Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 8. avgust 1989
Nov alpinistični veter z Zahoda
Think Pink
Plezanje brez tehničnih pripomočkov je prav tako staro kot gorništvo in pomeni samo pošten odnos do gora, ki so ga žal marsikateri pozabili v letih po drugi svetovni vojni, ko se je razpasla pretirana raba klinov in predvsem svedrovcev pri napredovanju v steni. Skratka, mi nismo Američani, ki bi si s pisanimi oblačili nanovo ustvarjali zgodovino, ki že obstaja. Ideja Američanov, čeprav za njihove razmere hvalevredna, ni pripomogla k naravnemu razvoju alpinizma pri nas, zato me izredno moti, da s takim naivnim občudovanjem prevzemamo vse, kar prihaja z one strani oceana.
Poglejmo torej, kako je v šestdesetih letih mlada generacija evropskih plezalcev opustila tehnično plezanje in se spet zavzela za naravni razvoj alpinizma, kakršnega si je na začetku stoletja zamislil Paul Preuss.
V eni izmed prejšnjih nadaljevanj smo že govorili o prekomerni uporabi klinov in svedrovcev pri izpeljevanju novih smeri v gorah. Dejali smo tudi, da je bila na ta način premagljiva tudi najbolj gladka in najbolj previsna stena. S tem se je alpinizmu odvzemala tista negotovost, ki je pri tem športu, če ga hočemo tako imenovati, bistvenega pomena.
Mladi plezalci, med katerimi je izstopal Reinhold Messner, so se zavedeli nevarnosti ‘umora nemogočega” in tako so skušali spremeniti odnos do gorništva. Spet so prevzeli ideje pionirjev alpinizma, te ideje so bile seveda čudovite, toda neosvojenih vrhov in sten je začelo primanjkovati. Himalaja, kjer je še vedno kraljevala pionirska doba, pa je tako oddaljena, da se ne moreš odpraviti tja na soboto in nedeljo. Kaj torej storiti?
Najprej so Messner in tovariši skušali ponavljati že izpeljane smeri čimbolj prosto, to se pravi brez lestvic in nepotrebnih klinov. Kmalu so spregledali, da tako plezanje zahteva temeljit trening in dobro psihološko pripravo, zato so se dolge ure vadili na nižjih skalah. S takim ravnanjem so morda nezavedno ustvarili novo športno panogo, toda k temu se bomo še povrnili. Izurjeni zaradi treningov, so tudi sami speljali nove, izredno zahtevne smeri. Zmogli so težave, ki so krepko presegale dotedanjo mejo zahtevnosti. Tu pa se je pojavil nov problem.
In naposled sedma stopnja
Welzenbachova lestvica in izraz izredno zahtevno, ki označuje šesto stopnjo, sta postala pretesna za najnovejše podvige. Novi vzponi so terjali odprtje prej omenjene lestvice in uvedbo stopnje, kar pa so birokrati alpinizma in starejši plezalci odklanjali. Vrhunski alpinisti so na gluha ušesa voditeljev svetovne gorniške zveze odgovarjali tako, da so ocenjevali tudi nove težave s šesto stopnjo. To pa je ustvarilo pravcati kaos v gorniških krogih. Kdor se je odpravljal na kako turo, ni nikoli vedel, ali ga čaka klasična šesta stopnja ali moderno pojmovana šestica. Stari alpinisti so večinoma kritično gledali na mlade, češ da so samomorilci, ker jim pač ni šlo v račun, da s tako lahkoto dosegajo in presegajo težave, ki so pomenile le še nekaj let prej skrajno mejo tveganja.
Uradno priznanje sedme stopnje pa bi zanje izzvenelo kot nekakšna deklasacija. In vendar je postala sedma stopnja proti koncu sedemdesetih let že taka realnost, da so jo končno uvideli tudi najbolj slepi starokopitniki. Podobno kot v Združenih državah, so za nove smeri sedme stopnje veljala zelo stroga pravila. S sedmico so označevali le prosto premagovanje težav, medtem ko so za tehnično plezanje uporabljali posebno lestvico od ena do pet.
