Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 21. julij 1989
Veliki Emilio Comici
Drugi slavni alpinist, o katerem moramo spregovoriti, je Emilio Comici. Že na začetku svoje plezarije, ko sem še s težavo lazil po nižjih stenah v domači Glinščici, sem večkrat slišal za njegovo ime od izkušenih plezalcev. Kmalu sem spoznal, da je sleherna skala v Bregu videla in se nato uklonila njegovemu mojstrskemu slogu. Še danes najlepše smeri v Glinščici nosijo njegov podpis. Zvezda Emilia Comicija je začela blesteti v Dolini Glinščice, kjer je ustanovil prvo italijansko plezalno šolo, nato je vse svetlejše nadaljevala svojo pot preko Julijcev do Dolomitov, kjer je zmogel prvo italijansko šesto stopnjo na Sorelli di Mezzo v skupini Sorapissa, in žal prerano ugasnila na lažji smeri nad Selvo v Val Gardeni. Njegov najlepši podvig pa ostaja vzpon preko severne stene Cima grande di Lavaredo. Vzpon je v tistih časih, tako piše Antonio Berti, vzbudil pravo strmenje, saj ni nihče mislil, da je steno sploh možno preplezati.
S tem podvigom je Comici dosegel svoj estetski ideal plezanja in ga takole označil: »Nekoč bi rad preplezal smer, ki bi sledila poti kapljice vode, padajoče z vrha gore.«
In še: »Plezalec, ki je ugotovil najbolj logično in elegantno smer, pleza po njej do vrha in pri tem zavrača lažje alternative, čeprav se zaveda ogromnega napora in stalne napetosti, ki se od njega zahtevata, s skrajno napetimi živci meri opravljeno pot, v spopadu z vrtoglavico in praznino vsepovsod… tisti plezalec ustvarja pravo umetnino, včasih izjemne vrednosti, sad duha, pričevanje človeške umetniške občutljivosti, ki bo za vselej vklesana v skalo, dokler bodo obstajale gore.«
Zaradi takega mišljenja so Comicija imenovali “Umetnik gora”. Comici je bil tako ali drugače vedno v središču pozornosti, pa naj je šlo za občudovanje ali polemike. Julius Kugy je po prvem vzponu na severno steno Cima Grande izjavil: »Zdaj sem končno povsem prepričan, da te stene ni mogoče preplezati«.
Comicijev estetski ideal plezanja je z leti – v svoji skrajni obliki – privedel do fanatične rabe svedrovca, za kar pa ne moremo kriviti tržaškega plezalca, pa čeprav je pri svojem najbolj znanem vzponu uporabljal do tedaj neznane tehnične pripomočke, saj ostaja ta alpinist v bistvu eden vidnejših predstavnikov prostega plezanja in velik ljubitelj gora.
Obdobje med vojnama je bilo torej – kar se alpinizma tiče – najsvetlejše. Junaštvo takratnih plezalcev se ni nikoli ponovilo. Kline so uporabljali le v skrajnem primeru in lestvic, kot jih pojmujemo danes, sploh niso imeli. Padec prvega v navezi je v tistem obdobju – ob razmeroma slabem materialu – pomenil njegovo smrt, tako da je bilo prosto plezanje res prosto in izredno nevarno. Takega plezanja se danes ne lotevajo niti najbolj zagrizeni free-climberji.
Predvsem za tiste čase je torej upravičen Livanosov stavek: »Alpinizem samo dvakrat ni nevaren, preden se z njim ukvarjamo in ko smo, če imamo srečo, z njim opravili.«
