Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 9. avgust 1989
Južna stena Marmelade je v tistih letih odigrala glavno vlogo. V njej so bile speljane najtežje smeri, podpisali pa so jih najslavnejši sodobni alpinisti, npr. Heinz Mariacher, Maurizio Zanolla – Manolo, Reinhard Karl in Reinhard Schustl.
Značilna so bila tudi imena teh smeri. Nič več ni bilo Severnega raza ali Mariacherjeve zajede, nove smeri so poimenovali z eksotičnimi imeni, ali pa – kot v primeru Don Kihota – z imeni junakov raznih romanov, seveda tistih, ki so še najbolj ustrezali ideologiji mladih prvopristopnikov. Že imena sama so torej jasno poudarjala razliko med starimi in novimi smermi. Kdor se je znašel pred smerjo s takim imenom, je dobro vedel, da so v njej težave, katerim bo kos samo s temeljito pripravo.
Prosto plezanje je torej dalo gorništvu novega zagona. Meja človeške naravne zmogljivosti se je po dolgih letih končno premaknila za korak naprej. Spet je bil vzpostavljen pristen odnos z goro in naravo, ki so ga oznanjali najboljši gorniki vseh časov. Toda tudi tokrat se ni izteklo vse gladko. Ameriško pojmovanje alpinizma, o katerem smo že govorili, se je uveljavilo tudi pri nas, toda v precej izvotleni obliki. Naj to pojasnimo. Ameriška filozofija je sorodna Messnerjevi, gre za premagovanje čedalje večjih težav s čim manjšo uporabo tehničnih pripomočkov. Tako plezanje, kot smo že poudarili, zahteva sistematično treniranje v vrtcih, preden se odpraviš v gore. Trening je tu le pogoj, cilj pa ostaja gora.
Zadnje generacije plezalcev so žal ubrale najlažjo pot. Na plezanje v gorah so kratkomalo pozabile, zadovoljujejo se namreč le s “podvigi” na nekaj metrov visokih skalah v plezalnih vrtcih. Ta pojav je zelo razširjen in število ljudi, ki bi jih ne znal označiti, je toliko naraslo, da že presega število klasičnih alpinistov. Slavna imena dolomitskih sten, kot je severnozahodna Civette, severna Cime Grande di Lavaredo in južna Marmolade, so zasenčila imena plezalnih vrtcev, med katerimi sta najbolj znana Arco pri Gardskem jezeru in Erto pri Pordenonu.
Gorništvo, ta najpopolnejša disciplina, kateri ne ustreza nobena oznaka in ki sta jo na izreden način začela Paccard in Balmat, se je sprevrglo, zaradi najmodernejših, od pomeščanjenega načina življenja razvajenih plezalcev, v suhoparen šport.
Moderni časi
Napoleonska cesta pri Proseku. Zahajajoče sonce razsvetljuje previsne stene nad sprehajališčem. Po skalah kar mrgoli plezalcev. Nekateri prečijo stene samo pol metra od asfalta, drugi, drznejši, silijo visoko in preplezajo skalo do strmega travnika, ki ločuje veliki previsni apnenčasti pregradi. Idealen kraj za treninge. Skale so nizke, smeri – razen nekaj izjem – so speljane vodoravno. Nobene nevarnosti ni, tudi vrvi in klinov ni treba uporabljati. Začuden bolj kot žalosten opazujem novo generacijo plezalcev. V desni roki, utrujen od pravkar preslanega napora, le s težavo držim cigareto. Prsti so pobeljeni od magnezija, ki se uporablja na težavnih mestih prečenja, kjer so izredno majhni oprimki tudi spolzki zaradi številnih dotikov. Cigaretni dim me kot meglena zavesa ločuje od pisanih in sodobno krojenih oblačil, ki se mi zdijo prilepljena na steno.
