Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 19. julij 1989
Človekovo nenehno iskanje pustolovščine, ki ima kot osnovo znanost, raziskavo in geologijo in ki jo imenujemo alpinizem, se v tem obdobju bliža višku. Danes bomo namreč pisali o zadnjem obdobju osvajanja sten. Začelo se je pri skromnih vrhovih, da bi končno pristalo v obliki rafiniranega športa in akrobatskega mojstrstva v dobi šeste stopnje.
Dülfer in še prej Piaz in Preuss so na posameznih mestih nekaterih smeri gotovo dosegli šesto stopnjo, toda niso zmogli velikih vzponov, kjer so težave od začetka do konca ekstremne in kjer, kot pravi Matjaž Kmecl, zabrede človek v tisti mejni položaj, v katerem občuti pristno eksistenco, avtentično bivanje.
Tovrstne smeri pa so že visele v zraku. Manjkal je samo še človek oziroma alpinist, ki bi znal združiti vse nauke in izkušnje pionirjev ter se z zvrhano mero lotil takega vzpona. Previsnih, nerazčlenjenih sten, ali bolje aren, v katerih bi se sodobni gladiatorji borili za življenje z nenehno smrtno nevarnostjo, v alpskem loku ne primanjkuje. Za take podvige pa so najprimernejši Dolomiti.
stopnjo
MOGOČNA STENA CIVETTE
Kje naj bi nastala taka smer, kje, če ne v orjaški, 1100 metrov visoki severozahodni steni Civette? In kdo naj bi to smer zmogel, če ne Solleder, dedič Dulferjeve in Preussove izkušnje ter novi predstavnik takrat izredne nemške plezarije?
Emil Solleder, letnik 1889, se je plezalsko izuril v domačih bavarskih gorah, to se pravi v Kaiserju in Wettersteinu. Znanje, ki si ga je tam pridobil, je leta 1925 prenesel v Dolomite, kjer se je takoj postavil v ospredje z novo smerjo v severni steni Furchette, ki jo je neuspešno naskakoval že Dülfer. Istega leta je Solleder zmogel podvig, ki je zapisan s svetlimi črkami v zgodovini alpinizma: 7. avgusta je z Gustavom Lettembaujerjem v petnajstih urah in z uporabo samo petnajstih klinov preplezal čudovito severnozahodno steno Civette. Nova smer je bila ocenjena, prvič v zgodovini, s šesto stopnjo. Leto kasneje se je z uspehom poskusil tudi v vzhodnem predelu Sass Maorja in tako zaključil svojo izredno trilogijo.
Vrata v ekstremni alpinizem so se z vzponom v Civetti na stežaj odprla. Skoznje so iz kaotičnega življenja medvojnega obdobja, ki ga označujeta italijanski fašizem in nemški nacionalsocializem, stopili gorniki v začarani svet nedotaknjene narave. In glej, čudo, med njimi je bilo lepo število prav nemških in italijanskih plezalcev. Iz tiste dobe so alpinisti, katerih vzponi še danes vzbujajo spoštovanje, v njihovih smereh pa se poskušajo samo najboljši med najboljšimi.
Nemčijo so tedaj zastopali, čeprav se njihova filozofija ni ujemala s Hitlerjevo, alpinisti kot Welzenbach, najboljši plezalec v ledu in ustanovitelj težavnostne lestvice; Mathias Auckenthaler, ki se je iz rodnega Innsbrucka odpravljal v gore peš, ker ni imel denarja niti za najkrajšo avtobusno progo; Hans Steger, znan po svojih vzponih v Catinacciu; Rudolf Peters, ki je med drugim preplezal severno steno Gamsove matere v Julijskih Alpah, ter Fritz Wiessner, uveljavljeni plezalec Severnotirolskih Alp.
