Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 4. avgust 1989
Po drugi svetovni vojni
Med take podvige štejemo smeri, kot so Eisensteckova na Rodi di Vael, Vinatzerjeva v Marmeladi, Cassinijeva v lavaredski zahodni Cimi, kasneje Philipova smer v Civetti, Scoiattoli iz Gortine pa so v svojem največjem podvigu zmogli južno steno Cime Scotoni. Toda tudi take smeri, našteli smo samo nekatere, so počasi izginjale in prepuščale mesto skrajno tehničnim vzponom. Uporaba klinov pri napredovanju je bila že splošno sprejeta in zdelo se je, da bi brez teh pripomočkov sploh ne bilo alpinizma. Vendar se klini uporabljajo, kot smo že povedali, samo v naravnih špranjah in teh ne najdemo povsod. Ko so bile že skoraj vse razpoke nabite s klini, so si poiskali nekaj novega, nekaj še bolj zapletenega in nelogičnega.
Odpiranje novih, klasičnih smeri je bilo kajpada še vedno možno v alpskem svetu. Toda le zakaj bi se povprečni alpinisti zadovoljili z manj važnimi in skritimi vrhovi? Če v velikih stenah ni več novih možnosti, si bomo te možnosti kar sami ustvarili. To je bilo takratno geslo alpinizma, geslo, ki so se mu upirali samo najboljši med najboljšimi.
Zgodovina se namreč ponavlja. Slavni Paul Preuss se je na začetku stoletja upiral klinu prav zato, ker je bil sam zmožen preplezati iste težave brez nepotrebnega železja. Prav tako so se razni Hermann Buhl, Walter Bonatti, Rene Desmaison in ostali vrhunski plezalci upirali novonastalemu svedrovcu. Kaj pa je to? Z enim stavkom bi lahko povedali, da je svedrovec dokončna usmrtitev nemogočega in z njim vred alpinizma samega.
Bolj tehnična in podrobnejša razlaga pa bi se glasila takole: to je klin, ki ga zabijemo v luknjo, ki jo prej zvrtamo v steno, klin, ki je podoben tistim za obešanje zaves ali katere koli druge stvari. S takimi pripomočki je seveda mogoče preplezati tudi najbolj gladko, najbolj previsno steno. Edina lastnost, ki jo tako vzpenjanje zahteva od alpinista, je vztrajnost. Že ob vznožju stene zvrta luknjo, zabije vanjo klin, na katerega potem vtakne lestvice, se povzpne nanje in meter više znova opravi isto. Čeprav se zdi vse skupaj nekoliko dolgočasno, je bilo tako plezanje zelo priljubljeno v šestdesetih letih. Nastale so tedaj izredne “direttissime”, ki se kot začrtane z ravnilom dvigajo od vznožja do vrha stene. Dejali smo, da je nova tehnika nastala v Dolomitih, kjer so suhe, od sonca segrete skale primernejše za take akrobatske virtuozne kot višje in zasnežene Zahodne Alpe. Mit klasičnega alpinizma in pionirske hrabrosti je nekoliko zaustavil razvoj gorništva v kraljestvu večnega ledu. Ni namreč naključje, da so vse velike probleme Zahodnih Alp, začenši od Eigerja in Grandes Jorasses, rešili dolomitaši.
