Grif 31/2000
Štajerci na Lotseju
Letos spomladi je Plezalni klub Rifnik iz Šentjurja pod vodstvom Franca Gajška organiziral in uspešno izpeljal odpravo na četrti najvišji vrh na svetu – Lotse (8516 m). Odprava je bila pravzaprav mednarodna, saj so bili v njej tudi alpinisti iz Hrvaške, člani ekipe pa so bili zdravnik Klemen Jagodič, dr. med., Dušan Debelak, Aco Pepevnik, Milan Romih, Viktor Mlinar, Tomaž Žerovnik, Boštjan Jezovšek, Rudi Podgoršek, Rudi Magdalenc ter Darko Berljak in Matko Šakalmera iz Hrvaške. Devetnajstega maja ob 14.45 po nepalskem času je bil trud odprave na gori poplačan z vrhom, skupaj sta ga osvojila dolgoletna velika prijatelja in soplezalca Aco Pepevnik iz Šentjurja in Milan Romih iz Slovenske Bistrice. Kaj je lahko lepšega, če stopiš na vrh osemtisočaka z največjim prijateljem?
Štajerce nikoli niso jemali preveč resno v centru Slovenije, vsaj kar se alpinizma tiče. A slovenski alpinizem ni samo Ljubljana, ni samo Gorenjska, uspehi so se počasi ustalili tudi na štajerskem koncu, čeprav je mogoče treba nekatere poznavalce spomniti, da so bili Štajerci dobri alpinisti že pred drugo svetovno vojno. Sicer pa, kdo je preplezal številne smeri po stenah nad Logarsko dolino, Robanovim kotom in tudi še kje drugje? In koliko je samo štajerskih smeri v Andih? Toda slovenski alpinizem vse preveč temelji na Himalaji, da bi nekateri opazili vse te uspehe. In zato so Štajerci opozorili nase tudi v Himalaji.
In kdo sta alpinista, ki sta skupaj stopila letošnjo pomlad na vrh Lotseja? Za njima je že izredno pestra alpinistična pot, zaznamovana tudi s številnimi odpravami. Mogoče ju je usoda začela povezovati, še preden sta se spoznala, saj sta oba začela plezati leta 1976. Nato sta se nekoč srečala na vrhu Dedca nad Korošico. Aco je priplezal s soplezalcem po Levi smeri, Milan po Desni. In so se zapletli v pogovor. Takrat je bil Aco s celjskega odseka, ki je bil dober in znan, Bistričani pa so bili bolj malo znani med slovenskimi alpinisti. In vpraša Aco Milana, od kod je, da bi mu mogoče ponudil cigareto. Ja, iz Slovenske Bistrice! In je Aco kar dolgo okleval, preden mu je ponudil tisto cigareto, od takrat pa sta velika prijatelja. Že ta zgodba mogoče kaže na to, da fanta nista zagrizena športnika, temveč predvsem ljubitelja gora, alpinizma, nanj gledata predvsem skozi prijateljstvo in ne po dosežkih. In ti pridejo nato sami od sebe in ob pravem času.
Aco Pepevnik
Ko je začel plezati, si verjetno ni predstavljal, da bo kdaj stopil na vrh Everesta. Toda že po dveh letih je splezal Francosko smer v Huascaranu (6768 m) v Cordilleri Blanci. In nato ga je pot prek številnih domačih smeri zanesla v norveške stene, ’83 pa prvič v Himalajo. Pravi, da alpinist, ki velikokrat »nasrka« v Alpah, želi videti potem tudi najvišje gorstvo sveta. In že prvič se je srečal z Everestom.
»Ko sva bila leta 1983 z Jušem Zupanom na vrhu Gaurišankarjar mi je daleč, daleč na obzorju pokazal najvišji vrh na svetu. Rekel sem si, sedaj pa mi ni treba več hoditi v Himalajo, ker sem videl Everest in to je poplačalo ves moj trud. Potem pa normalno težiš vse više in više. Leta 1989 smo poskušali splezati na Everest. Takrat nas je šest Slovencev – Milan Romih, Dani Tič, Slavko Svetičič, Marjan Kregar, Janez Benkovič in jaz – sodelovalo v zagrebški odpravi. Bila je zelo dobra ekipa, prišli smo na višino 8000 metrov. Zame je bila to neka meja, ko sem rekel, da je fantazija, da mi je sploh bilo dano, da se dotaknem Everesta. Nisem bil razočaran, ker nismo prišli na vrh, kajti sploh nisem upal razmišljati, da bi prišel na vrh najvišje gore. In spet gre vsa stvar naprej. Leta 97 je bila spet priložnost, oba z Milanom sva imela veliko več izkušenj in takrat mi je uspelo, dan za menoj pa še Pavletu Kozjeku. Zelo mi je bilo žal, ker ni bil z menoj Milan, saj si je to zelo zaslužil, toda usode so različne in sva se morala pod vrhom ločiti, za kar mi bo vselej zelo žal.«
In vmes so bile še druge odprave, drugi cilji. Srečal se je tudi z jadralnim padalstvom in ga uspešno prenesel v gore. Leta ’87 je prišel Šivling, ki ga v svoji zbirki vzponov uvršča med najtežje. 1800 metrov visoka severovzhodna stena 6543 metrov visoke gore v Garvalski Himalaji ga je s soplezalci držala teden dni.
»V alpskem stilu smo z Danijem Tičem in pokojnim Damjanom Vidmarjem plezali šest dni. Po vrnitvi domov so ljudje, ko smo kazali diapozitive in so o tem pisali časopisi, imeli nekoliko smešno mnenje. Spomnim se, da sem nekoč po tistem peljal nekoga iz Ospa domov v Ljubljano. Ni me poznal in me je vprašal, kaj menim o tem. Sem rekel, da je videti kar v redu zadeva, kot je bila predstavljena. Pa mi je rekel: “Ja, so pa tile Štajerci fejst naložili.” Ja, malo so, pravim. Da je skratka tam v Ljubljani videti, da so pač vse skupaj naložili. In nato sem mu rekel, da sva na Lomu in če bi šel ven. “Kako, saj sva se zmenila, da greva v Ljubljano?” Pa mu povem, da sem bil tam in sem preživel šest dni vzpona in dva dni sestopa in nisem nič naložil! Skratka, to je bil moj najtežji vzpon, drugi pa je bil Everest.«
Toda čez dve leti mu še ni bilo dano stopiti na njegov vrh. Prišla je še Aconcagua ’93, na kateri sta z Milanom preplezala Francosko smer, bil je tudi pod Anapurno v Himalaji, ki pa se je uprla, 1995. leta pa je končno prišel njegov prvi osemtisočak – Čo Oju (8201 m). A tisti dan, ko bi naj z Milanom odšla skupaj proti vrhu, je ta zbolel. Spet se je usoda poigrala s prijatelji. Še isto leto je bil spet v Andih, kjer je s soplezalci splezal novo smer v najvišjem perujskem vrhu Huascaranu. In dve leti kasneje tisti uspešni Everest s tibetanske strani.
»Mogoče me je bilo malo strah, ker je pač največji. Uporabljal sem dodaten kisik, ker tam pač misliš, da boš tako hitreje hodil, ampak neke hitre hoje tam ni, mogoče te malo manj zebe. Izredno visoko je, in če ti zmanjka tam zgoraj kisika, je to tak šok, da si tega večina sploh ne zna predstavljati. Vzel sem ga malo manj, vedel sem, da ga imam premalo in me je ves čas skrbelo, kako bo, ko mi ga bo zmanjkalo. In to je bilo zelo hitro, v treh minutah je bil svet čisto drugačen. Strgal sem si masko z obraza, nahrbtnik sem vrgel stran, ves sem se raztrgal in to je trajalo več kot deset minut. Treba je bilo izredno veliko volje in psihe, da sem se potem nekako obvladal in si nadel vse te stvari nazaj, se oblekel, preživel ta šok in odšel nazaj do tabora na 8370 metrov in kasneje še niže.«
Lani sta bila z Milanom skupaj v Ekvadorju, letos na Lotseju. Pravi, da je to fantazija, da si skupaj z dolgoletnim prijateljem na vrhu osemtisočaka. Kljub veliko odpravam je še cel, brez zmrzlin. Treba se je dobro spoznati, preden greš tja gor. Gledal je vse tiste stare himalajce, ki so veliko plezali po naših gorah, tudi pozimi, pa po Centralnih Alpah, šele nato so šli v Himalajo. Tako se človek bolje spozna in na veliki višini hitreje in bolje reagira. Nekateri bi dali za vrh osemtisočaka tudi kakšen prst. Aco? Pravi, da se ne splača ničesar dati za te gore. Prideš nazaj čez leto ali dve in so takrat mogoče boljše razmere, imaš več sreče.
»Kar se tiče obračanja, mislim, da je to viteška stvar. Ne obrneš se zaradi nepomembnih stvari, obrneš se zaradi stvari, ki odločajo o življenju, poškodbah. Sicer pa tam zgoraj daš včasih od sebe tudi tisto, za kar sploh ne veš, da imaš v sebi.«
Postal je vsestranski gornik, reševalec, šola se za gorskega vodnika, je poročen, oče enega otroka in z 41 leti še vedno z zanimivimi gorniškimi cilji. Pravi, da bi sedaj, če bi že moral izbrati, z največjim veseljem splezal Čajzovo zajedo v Turski gori, lepo petico, eno najlepših smeri tam nad Okrešljem. Čajz je bil Acov velik učitelj, tudi Milanov. Bili so tudi drugi, a Čajz je bil tisti najbolj umirjen. Toda po Lotseju je nekako izpraznjen, dal je vse od sebe, mogoče preveč in nekaj časa ne potrebuje čisto nobenega hriba, sploh ga ne vleče tja.
»Čakam, da me spet prime in potem bomo spet šli v Savinjske stene, kjer so bili moji prvi koraki. To je tako kot ženska. Prve nikoli ne moreš pozabiti.«
Milan Romih
Leto mlajši od svojega velikega prijatelja, prav tako poročen in oče enega otroka, je leta 1976 preplezal svojo prvo smer v Planjavi nad Kamniškim sedlom, druga je bila Karabore v Paklenici. Pri prvih plezalskih korakih sta ga podpirala Marjan Frešer in Franc Čanžek in verjetno si takrat niti v sanjah nista mislila, da bo ta tečajnik kar štirinajstkrat obiskal gore na drugih celinah, še posebej pa se je izkazal v Južni Ameriki.
»Kot študent sem ogromno zahajal v Ande. To so izredno lepe gore in tudi ljudje tam ti dajo občutke, ki jih zelo težko najdeš kje drugje. V bistvu sem alpinistično kariero zgradil v Andih. Če bi seštel vse odprave, sem preživel tam dve leti. Sploh ni pomembno, koliko šesttisočakov sem osvojil, bilo jih je veliko, doživel sem zelo lepe in zanimive stvari. Na primer južna stena Aconcague, ko sva s Slavkom Svetičičem splezala Ruleto. To je v bistvu najtežja smer, ki sem jih splezal, čeprav je tu odigral veliko vlogo Slavc. Če njega ne bi bilo, tega ne bi bil sposoben splezati. Takrat sta bila tam tudi dva Avstrijca, ki sta plezala Francosko smer in sta že mislila, da naju ni več, ker je bilo toliko plazov v najini smeri. Nekako sva preživela.«
Preživel je še velikokrat, saj je imel dobre učitelje, ki so bili hkrati tudi prijatelji. Z alpinizmom se je začel ukvarjati v času, ko je slovenski alpinizem doživljal največji razcvet. Učil se je od Slavka Svetičiča, Janeza Saboleka – Sablje, Silva Kara, Janeza Jegliča, Pavleta Kozjeka in Frančka Kneza, ki je zanj pojem slovenskega alpinizma, čeprav mu nekateri ne dajo te veljave, ker pač naj ne bi bil rojen za Himalajo. Eh, ta Himalaja! Tile fantje so bili jedro slovenskega alpinizma od osemdesetih naprej, Milan pa pravi, da se v to jedro nikoli ni uvrščal. Bil je bolj nekje na obrobju. In je šel ’82 prvič v Ande. Tri leta kasneje sta z Danijem Tičem preživela v Južni Ameriki kar sedem mesecev. Stopila sta na okoli 20 šesttisočakov in še veliko nižjih vrhov, preplezala sta šest prvenstvenih smeri, tudi na Aconcaguo (6956 m), najvišji vrh obeh Amerik. Leto pred tem so bili Bistričani prvič v Himalaji. Poskušali so preplezati Čo Oju.
»Bila je dobra ekipa in to je bil moj prvi poskus na osemtisočaku. Takrat so bili zraven Franček Knez, Marjan Frešer, Dani Tič, Matjaž Pečovnik, lotili pa smo se zelo zahtevnega projekta in le malo nam je manjkalo do vrha. To je bil steber v južni steni Čo Oja, ki smo ga že preplezali, samo 500 metrov nam je še manjkalo po grebenu. Ko je mesec dni za nami po pritrjenih vrveh Kukuczka prišel na vrh, je bila takrat to ena najzahtevnejših smeri v Himalaji.«
1987 je v Cordilleri Blanci nastala nova smer naveze Frešer-Tič-Romih. Smer v severni steni Huandoya (6395 m) je bila takrat daleč najtežja prvenstvena smer, preplezana na alpski način. Leto kasneje je s Slavkom Svetičičem preplezal dve novi smeri v južni steni Aconcague, sodita pa med njegove največje avanture. Tega leta se je spopadel tudi z drugo najvišjo goro na svetu K2, toda Magic Line se je naši odpravi preveč upirala. Naslednje leto je bil tretjič v Himalaji, prvič na Everestu, prvič na 8000 metrih, a najvišja gora je bila premočna. Že leto kasneje se je spopadel z Anapurno, tokrat pozimi, razmere jim spet niso bile naklonjene. A s prijatelji nikoli ni izbiral najlažjih poti na gore. Tega leta je obiskal še severno Ameriko, leta 1993 pa sta čez Francosko smer z Acem splezala na Aconcaguo. In potem spet Čo Oju, a takrat je moral Aco sam na vrh. In potem spet Everest, toda na 8200 metrih se je raje obrnil, saj ni več čutil prstov. In lani Ekvadorski Andi, letos Lotse. Prvi bistriški osemtisočak. S prijateljem.
»Zdaj, ko sem končno stal na vrhu osemtisočaka, vem, da je vsak tak vrh tudi po normalni smeri zahteven in zahteva določene izkušnje in precejšen napor, da prideš tja gor. Še posebej brez kisika ni tako enostavno. Občutki na vrhu so bili seveda zelo lepi, saj se le redko zgodi, da prideš na svoj prvi osemtisočak s svojim najboljšim prijateljem. Mislim, da lepših občutkov skoraj ni. Za mnoge so to samo sanje. V današnjem alpinizmu so zelo pomembni sponzorji in je prijateljstva vedno manj, s tem pa tudi alpinizma, kar je zelo žalostno. Treba je povedati, da na Lotseju ni bilo tako lahko, kot je bilo videti. Bile so slabe razmere in v takšnih razmerah bi včasih obrnil že v Turskem žlebu.«
Skupno je osvojil 31 vrhov nad 6000 metri, a pravi, da to sploh ni pomembno. Pred leti, ko je bil še mlajši, je bil alpinizem potrjevanje samega sebe, koliko si upaš. Šel je skozi mnoge nevarnosti, slaba varovanja in podobno. Danes mu gore pomenijo samo prijateljstvo, nič drugega več.
»Takrat, ko si star dvajset let, nimaš pojma, kaj je življenje. Kaj je smrt, kaj je ljubezen in druge stvari. Ko daš vse to skozi, ti nekaj ostane. Pri meni je ta izkušnja samo prijateljstvo. Imaš družino, ki ti ogromno pomeni, na drugi strani pa so prijatelji. Da bi hodil brez teh prijateljev v hribe, skoraj ni mogoče.«
In posledica tega je bila pred osmimi leti knjiga, ki opisuje doživetja s prijatelji. Takrat me počakaj, sonce. Bo imela nadaljevanje?
»S prvo knjigo sem hotel opisati tista globoka doživetja, ki jih lahko doživiš samo s prijatelji. Druga knjiga je tudi že precej daleč, vendar jo je težko dokončati, ker nisem takšen talent in se sedaj veliko ukvarjam z drugimi stvarmi. V celoti bo posvečena Slavcu Svetičiču, da bi njegov lik dobil mesto v slovenskem alpinizmu, ki mu pripada. Zajet bo tudi krog tistih ljudi, ki se je takrat ukvarjal z alpinizmom. Kar se Slavca tiče, bi rad povedal tudi to, da se je v uradnih alpinističnih krogih takrat pojavilo mnenje, da ni prenašal višine, čeprav je zame in tudi za mnoge druge naredil drugi najtežji vzpon v Himalaji, ko je preplezal zahodno steno Anapurne. Po Šraufovem vzponu v južni steni Daulagirija je to zame drugi najtežji vzpon.«
Za svojo dušo bi sedaj šel plezat Igličevo smer v Mali Rinki. In vzorniki? Franc Čanžek in Nejc Zaplotnik.
O Lotseju ’90
Med našim pogovorom seveda nismo mogli mimo Česnovega Lotseja. Mu verjameta ali ne? Ne verjameta. Vsakdo ima pravico verjeti ali ne verjeti, nista pa mu verjela takrat in ne verjameta mu sedaj. Žal jima je, da tisti alpinisti, ki so bili leta ’90 v vrhu slovenskega alpinizma, niso takrat rekli, da ob tem vzponu nekaj smrdi. Verjetno so se bali za svoj ugled, za položaj, ki so ga imeli takrat. Aco navrže: »Jaz kot nekak pimpek takrat kar se tiče Himalaje, sem na podlagi njegovega obraza rekel, da tega ni mogel splezati. Pa pustimo sedaj diapozitive, aklimatizacijo, sestop, razne njegove izjave in druge nejasne stvari ob tem. Vzpon čez južno steno Lotseja takrat ni bil zapisan na njegovem obrazu. In tudi kako lahko nekdo, ki je postavil nov mejnik v zgodovini alpinizma, reče, da mu je čisto vseeno, ali mu kdo verjame ali ne.
Tudi jaz ne bi bil obremenjen s tem, če ne bi to potegnilo za seboj nekaterih stvari. Poznal sem človeka, ki je hotel z vzponi nekako parirati tej južni steni Lotseja in ga sedaj ni več. Upam, da se gospod Česen zaveda, kaj je njegov vzpon potegnil za seboj.« In pove, da je srečal leta ’97 na poti pod Everest ruske alpiniste. Ko so izvedeli, od kod prihaja njihova odprava, so vprašali, kateri med njimi je Tomo Česen. Komaj so jih prepričali, da ga ni med njimi. Niso bili preveč prijazni. Eden je imel na rokah samo po en ali dva členka, pa tudi vsi drugi so bili zelo porezani. Bila je ekipa, ki je plezala takrat v južni steni Lotseja. In dokazano splezala na vrh. Milan je šel po Slavka Svetičiča, ko je preplezal zahodno steno Anapurne, in ga skoraj ni prepoznal. Kljub temu mu ni toliko pomembno, kakšen je bil videti Česen, ko je prišel dol, in kako je sploh prišel. Že takrat, ko je o Lotseju vedel zelo malo, ga je motilo eno zelo pomembno dejstvo.
»Če se lotiš takšne stene, ki so se je neuspešno lotevali razni veliki svetovni asi in nimaš naštudiranega sestopa po normalni smeri, to ni logično. In če pravi, da je bil na vrhu Lotseja in je šel mimo tistega kuloarja, ki sem ga sedaj videl in sem se po njem povzpel na vrh, je še tisočkrat bolj nelogično. Vedno je našel nekakšne izgovore, v enem intervjuju je rekel, da je pustil spalno vrečo spodaj na 7800 metrih. Skratka, meni se to zdi popolnoma nesmiselno. Franček Knez, ki je bil na robu stene in je rekel, da če bi prišel na vrh, nikoli več ne bi šel po njej nazaj dol. Pa so imeli fiksne vrvi čez steno. Šrauf je takrat rekel, da mu verjame. Ko pa sem ga vprašal, zakaj ni on šel nazaj po isti smeri v Daulagiriju, pa je rekel: “Pa ti si nor! Kako bi lahko šel po južni steni Daulagirija nazaj dol?” In zaradi tega me ne more prepričati, da je bil na vrhu in šel mimo tistega kuloarja. Tam bi si lahko zavezal oči in se odpeljal po ta zadnji navzdol. Samo nekaj ur je do civilizacije.« In še bi lahko kaj rekli o tem, toda raje smo se pogovarjali o prijateljstvu. In nazdravili nanj.
Besedilo: Boris Strmšek
Foto: Aco Pepevnik in Milan Romih
