil, ko sem bil majhen, in sem jokal, cvilil … Čutil pa sem nekako, da pa jaz to moram, saj sem cela leta visel tam gori na Češki bajti. A, dolinski bodo plezali, jaz pa ne? In mogoče sem »shodil« prav zato, ker sem težko štartal, pa potem s trudom dosegel to, da sem zmogel to, kar so drugi. Ampak začetki so bili pri meni pri vseh športih bolj tako, no. Vsaj pri teh dveh.
Postal si član smučarske B-reprezentance takratne Jugoslavije. Kaj ti je manjkalo do preskoka med najboljše?
Razmišljanje. Količinsko sem treniral toliko kot drugi. Od doma sem prinesel tisto tradicijo – bodi priden, bodi priden, vidiš, da ti ljudje pomagajo, pa še enkrat, bodi priden, ampak sam v sebi nisem verjel, da tudi jaz lahko. Želel sem si do solza in tudi delal sem veliko. Ampak v sebi pa nisem verjel, da sem lahko prvi. Preprosto, psihično nisem bil dozorel tisti situaciji. In še danes mislim, da je to razlika med šampionom in tistimi, ki osvajajo druga in tretja mesta. Kdor samemu sebi realno zaupa, ne kar tako, da se mu sanja, pa da veliko dela, tisti lahko uspe. Mi smo bili amaterski klub in nismo imeli nikogar, ki bi na tem področju delal z menoj. Saj so mi postavljali vratca, pomagali prenašati smuči ali karkoli, ampak za tisto, »naštelati« glavo, pa ni bilo nobenega. Ampak, konec koncev, najbrž je prav tako, kot se je zgodilo.
In kdaj se je zgodilo, da si opustil misel na tekmovalno smučanje?
Sezona 1982/83 je bila moja zadnja tekmovalna sezona, potem sem se pa še istega leta spomladi poročil. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da to ni več tisto ta pravo, hotel sem biti odrasel, poročen in imeti otroke. In sem rekel: »Jaz smučal ne bom več!« (smeh)
Kljub temu si pa ostal v smučanji?
Ja, ko sem enkrat dosegel tisto blazno odraslost, da sem lahko bil poročen; sem pa videl, da to nekako zahteva tudi denar. Potem sem uporabil povezave nazaj v smučanje, tako da sem postal pomočnik trenerja, naredil sem tečaj za masiranje in postal maser, potem so mi v Elanu pomagali, da sem se naučil zares dobro urediti smuči in sem bil nekaj časa tudi serviser … in sem tako deset let zagotavljal denar za družino.
V tem času si bil tudi serviser norveškega zvezdnika Oleja Christiana Furusetha. Je on tak tip šampiona z urejeno glavo, o katerem si govoril?
Mislim, da ja. V zvezi z njim je zanimiva ena štorija. Bil sem samo njegov serviser in seveda so se med nama spletle tudi prijateljske vezi. Kmalu je opazil, da porabim toliko časa za trening, da gre na škodo njegovega servisiranja. Ker sem ga potem tudi masiral namesto norveškega maserja … Zanimivo je, kar mi je rekel po Anapurni, ko sem prišel do njega in mu zaupal: »Ole, zdaj greva pa na Everest, zdaj bo pa stvar ratala bistveno bolj gosta.« Dejal je: »Poslušaj, Davo, tole je pa prehitro, ti imaš previsoko željo kar naenkrat.« Potem sem mu rekel, da sem mu to zaupal, ker ga imam za prijatelja, sicer mu ne bi. No, in takrat – ko je bil on skoraj že deset let na sceni – je odgovoril: »Ker si tudi ti moj prijatelj, ti bom pa še jaz nekaj povedal. Ne bom nehal smučati, dokler ne bom dobil olimpijske medalje v slalomu.« In za Oleja so vsaj že desetkrat mislili, da bo nehal smučati, pa to še vedno počne, tako da se mi zdi, da poznam njegovo skrivnost in mislim, da mu bo to tudi uspelo. Upam, da mu bom lahko po Everestu rekel, da sva oba dobro mislila. (smeh)
Kdaj v tej tvoji zgodbi se prvič pojavi alpinizem? Vem, da se je nekaj časa prepletal s tekmovalnim smučanjem?
Na začetku sta bili obe dejavnosti ločeni na sezone …
Tvoji starši niso bili alpinisti?
Oče je bil gorski reševalec, ampak v tistih časih niso kaj posebej delali za to, je pa tiste trojke nad Češko bajto preplezal v »pregledu« terena. No, tako se je dogajala pozimi smučarija, poleti plezarija, da sem si pa začel zavestno postavljati cilje, vendar pa takrat, ko sem že nehal smučati.
Najprej smučar tekmovalec, potem alpinist in na koncu alpinistični smučar. Zveni logično.
Tako je. Tudi če pogledamo kronološko. Leta 1980 sem postal alpinist z vsemi potrebnimi vzponi, z izpitom in z vsem, smučati pa sem nehal leta 1983, tako da je logično, ja. Zmeraj rečem, da sem imel super srečo, da sem rasel v okolju, v katerem so mi posredovali toliko znanja za obe dejavnosti, da ju lahko zdaj razvijam.
Kateri izraz ti je bolj všeč oziroma se ti zdi primernejši. Alpinistično ali esktremno smučanje?
Absolutno alpinistično smučanje, zato ker ekstremno pokriva precej širši krog. Slalomist je lahko ekstremen, akrobatski smučar je lahko ekstremen v svoji dejavnosti, alpinistični smučar pa je samo alpinist, ki zna smučati in smuča tam, kjer se sicer pleza. Ekstremen je lahko čisto vsak.
Tekmovalno smučanje ima svoja pravila, ki so hitro jasna tudi najbolj nepoučenemu televizijskemu gledalcu. Kako je s tem pri alpinističnem smučanju? Si v tem športu svobodnejši pri določanju pravil?
Pri smučanju je proga jasna in čas je tisti, ki določa tvojo uspešnost. Kako hitro lahko premagaš tiste težave. Pri alpinističnem smučanju pa je težavnost in še nekaj, za kar sem se sam precej dolgo časa boril, da sem spoznal – etičen odnos, kako neko stvar presmučaš. Če rečeš, da si presmučal neko stvar, a to zdaj pomeni, da si tam res smučal, ali pa to, da si si na najtežjem mestu majčkeno pomagal s cepinom in ga trikrat zapičil v sneg, potem si pa rekel: »Ja, tole sem jaz presmučal.« Tudi če to enkrat samkrat narediš … Pa nič ne rečem, tudi jaz sem to na začetku delal, ko me je bilo katerikrat preveč strah. Potem sem naslednjo zimo prišel do iste smeri, v kateri pa so bile pa take razmere, da sem jo res lahko presmučal. In nisem mogel nikomur povedati, da sem naredil nekaj več kot prejšnjo sezono. Se pravi, da je strašno pomembno tudi zaradi samega sebe ali pa predvsem zaradi samega sebe, da točno poročaš, kako si smučal. Vsi vemo, da je alpinistično smučanje opravljeno samo, če imamo v rokah palice, na nogah pa smuči, to se pravi, da gremo v smer takrat, kadar so tam ustrezne razmere. Pa še ena velika razlika je: v slalomu, če zatakneš, rečeš, klinc, jutri je še ena dirka, bomo še enkrat poskusili, tu pa ne smeš »zatakniti«, ne smeš narediti napake in se je treba zato toliko bolj zrelo odločati.
Si avtor najtežjega slovenskega smučarskega spusta pri nas, in sicer po smeri Fritsch-Lindenbach v ostenju Grintavca nad Češko kočo. Glede na to, da gre za izjemno zahtevno in nevarno smer, me čudi, da si jo presmučal dvakrat.
Najprej bi se ustavil pri oznaki »najtežja«. Seveda mi godi, če ljudje rečejo, da je najtežja, ampak alpinistično smučanje je v celoti vprašljivo, kar se tiče ocenjevanja. To pa zato, ker nas je premalo, premalo je različnih ponavljavcev alpinističnih spustov. Še pri kopnih smereh vemo, da mora biti smer vsaj petkrat ponovljena, da se lahko za težave v njej ustali neka objektivna ocena. Zato je ta oznaka za smer Fritsch-Lindenbach majčkeno vprašljiva. Sem se pa zanjo ponovno odločil zato, ker pod to smerjo živim in se lahko hitro odzovem, ko opazim idealne razmere. Če bi hotel odsmučati nekaj težkega v Chamonixu, bi se moral tja peljati petkrat, domačinom pa ne bi bilo treba toliko poskusov, ker tam živijo in vedo, kdaj so v stenah dobre razmere. Prejšnjo sezono, ko sem jo drugič presmučal, sem šel z najmlajšo hčerko do Češke bajte, da bi malo potreniral. Potem sem pa ugotovil, da so se v steni naredile idealne razmere, in sem dejal ta mali: »Ti kar tukaj bodi, pa čaje kuhaj.« Prepričan sem bil, da se mi ne more nič zgoditi. No, potem, ko sem že odsmučal, me je preplavila groza. Če bi si kaj naredil, ta mala ne bi nič vedela, kaj narediti, gori bi jokala …
Skratka, videl sem, da so razmere … To je tisto, kaj pa jaz vem, klic gora. Ko vidiš, da je, takrat greš, pa narediš, se odpelješ. Ta smer je težka zato, ker je treba na izpostavljenem mestu resnično skočiti. Tam, kjer je pod teboj kakih 400 metrov izpostavljene »flanke«, nad tistim je treba skočiti v steno in zato mislim, da je celo res najtežja smer pri nas. Je pa seveda toliko strma, da ni vedno snega v njej.
Omenil si, da pri alpinističnem smučanje ne sme priti do usodnih napak. Kako se psihično pripravljaš na te spuste?
Dobro je, če obvladaš vizualizacijo. Jaz se lotim stvari, ki jih res prej vidim. Ne morem prebrati, da tam nekje stoji ena gora, ki se jo da presmučati in kar oditi tja ter se šele takrat soočiti z njo. Fino je, če si predstavljaš, kakšna je stena, in če si sebe predstavljaš, ko smučaš po tej steni. Brez detajlov, ki jih potem opaziš pri pristopu. Na tem področju sem zelo napredoval. No, zdaj se malo hvalim. Nehal sem smučati, ker si v zadnji tekmovalni sezoni pri ogledu slalomske proge nisem več znal predstavljati, da ne bi zataknil smuči za količek. Preprosto, nisem si več znal predstavljati svoje vožnje brez te napake. Zdaj pa, če steno vidim, si znam predstavljati sebe, kako smučam po njej, in je vse v redu. Sem pa pozoren na to, da se tudi obrnem, če med vzpenjanjem po smeri opazim, da ni razmer, da je prenevarna, da je pod skorjastim snegom skala. Največje oziroma edino zagotavljanje varnosti pri alpinističnem smučanje je naša odločitev – da smo si na jasnem o svojih sposobnostih in o razmerah v steni. Potem pa lahko gremo. Nič ne sme biti plod hipne odločitve. »Kako bi bilo fajn tole presmučati!« Potem pa »gas«, pa kar gremo. Ne, tako se ne da tukaj nič delati oziroma lahko delaš pol leta, toliko časa, dokler ne padeš.
Opravil si nekaj dobrih alpinističnih spustov v Zahodnih Alpah. Kako bi primerjal smučanje v domačih stenah s tistim tam? Imaš tudi v stenah alpskih štiritisočakov še neizpolnjene cilje?
Mislim, da je smučanje v območju Lauperjeve smeri v Eigerju še vedno moje najtežje smučarsko dejanje v Zahodnih Alpah. Nisem začel smučati povsem na vrhu, ampak nekoliko niže, na grebenu. Gre za 1400 višinskih metrov, v katerih ne moreš nič počivati. Smučal sem tudi z rame Matterhorna po njegovi vzhodni steni, in to smučanje je seveda strašno pomembno, kadar ga navajamo, kaj vse smo presmučali, gotovo pa so spusti, ki smo jih opravili s Kočne, z Grintovca, konec koncev tudi z Jalovca, zahtevnejši. Izjemno rad pa bi presmučal še vzhodno steno Doma, ki ponuja skoraj tri kilometre višinske razlike sredi Evrope, rad bi presmučal Fletschorn, … Za vse tisto, kar bi rad presmučal, bi moral živeti desetkrat toliko, kot sicer živimo … No, ampak ta dva sta gotovo na vrhu seznama želja. Potem je tu še Denali (najvišji vrh Severne Amerike, op. p.) z Messnerjevo smerjo, ki jo sanjam že izredno dolgo.
Star si 38 let, družinski oče, kljub temu se pa izpostavljaš velikim nevarnostim. Marsikdo bi rekel, da je to neodgovorno.
To je zelo pogosta ugotovitev. Zdaj tule lahko zafilozofiramo, ampak mislim, da zato, ker sem se postopoma učil vseh stvari in se počasi odločam za nalogo, ki bi jo rad opravil, da sem zato bolj odgovoren kot pa vsi tisti ljudje, ki vsak dan za točilno mizo popijejo dva, tri piva. Zato, ker oni vsak dan konstantno uničujejo svoje zdravje, ne da bi se tega zavedali, jaz se pa zares pripravim na težko nalogo in je ne delam po trenutnem navdihu. Vem, da ta svet ni nič vreden, če ne vidiš jutrišnjega dneva, in na splošno sem prepričan, da mi alpinisti, ki včasih začutimo, da manjka samo še ena napaka, pa te ne bo več, lahko življenje kot vrednoto cenimo bistveno bolj kot pa normalna populacija. Zato si ne pustim tega očitka, da je to neodgovorno. Vem, da so moje naloge, da izkoristim darove, ki sem jih dobil. Talenta ne smeš zakopati v zemljo, ker zgnije. Moraš ga uporabiti, oplemenititi, da razcveti, da obrodi sadove. In jaz imam občutek, da to delam, in zato mislim, da ni neodgovorno. Doma imam zdaj že precej velike otroke in se sprašujem, kaj jim sploh lahko dam? Mislim, da jim lahko dam to sporočilo – če imaš srečo in odkriješ v sebi neki talent, je tvoja absolutna dolžnost, da ga razviješ ne glede na vse drugo. Se pravi, da ne gre samo za neko mojo željo, ampak tudi za vzorec, ki ga lahko zapustim otroku – in to je večje poslanstvo kot pa pet Everestov skupaj. Zdi se mi pa v redu, ker se oboje pokriva.
Si predsednik Turističnega društva Jezersko, ukvarjaš se pa tudi z zasebno šolo gorništva in smučanja. Lahko preživljaš družino s to dejavnostjo?
Osnovo za delo na turističnem področju mi je dala prav smučarska kariera, ki mi je omogočila, da sem prepotoval velik del sveta. No, kasneje mi je to omogočil tudi alpinizem, čeprav alpinisti ponavadi odhajamo v take dežele, ki turistično niso ravno najbolj razvite. In zmeraj, ko sem se vračal domov, sem videl, da je Jezersko izjemen potencial. In sem se spraševal leto za letom: »Kako to, da se pri nas nič ne dogaja, kako to, da ne znamo ponuditi tega kraja?«
Šola gorništva in smučanja pa je moja odločenost, da s svojimi znanji tudi preživim, čeprav za zdaj od tega še ne živim. Tretje leto poteka, odkar ponujam svoje programe, stvar se razrašča, tako da zdaj lahko družina polovico leta že živi od tega. Imam pa seveda cilj, da to postane družinsko podjetje, od katerega bomo lahko vsi preživeli. No, letos ta projekt smučanja z Everesta hromi našo ponudbo, ker je vsa energija usmerjena v to, da bi to smučanje izpeljal. V prihodnosti se mi pa to zdi izjemna naložba, ker sem prepričan, da bodo ljudje radi naredili kako smučarsko turo ali pa kak večer posedeli z nekom, ki je odsmučal z Everesta.
Če bi ti uspelo smučati z Everesta, bi posel najbrž zacvetel. Toda, kaj boš, če ti ne uspe?
O tem sploh ne … Zdaj ne bi rad pretiraval, ampak … Letos, se mi zdi, smo prvič takšna ekipa, kot je treba, da bomo tudi tam dali vse od sebe. Drugič, imamo dovolj časa. Tretjič, imam dovolj izkušenj, da vidim, kaj je šlo narobe na kateri od prejšnjih odprav, kje sem popustil, kje odnehal oziroma mi je bilo onemogočeno. Če nam pa zdaj ena deseta neznanka vse skupaj prepreči, se svet zaradi tega ne bi končal. Gotovo zaradi tega ne bi bili objokani, »scagani« in ne bi metali puške v koruzo. Ampak resnično verjamem, da bomo letos to smučanje dokončali in nadaljevanje vidim samo prek tega smučanja. V zadnjem letu resnično v meni ni bilo dvoma, da ne bi uspelo. Zdaj pa, ko se vse to tako lepo potrjuje – ekipa, čas, uspelo nam je to, da resnično gremo tja, resnično, resnično je ta denar skupaj … Ne razmišljam o tem, kako bom živel, če Everesta ne bom presmučal. Vem pa, da ne bom bistveno lažje živel, tudi če ga bom presmučal. O tem si ne delam nobenih utvar.
In če ti uspe? Se ti ne bodo zdeli vsi drugi cilji v življenju nekam »nizki«?
Nikakor ne. Kaže, da do tega prihaja z leti. Večkrat rečem, da je bistveno, kaj doživljamo, pa se to ne veže na štoparico ali na višinske metre, na hitrost hoje. Hodim po poteh, po katerih sem hodil že trideset let, pa še zdaj odkrivam nove stvari. Hribi me zanimajo, tam mi je zares lepo, odkrivati nova področja, videti novo steno … in seveda, tu smo mi bogataši. Mi in pa pomorščaki, mi imamo zares vse. Igralci tenisa, recimo, so vse življenje zaprti za mrežo in se mi doživljajsko smilijo. Vem, da uživajo v rezultatu, ampak mi smo pustolovci, mi potrebujemo doživetja. Zato je Everest vrh, ki si ga izjemno želim, ampak za njim je še ogromno drugih.

Besedilo: Tadej Golob
Foto: Urban Golob