Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 2. avgust 1989
Po drugi svetovni vojni
Druga svetovna vojna, s katero je človek dokazal, če je bilo to še potrebno, koliko zla in hudobije je zmožen, je bolj kot vse dotlej spremenila zgodovino človeštva. Počasen in enakomeren napredek se je po tisočletjih končal prav leta 1939. Od tedaj je izgubil svojo enakomernost in z divjo, skoraj uničujočo naglico drvi proti letu 2000.
Tudi gorništvo se je prilagodilo tej mrzlični želji po avtomatizaciji, po čimbolj nečloveških dejanjih. Razvoj te discipline je v zadnjih štiridesetih letih tako hiter, da mu le s težavo sledimo. Če bi hoteli z enako natančnostjo opisati najvažnejša dejanja v gorskem svetu, kot smo jih opisali za čas od leta 1786 do leta 1938, bi moral ta podlistek trajati nekje do naslednjega leta. In verjemite mi, samo pol teh podvigov je morda vrednih pohvale.
V Vzhodnih Alpah, točneje v Dolomitih, so v povojnem času zanimive predvsem štiri stene. Severna stena Cime Grande di Lavaredo, severozahodna stena Civette, jugozahodna stena Rode di Vael in južna stena Marmelade so postale navpični stadioni, kjer izkazujejo alpinisti svojo hrabrost in telesno pripravo. Omenjene, kot tudi druge previsne in gladke stene, so bile povečini že preplezane v prejšnjih letih, ko so alpinisti še vedno iskali najbolj logično in najbolj dostopno smer na vrh gore. Absurdno izrabljanje tehničnih pripomočkov pa je privedlo nove generacije gornikov do tega, da so si izsiljevale nove, nelogične smeri tudi tam, kjer narava ni nudila človeku nobene poti.
Verjetno se še spominjate, da smo v enem izmed prejšnjih nadaljevanj opisali velike diskusije v prvih letih našega stoletja glede uporabe klinov pri napredovanju v steni. No, klin se je v prvih letih po vojni tako uveljavil, da se nekatere smeri, speljane v tistih letih, ne razlikujejo od železnih lestev. Gornik se lahko vzpenja po njih kar od klina do klina, ne da bi se sploh dotaknil skale. Toda bodimo dobri. Klin se vendar zabija v razpoke, ki jih nudi skala, zato imajo tudi take smeri v sebi nekaj naravnega. Predvsem pa ne smemo zamolčati, da so nekateri vrhunski plezalci uporabljali kline samo na skrajno zahtevnih mestih, medtem ko so ostali del smeri preplezali prosto.
