Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 18. julij 1989
V enem prejšnjih nadaljevanj smo postavili kot mejnik med prvo in drugo dobo leto 1855, ko se je začelo mišljenje alpinistov spreminjati. Od tistega leta vse do začetka našega stoletja se gorniški podvigi otresli etikete znanstvenega raziskovanja in se uveljavili kot dejavnost samostojne panoge. S prvimi velikimi in zahtevnimi in mitskimi vzponi pa je dobil alpinizem svojo pravo podobo.
Pisali smo že o Zsigmondyju in o Grohmannu, zaradi prostorne stiske smo izpustili imenitne vodnike, kot je bil na primer Innerkofler, omenili pa smo tudi razvijajoče se teorije o plezanju brez vodnika. Tokrat bodo na vrsti Winkler, Piaz, Dibona, Preuss in Dulfer, imena, ki so vsem alpinistom dobro znana. Čeprav so ti ljudje plezali v istih letih kot Julius Kugy, je med njim in ostalimi tako velika ideološka razlika, kakršne ne srečamo niti med Paccardom in samim Kugyjem.
V istem času se je prvič pojavil problem tehničnih pripomočkov, in pri tej stvari se je vredno nekoliko zaustaviti. V prvih sto letih gorniške zgodovine je bila edina tehnična pomoč vrv. Uporabljali so jo, da so se med sabo varovali, kar je bilo gotovo učinkovitejše med prečenjem ledenikov kot pa v steni sami, kjer bi drugi v navezi ne mogel na noben način zadržati padca svojega soplezalca z močjo samih rok. Klinov, s katerimi se danes pritrdimo k steni, takrat še niso poznali. Padec prvega v navezi je bil večkrat usoden za oba alpinista. Klinov za napredovanje in lestvic sploh še niso uporabljali, nekajkrat se je res sicer pripetilo, da so velike skupine odnašale s sabo v goro leseno lestev za prečenje ledeniških razpok in premagovanje strmih skalnatih skokov, toda to so samo redki primeri in jih ne moremo imeti za takratno pravo tehniko.
V Dolomitih pa, kjer je stena navpična in zelo izpostavljena, se je kmalu začutila potreba po večji varnosti med vzponom, in tako se je začela razvijati poleg plezalne tehnike tudi alpinistična oprema. Toda pojdimo kar po vrsti.
Zgodovinski prikaz začnimo pri Georgeu Winklerju, velikem predstavniku takrat zelo močne britanske alpinistične šole. Omenili smo že, da so se angleški gorniki radi posluževali vodnikov in kritizirali nemške “avantgardne” plezalce, ki so se takemu slogu v gorah odpovedali. George Winkler pa je bil med Angleži izjema. V gore, in večkrat v kar precej zahtevne stene, se je odpravljal sam. Najbolj znan uspeh tega gorskega samotarja je prvi vzpon na Vajoletove stolpe v skupini Catinaccia, in sicer na stolp, ki še danes nosi njegovo ime. S tem podvigom, še danes je ocenjen s krepko štirico, je za celo stopnjo premaknil mejo zmogljivosti, kar se tiče težav v skali. Konec prejšnjega stoletja je torej v Dolomitih premoč Britancev očitna, v našem stoletju pa so začeli počasi zapuščati “blede gore”, verjetno so bili prepričani, da so se preveč izkazali. Njihov umik je odprl pot nemškim in italijanskim nastajajočim alpinističnim zvezdam.
Tita Piaz, “zlodej” Dolomitov… Sploh ni mogoče omenjati tega odličnega italijanskega plezalca, ne da bi se poklonili njegovi izraziti osebnosti. Ta edinstveni človek, zmožen vsakega herojstva in sleherne neumnosti, prepoln dobrosrčnosti in vendar uporen vsem gospodarjem, zaradi česar se je večkrat znašel za rešetkami, je na začetku našega stoletja kraljeval, seveda v alpinističnem smislu, nad svojimi Dolomiti.
Dolgo bi lahko našteval njegove vzpone: od Punte Emma do Campanile Toro, kjer je prvič prekoračil mejo pete stopnje, toda zanimivejše so anekdote iz Piazovega razburkanega življenja.
