Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 20. julij 1989
Vodilne osebe zlate dobe italijanskega alpinizma pa so bili naslednji plezalci: Luigi Micheluzzi, ki je prvi zmogel izredno zahtevno smer v južni steni Marmelade, Domenico Rudatis, ljubitelj in pesnik Civette, ki je večkrat posegel v razprave o etiki alpinizma in pomenu šeste stopnje, Attilio Tissi in Alvise Andrich, ki sta prva ponovila Sollederjevo smer v Civetti, čeprav je takratni nemški tisk objavil trditev, da ta stena ni primerna za Italijane, Raffaele Carlesso, tudi sam zaljubljen v Civetto, kjer je med drugim zmogel previsni raz Torre Trieste, Bruno Detassis, znan po izrednih uspehih v Brenti in po svoji prav tako izredni dobrosrčnosti, Ettore Castiglioni, raziskovalec vsega alpskega loka, Gino Solda, zagrizen plezalec, ki je zmogel južno steno Marmelade in severno Sassolunga, slavni Hans Vinatzer, skromen in prav nič zgovoren valgardenski alpinist, ki je že v tisti dobi krepko presegel šesto stopnjo; končno pa tržaški rojak Emilio Comici, ki prav gotovo ne potrebuje predstavitve.
Čeprav bi si vsak izmed teh plezalcev zaslužil, da se pri njem zaustavimo,, vas ne bi hotel mučiti z življenjepisi, raje vam bom opisal, kako sem z lastno plezalsko izkušnjo doživel tisto dobo oziroma se preizkušal v smereh teh mojstrov gorništva.
Hans Steger je svoje najlepše vzpone opravil v skupini Catinaccia, v katero spadajo med drugim tudi sloviti Vajoletski stolpi, ki so bili prizorišče Piazovih podvigov. Poleg stolpov pa se tam dviga tudi veličastna južna stran Catinaccia. 600 metrov navpične stene, ki jih je Steger zmogel z ženo Paulo, vzbuja pozornost tudi med današnjimi ekstremnimi alpinisti. Da bi slučajno ne bil videti manj ekstremen od ostalih, sem se pred leti odpravil v to pogorje s sovaščanom, soplezalcem in so – ne vem še kaj – Lenardom.
Mrzlo noč pred vzponom sva prespala kar pod milim nebom, ker v koči ni bilo prostora za naju. Verjetno si je lastnik mislil, da bi najini dolgi lasje in neurejena brada motili uboge goste, ki so se z mercedesom pripeljali na romantično večerjo pod strašne gore. Ob petih zjutraj sva se odpravila proti steni in pol ure kasneje sva se že navezovala ob njenem vznožju. Toda nisva bila sama. Pred nama je čakalo na vrsto že kakih pet navez. Nič kaj prijeten občutek, da lazi pred tabo toliko ljudi, ki ti lahko vsak čas sprožijo kamen. Slabe volje sva torej začela z vzponom, in ko je Lenard preplezal četrti raztežaj in sem mu pridno sledil, se je pripetila nesreča. Nemška naveza je sprožila… enega izmed članov. Prvemu v navezi se je namreč odlomil oprimek in nesrečnež je padel najprej na Lenardov hrbet, se od njega odbil, nato pa obvisel na vrvi, bingljajoč v zraku, meter od mene. Padec ni imel hujših posledic, toda vseeno smo se vsi štirje spustili nazaj do vznožja, bolj psihološko prizadeti kot fizično utrujeni.
Navedena izkušnja seveda ni mogla utešiti strasti po Stegerjevem vzponu, zato sem se nekaj let kasneje spet vrnil v Catinaccio, tokrat z Magdo. V načrtu sva imela drugo pomembno smer nemškega plezalca, in sicer gladko in navpično južno steno Punta Emma. Smer je nekoliko krajša od prejšnje, tehnično pa nič manj zahtevna.
Prvi dan nisva imela sreče, lilo je kot iz škafa, tako da me je zvečer oskrbnica koče nekoliko dvomeče pogledala, ko sem optimistično izjavil: »Morda pa bo jutri le sijalo sonce!« Toda naslednje jutro me je spoštljivo gledala, ko sva z Magdo v krasnem vremenu korakala proti steni. Tokrat je šlo kar gladko in pred poldnevom sva že stala na vrhu Punte Emma. Zanimivo je, kako sem se na najbolj kritičnem mestu Vzpona s spoštovanjem spomnil Stegerja.
Ko sem dokončal najtežji raztežaj gladkih in skoraj navpičnih plošč in na varovališču poklical za sabo Magdo, sem na nebu zagledal grozljivo črne oblake, ki so se z juga prehitro – bližali gori. Vznemirjen sem zaklical Magdi, ki se je nekoliko neodločeno lotila raztežaja, naj kar pohiti, saj se po tistih ploščah lahko sprehajaš kot po pločniku. Kakšna neskromnost! Tudi z ultramodernimi copatami, ki se tako prilepijo na steno, da bi mogli skoraj stopati po stropu z glavo navzdol, tiste plošče niso tako enostavne. Steger je iste plošče zmogel z navadnimi gojzarji, kar je zame pomenilo izredno dejanje in nepojmljivo junaštvo.
