Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 11. avgust 1989
Od časa do časa kak plezalec sestopi, približa se avtomobilu, seveda je tudi ta zadnji model ne vem katere hiše, in zviša glas kasetofona. Kričaje, da bi le preglasili ritmično rock glasbo znanega londonskega ansambla, se nato pogovarjajo o tem ali onem problemu, ki ga nudi nekaj metrov visoka stena, o osmi ali deveti stopnji, ali pa o najnovejših copatah, s katerimi se približaš celo deseti stopnji. O gorah niti besedice. Ni jim mar za vremenske razmere v hribih, kajti tja se ne bodo nikoli odpravili, montblanški ledeniki so jim bolj tuji kot osamljena japonska kmetija in Hermann Buhl ali Walter Bonatti sta zanje neznani imeni. Sam pri sebi se sprašujem, ali je mogoče to tista nova filozofija alpinizma, ki si jo je zaželel Messner v šestdesetih letih in ki so jo v istem obdobju uveljavili ameriški plezalci. Harlin, Robbins, Heming in Chouinard so v prekrasni kalifornijski dolini Yosemite z akrobatskim plezanjem v samih kopalkah, brez nepotrebnih klinov in svedrovcev, skušali spremeniti mišljenje starokopitnih alpinistov.
Hermann Buhi, ki je leta 1957 izginil
na karakorumskem sedemtisočaku
Čogolisi
Mišičaste, od treningov izurjene roke in izreden smisel za ravnotežje so nadomestili tehnične pripomočke. Toda v tistih ljudeh je živel tudi ideal. Kljubovali so “urejeni” ameriški družbi in na vse načine skušali živeti izven nje. Hoteli so se spojiti z naravo. Spali so v šotorih, hrano pa so si služili s tem, da so pobirali smeti po narodnem parku. Zvečer, ko je bilo dela ali plezanja konec, so posedali pri tabornem ognju in ob kitari prepevali stare country pesmi. Novi Indijanci pa se niso zadovoljili samo s težavnimi, gladkimi in suhimi, od sonca segretimi stenami. Zaželeli so si divjega boja in neizmerne svobode, to pa nudi le visokogorski svet. Odpravili so se v Alpe, v Himalajo in Patagonijo.
Njihov novi način plezanja, a tudi politično nezadovoljstvo, sta kmalu dosegla Evropo. Mlada generacija alpinistov je opustila tehnično plezanje, ki je zaustavljalo razvoj gorništva, in se lotila novih, zahtevnih smeri, ki so krepko presegale do tedaj skrajno točko šeste stopnje. Sedma stopnja je postala realnost tudi v Alpah, uveljavil pa se je tudi free climb ali prosto plezanje, kar pomeni, kot smo že nekajkrat povedali, napredovanje v steni brez tehničnih pripomočkov. Toda beseda “prosto” je za generacijo sedemdesetih let pomenila tudi prostost oziroma svobodo. Skušali so se znebiti, podobno kot prej Američani, vseh suženjstev našega časa. Velike, svetle ideje so jih gnale v nedotaknjeni svet narave.
Človek pa ni ustvarjen, da bi gojil velike ideje. Iz free climba je naredil suhoparen šport. Iz velikih smeri sedme in osme stopnje, ki so jih v dolomitskih stenah speljali plezalci, kot so npr. Heinz Mariacher, Reinhold Schiestl, Manolo in drugi, je človek ustvaril tekmovanja na kratkih previsnih skalah v plezalnih vrtcih.
Cigareta je dogorela, tudi roke so se odpočile in spet primem za skalo in se trudim v težavnem prečenju meter od varnih tal. Občutek imam, da se pri vsakem metru širi obseg mojih rok, tolikšen je napor. Zadovoljen sem, saj vem, da mi bo to zelo koristilo na težjih turah v gorah. V gorah! Kdo ve, če tudi ti plezalci, ki se brezbrižno sprehajajo po zahtevnih skalah, mislijo na poletne vzpone. Verjetno ne. Večina izmed njih se zadovolji s takimi podvigi, ki so samo nekaj metrov oddaljeni od avta. Prepolni so vplivov sodobne družbe, da bi se jih mogli znebiti. In vendar so spretnejši od marsikaterega zagrizenega gornika, samo mišljenje je različno.
