Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 12. avgust 1989
Važen je rekord
Alpinizem oziroma plezanje je zanje podobno kateremukoli drugemu športu, pri katerem je važen samo rekord. Zanje je nekaj metrov devete stopnje važnejših’ od Vinatzerjeve smeri v Marmoladi, da o Himalaji sploh ne govorimo. Tekmovanje v težavnosti in hitrosti je njihov glavni cilj. Ali je to še gorništvo? Odgovor bi se seveda glasil nikalno, ko bi tako obnašanje ne vzbujalo v nekaterih popolnoma nasprotnega učinka. Tisti, ki so sprejeli sporočilo starih gornikov, ki so popolnoma dojeli novo filozofijo in imajo v sebi toliko poguma, da predrejo zid, ki ločuje vsakdanje klavrno življenje od čiste svobode, tisti so sprejeli izzivalno obnašanje športnih plezalcev. Zmožni so enakih podvigov v vrtcih, premagujejo iste težave, s tem znanjem pa se potem odpravljajo v gore. V istem slogu premagujejo stene v Patagoniji in tisočmetrske navpične pregrade v Himalaji. Tudi taki so na Napoleonski cesti.
Namesto sklepa
Za pisalnim strojem so misli nekoliko bolj urejene. Alpinizem današnjih dni je vsota negativnih in pozitivnih idej, ki izhajajo iz dvestoletne zgodovine. Himalaizem, zadnja točka v razvoju klasičnega alpinizma, je za številne mlade gornike ekonomsko nedosegljiv cilj. Sami si torej morajo ustvariti nove cilje, nove poti. Iščejo nove težave, odpirajo nove smeri z nedojemljivimi podvigi, ali pa preplezajo stare tehnične vzpone, ne da bi se dotaknili klinov. Seveda tako ravnanje ne škoduje, nasprotno, alpinizem bogati. Meja človeške zmogljivosti se stalno oddaljuje, medtem ko ostaja odnos do gora povsem enak. Toda ne moremo mimo dejstva, da izkoriščajo nekateri to disciplino v lastno korist, da bi zadostili svoji želji po slavi in zahtevi po ekonomski uveljavitvi. Organiziranje tekmovanj v športnem plezanju je po mojem mnenju nesmiselno. Plezalci se odpravljajo na take mitinge zgolj iz pohlepa po zaslužku, saj obstajajo nagrade kot pri tenisu, ali pa s svojo prisotnostjo reklamizirajo kako tvrdko. V enem izmed začetnih poglavij sem izjavil, da mora alpinist pač živeti in da torej ne sme biti deležen obsodbe, če se podvrže načrtom poslovnežev, ki izrabljajo njegove podvige. Toda še enkrat naj podčrtam: ločujem med tistimi, ki se ukvarjajo z gorništvom v pravem pomenu besede, in tistimi, ki ga izrabljajo kot suhoparen šport. Morda sem krivičen. Vsakdo naj dela, kar hoče. In vendar čutim med plezanjem na nizkih skalah in drznimi vzponi na visokih gorah bistveno razliko. Občutek imam, da veliko število privržencev plezalne discipline ne dojame vsega, kar so nam v dolgih letih posredovali pionirji. Žaljivo se mi zdi za Paula Preussa, da se ima danes kdo za boljšega samo zato, ker premaguje večje težave in se bori za naslov prvaka v hitrostnem plezanju.
