Zgodba o zdravniku, ki med skalami išče tisto, česar v bolnišnici ne najde — Jeff Yoo, MD | Emergency Physician in Trevor Vaughan
Vancouver je mesto, kjer se ocean dotika gora, in kjer se življenje pogosto odvija v ritmu, ki ga človek komaj dohaja. V tem mestu dela dr. Jeff Yoo, urgentni zdravnik, ki vsak dan stopa v svet, kjer se odločitve merijo v sekundah in kjer se usode ljudi spreminjajo v trenutku. Njegov delovni prostor je ena najprometnejših urgentnih služb v Kanadi, prostor, kjer se srečujejo poškodbe, bolezni, nesreče, odvisnosti, nasilje in človeška ranljivost v najbolj surovi obliki.
Če smo na gorniških straneh do sedaj lahko posredno spremljali delovanje nekaterih »gorskih»« zdravnikov, je res škoda, da se jim ni nihče posvetil in postavil v tekoč zapis. Morda bi na tak način tudi spodbudili mlade alpiniste, zdravnike, da bi stopili na »aktivno pot«. Ima npr. vsestranski in večstranski Tomazin že naslednika?
Dokumentarec Dr. Jeff, ki ga je posnel Trevor Vaughan, spremlja tega zdravnika v dneh, ko se izmenjujejo utrujene noči, prekratki dnevi in trenutki, ko se zdi, da je življenje razpeto med preveč vlogami: zdravnik, oče, partner, človek, ki bi rad bil prisoten, a ga delo nenehno vleče drugam. In prav v tem razpadu ritma, v tem nenehnem raztezanju med odgovornostjo in izčrpanostjo, se pojavi plezanje — kot protiutež, kot prostor, kjer se lahko znova sestavi.
Jeff pleza v treh svetovih, ki vsak zase razkrivajo del njegove notranjosti. Balvani, kjer šteje trenutek, eksplozija moči in popolna osredotočenost. Športne smeri, kjer se telo in um počasi ujameta v ritem, ki ga narekuje skala. In trad smeri, kjer je izpostavljenost skoraj fizična metafora njegovega dela: tam zgoraj, visoko nad tlemi, je odgovornost do partnerja podobna odgovornosti do pacienta — nepopustljiva, jasna, absolutna.
Film ne dramatizira. Ne išče herojev. Ne poskuša iz Jeffa narediti simbolnega junaka. Namesto tega ga spremlja v drobnih trenutkih: ko se po nočni izmeni vrača domov in poskuša biti oče, čeprav mu telo govori, naj zaspi; ko se v plezališču prvič po dneh spet zave, da diha; ko se v steni bori z lastnim strahom, ki je povsem drugačen od tistega, ki ga pozna iz bolnišnice. Tam je strah intelektualen, analitičen. V skali je telesen, neposreden, skoraj osvobajajoč.
Jeff Yoo je v resnici precej več kot le zdravnik, ki pleza. Po podatkih iz kanadskih virov je specializiran za urgentno medicino v okviru Vancouver Coastal Health, predava na University of British Columbia, v preteklosti pa je delal tudi v odročnih skupnostih, kjer je bil pogosto edini zdravnik na dežurstvu. V zadnjih letih se je posvetil tudi vprašanju izgorelosti med zdravstvenimi delavci — temi, ki jih film ne izreče neposredno, a jih gledalec čuti v vsakem prizoru.
V enem od intervjujev je Jeff dejal nekaj, kar film zelo lepo ponazori: »V bolnišnici rešujem življenja. V skalah rešujem sebe.«
In prav to je srčika zgodbe. Ne plezanje kot pobeg, ampak kot način, da človek ostane cel, da ohrani stik s sabo, da najde prostor, kjer se lahko za trenutek ustavi.
Film je tih, a močan. Ne govori o rekordih, ne o težavnosti, ne o dosežkih. Govori o ravnotežju, ki ga vsi iščemo, in o tem, kako težko ga je najti, ko je tvoje delo reševanje drugih. Govori o tem, kako se človek lahko izgubi v vlogah, ki jih nosi, in kako se lahko znova najde v gibanju, v skali, v trenutku, ko je vse, kar obstaja, oprimek pod prsti in dih, ki ga poskušaš umiriti.
Dr. Jeff je film o tem, kako ostati človek v svetu, ki te nenehno vleče narazen. In o tem, kako lahko plezanje postane prostor, kjer se človek spet nauči biti cel.
