naše gore in ljudje
Primorski dnevnik, 3. avgust 1989
Priprave za pohod v Dolomite Brente
Na sedežu SPDT v Ul. sv. Frančiška je bil v ponedeljek širši sestanek udeležencev letošnjega pohoda v Dolomite Brente od 26. avgusta do 2. septembra. Vodja izleta Angel Kermec je vsem izletnikom obrazložil, kako bomo pripotovali do Madonne di Campiglio in bližnje planinske postojanke Valesinella, od koder se bo pričel vzpon na zavarovane poti vršacev te dolomitske skupine. Podrobno bomo o celotnem sporedu vzponov in pohodov še pisali, tudi o tem, kako se bomo podali na Presanello, za katero so nujno potrebne dereze in cepin. Udeleženci enotedenskega pohoda bodo tudi dobili podroben program in vsa navodila glede opreme.
Vzpon na Mangart
V nedeljo, 6. avgusta, bo Peter Suhadolc vodil izletnike SPDT na Mangart z vzponom po slovenski smeri. Ce ne bo vreme preveč nagajalo in bo le prevladalo poletje, ki ga noče in noče biti, se obeta lep izlet na to našo znano goro. Izletniki bodo odpotovali iz Trsta izpred sodne palače ob 6.30 in se z avtomobili peljali mimo bencinske črpalke, na avtocesti v Devinu, četrt ure kasneje. Nadaljevali bodo potem pot do Bovca in doline Koritnice ter zapeljali do Koče pod Mangartom. Od tam se bo začel vzpon. Vsa potrebna pojasnila daje vodja izleta Peter Suhadolc (tel. 211232).
Na Grossvenediger
V spored letošnjih izletov je SPDT vključilo tudi drugi avstrijski vrh, preko 3600 metrov visok Grossvenediger v avstrijskih Turah. Izlet bo v nedeljo, 13. avgusta, z odhodom iz Trsta ob 6.30 izpred sodne palače z osebnimi avtomobili. Peljali se bomo preko prelaza Monte Croce Carnico mimo Lienza do Felbertauern predora ln sicer do kraja Tauernhaus. Tam bodo izletniki pustili avtomobile in začeli pohod do Neuer Prager Hiitte, do katere je približno 5 ur hoje. V koči bodo udeleženci vzpona na Grossvenediger prespali, naslednje jutro navsezgodaj pa se podali na vrh gore, do katerega je še tri ure hoje po ledeniku in snežišču. Zato so potrebni varnostni pasovi, dereze in cepin, ker se je treba na tej poti varovati. Povratek je predviden še isti dan v dolino in domov v Trst. Izlet je primeren za izkušene planince. Potrebna pojasnila daje vodja izleta Lojze Abram (tel. 415534).
Lojze Abram
Povratek alpinistov AO SPDT iz Peruja – Lepa izkušnja na Huascaranu
Pred kratkim so se vrnili domov z enomesečnega križarjenja po Peruju trekingaši in alpinisti SPDT, ki so naskakovali najvišjo goro te države, 6768 m visoki Huascaran Sur. Plezalci sicer niso osvojili vrha, vendar pa imajo za sabo nepozabno izkušnjo in prav nič hudega ni, da niso stali na temenu tega južnoameriškega očaka. Alpinisti namreč niso (ali vsaj ne vsi) ozkogledi, da ne vidijo drugega kot le gore, stene, ledenike, snežišča, temveč jih zanima marsikaj drugega, v tem primeru ogled izredno zanimive države, kot je Peru. Plezalci AO SPDT so si namreč za goro odredili točno število dni, saj jih je pogojeval že kupljena letalska vozovnica, če pa bi v določenem številu dni ne uspeli osvojiti vrha, nič zato. Peru je namreč prelep, da bi ves čas letovanja uporabili v gorah, razen če se za to ne izrecno odločiš in imaš pred sabo res neodgodljive cilje.
Sredi junija so se podali na pot alpinisti Štefan Brecelj, Štefan Ukmar, Boris Siega in Gilberto Škerl ter trekingaša Zvonko Vidau in Livio Pertot. Že nekaj dni kasneje so bili v mestecu Huaraz, ki je izhodišče za vse alpinistične ture v Cordillero Blanco, 21. junija pa že v baznem taboru pod Huascaranom na višini 4200 m. Tu so prespali, naslednjega dne pa prenesli opremo na 4800 m in se vrnili v bazo. Slednja je bila prepolna alpinistov, saj so »čakali vrsto« za vzpon na vrh Avstralci, Francozi, Peruanci in še drugi.
Delo na gori je hitro napredovalo, saj so se že naslednjega dne odpravili na višino 5200 m, od tod pa na sedlo Garganito med severnim in južnim vrhom te gore. Naši alpinisti takrat niso vedeli, da bo ta tudi najvišja kota, ki jo bodo dosegli. Vrnili so se namreč v bazo, da bi naslednjega dne udarno štartali na vrh, pa je nastopilo slabo vreme, tako da so se vse vršne naveze vrnile. Časa pa so imele le še za en dan, sicer bi zamudili letalo. Dan je minil v sneženju, vetru in mrazu, tako da so se alpinisti vedro pozdravili s svojimi nekajdnevnimi tovariši z baznega tabora ter se vrnili v Huaraz, od tam pa takoj poleteli v Cusco. Vseeno je bila prav lepa pustolovščina, ki se je seveda nadaljevala v Machu Pichuju, ob jezeru Titikaki, v Limi in še marsikje drugje. Peru je bil zanje vsekakor nepozaben…
Delovanje AO SPDT
Alpinistični odsek SPDT prireja jutri, 4. t. m., ob 20.30 na svojem sedežu (Ul. Carducci 8/2. nad.) redni sestanek plezalcev in prijateljev. Alpinist AO SPDT Štefan Brecelj bo z diapozitivi opisal svojo nedavno izkušnjo na Huascaranu. Naslov predavanja bo: »Peru: od Cordillere Blance do Machu Pichuja«.
Izreden podvig Tržačana Marca Sternija
Tržaški alpinist Marco Sterni je pred kratkim opravil neverjeten podvig. Pred točno tednom dni je namreč v enem samem dnevu preplezal tri klasične smeri v Dolomitih. Iz Trsta se je odpravil ponoči ter ob svitu prispel v Alto Val Badio. Popolnoma sam in nenavezan (brez vrvi, čelade in klinov) se je lotil najprej smeri Fachiri, nato še smeri Lacedelli – Ghedina v jugozahodni steni Cime Scattoni ter za vsako porabil le sedemdeset minut. Obe smeri sta izredno zahtevni, saj imata težave do osme stopnje! Še nezadovoljen s plezarijo se je podal h koči Dibona, od tam pa pod Tofano di Rozes in se lotil smeri Costantini – Apollonio v osrednjem stebru te gore ter jo preplezal (spet sam in nenavezan) v samih sedemdesetih minutah. Kaj bi lahko dodali? Kaj takega ni do sedaj opravil še nihče in močno dvomimo, da bo Sterni v kratkem dobil posnemalce.
Aktivna rekreacijska skupina SPDG
Na Triglav z Aldom Ruplom Znani družbenopolitični delavec Aldo Rupel skoraj dvajset let vadi in vodi rekreacijsko skupino Slovenskega planinskega društva iz Gorice. Ob vsakem sezonskem koncu vadbe pa pridno prireja in vodi izlete v visokogorje, katerega se rekreativci rede volje udeležujejo. Letos je bil cilj goriške skupine še posebej “prestižen”, saj se je ta konec tedna deset planincev skupno s svojim vodjo podala na Triglav. Za ta cilj so se še posebej pripravljali s specifičnim treningom in izletom do Valvazorjeve koče pod Stolom.
Žal je bilo v ključnem trenutku odhoda vreme še precej nestalno, zato so se planinci v nedeljo zjutraj odločili, da se podajo na vrh slovenskega očaka po dolini Vrat in Pragu. Še istega dne so stali pri Aljaževem stolpu (šest planincev na deset je bilo tokrat “krščenih”), nato pa prespali v Triglavskem domu na Kredarici. Naslednjega dne so se v hudem nalivu vrnili na primorsko stran čez Dolič, v Trento, kjer jih je čakalo res neprijetno presenečenje. V restavracijo Orel jih namreč niso hoteli sprejeti, češ da so mokri in umazani in da jim bodo torej umazali kočo!! Brez komentarja. Vseeno je bila tura zelo prijetna za rekreativce SPDG, ki že vrsto let vestno vadijo in trenirajo ter si ob koncu sezone privoščijo planinski izlet, ki je le končna nagrada za njihov prijeten trud.
Dušan Jelinčič
