Sobivanje ni vprašanje medveda.
Sobivanje je vprašanje prostora.
Marsikanski rjavi medved, znan tudi kot apeninski rjavi medved (Ursus arctos marsicanus), ena najredkejših in najbolj ogroženih podvrst rjavega medveda v Evropi, je v zadnjih letih postal simbol krhkega ravnovesja med človekom in divjino. Nova genetska raziskava Univerze v Ferrari potrjuje, da ta medved ni le biološka posebnost, temveč tudi izjemen primer evolucijske prilagoditve na življenje v človeku prilagojeni in zato spremenjeni pokrajini.
Toda prav pokrajine v katerih živijo medvedje — prepredene z neprehodnimi avtocestami, naselji, ograjami in krčenjem varovalnih gozdov — danes predstavljajo največjo grožnjo njegovemu preživetju.
Edinstvena podvrsta z izjemno zgodovino
Že leta 2017 so raziskovalci opozorili, da ima marsikanski rjavi medved lastnosti, ki jih druge evropske populacije nimajo. Nova genetska študija to potrjuje:
– njegova genetska sestava je edinstvena,
– njegova velikost je manjša od drugih evropskih medvedov,
– lobanja in zobovje sta prepoznavno drugačna,
– njegova prehrana je skoraj izključno rastlinska,
– njegovo vedenje pa je izrazito manj agresivno.
Znanstveniki domnevajo, da je prav dolgotrajen stik z ljudmi — stoletja sobivanja v gosto poseljenih območjih — vplival na to, da so preživeli predvsem tisti medvedi, ki so bili bolj plašni, manj raziskovalni in manj nagnjeni k napadom.
To je redka oblika koevolucije, ki je trajala tisoče let.
Manj agresivno vedenje: posledica genetike in zgodovine
Raziskava Univerze v Ferrari je pokazala, da marsikanski medved nosi gene, ki so v drugih študijah povezani z manj agresivnim vedenjem. Nekateri od teh genov so podobni tistim, ki ločujejo udomačene pse od volkov — geni, ki vplivajo na razvoj živčnih celic in prenos signalov v možganih.
To ne pomeni, da je medved krotek ali varen. Še vedno je velika zver. A dejstvo ostaja: v zadnjih sto letih ni bil zabeležen niti en napad marsikanskega medveda na človeka.
Največja grožnja: izguba prostora in prekinjeni koridorji
Kljub izjemni prilagoditvi pa je marsikanski rjavi medved danes na robu izumrtja. V naravi živi le okoli 50 osebkov.
Razlog ni v genetiki, ne v vedenju, ne v konfliktih z ljudmi. Glavni razlog je prostorska ujetost.
Kaj omejuje medvede?
Avtoceste brez podhodov in nadhodov, ki delujejo kot neprehodne pregrade.
Krčenje varovalnih gozdov, ki so ključni za varno premikanje med populacijami.
Urbanizacija, ki drobi habitat na majhne, nepovezane otoke.
Pomanjkanje ekoloških koridorjev, ki bi omogočili širjenje populacije.
Znanstveniki poudarjajo, da marsikanski medved kljub stoletju zaščite ni povečal svoje številčnosti. Razlog je preprost: nima kam iti.
V bližini Narodnega parka Abruci, Lacij in Molize (PNALM) leži več drugih primernih območij, a med njimi ni varnih prehodov. Medvedi se zato ne širijo, populacija pa ostaja majhna in ranljiva.
Ko medvedi ne morejo varno prečkati pokrajine, se pogosteje znajdejo: v vaseh, v sadovnjakih, ob cestah, v bližini ljudi. To ni »problematično vedenje medvedov«. To je posledica napačno urejene krajine. Medvedi ne iščejo ljudi — iščejo prehode, hrano in varne poti. Če teh ni, se znajdejo tam, kjer jih ne želimo.
Rešitev ni v odstranjevanju medvedov, temveč v odpravljanju ovir
Znanstveniki opozarjajo, da bi poskusi »upravljanja« z odstranjevanjem bolj samozavestnih osebkov bili nesmiselni. Evolucijski procesi, ki so oblikovali marsikanskega medveda, so trajali tisoče let in jih ni mogoče ponoviti ali pospešiti.
Medved v Radovni …
