Max Eiselin (1932–2026)

Pionir himalajskih odprav, inovator in alpinist, ki je premikal meje mogočega — Gore so bile njegovo življenje. Pogled z višine — njegova tiha ljubezen

Max Eiselin * 8. januar 1932 † 9. julij 2026

Max Eiselin (v iskalniku teh strani boste njegov priimek kar nekajkrat sledili) je bil eden najpomembnejših švicarskih alpinistov povojnega obdobja. Njegovo ime je neločljivo povezano s prvo uspešno odpravo na Dhaulagiri (8167 m) leta 1960 — zadnji osemtisočak, na katerega vrh do takrat še nihče ni splezal. A njegova življenjska zgodba je veliko širša: od pionirskih zimskih vzponov v Alpah, do revolucije v gorniški opremi, do drznih logističnih inovacij, ki so spremenile način organizacije himalajskih odprav.

Eiselin je že kot mlad alpinist izstopal po drznosti in tehnični spretnosti. Njegovi zgodnji vzponi kažejo izjemno širino:
1951 – Matterhorn, Zmuttgrat (IV, WI2),
1953 – prvi zimski vzpon na Lauchernstock (2638 m),
1957 – prvi zimski vzpon na Gross Simelistock, severna stena,
1958 – poskus vzpona na Dhaulagiri, severna stena (»Pear Flank«) do 7500 m,
1959 – Grosshorn, severna stena (1200 m, 50–60°),
1959 – Mont Blanc de Cheilon, severna stena,
Vzponi v Dolomitih in Visokih Turah.
Že pred Himalajo je bil znan kot alpinist, ki je iskal čiste linije, tehnično zahtevne stene in zimske razmere, ki so bile takrat še skoraj nepreplezane.
Leta 1954 je ustanovil prvo švicarsko trgovino z gorniško opremo, kjer je med prvimi v Evropi začel prodajati perlonske (najlonske) vrvi. Te vrvi so bile revolucionarne: lažje, močnejše, odpornejše na vlago, varnejše pri padcih.
Zaradi njih so postali mogoči vzponi, ki jih s konopljenimi ni bilo mogoče varno izvesti. Eiselin je tako posredno vplival na razvoj ekstremnega alpinizma v Alpah.

Dhaulagiri 1960: odprava, ki je spremenila zgodovino Himalaje
Dhaulagiri je bil v 50. letih sinonim za nemogoče. Francoska odprava ga je leta 1950 po ogledu opustila in se preusmerila na Anapurno. Vsi poskusi do 1958 so sledili isti, nevarni liniji (Pear Route).
Eiselin je bil prepričan, da je prava smer severovzhodni greben. Leta 1959 je tja usmeril avstrijsko ekipo, ki je dosegla 7800 m — dokaz, da je smer izvedljiva.
Ker ni želel korporativnih sponzorjev, je odprava uvedla nekaj povsem novega: odprli so bančni račun, v časopisih objavili poziv, vsak donator je prejel razglednico iz Nepala.
Zbrali so več kot 30.000 prispevkov — od 5 frankov naprej. To je bila prva množična kampanja financiranja himalajske odprave v zgodovini.
Eiselin je uvedel še eno inovacijo: uporabo letala Pilatus Porter PC‑6 za prevoz opreme in članov odprave. Letalo je pristalo na 5750 m, kar je (morda) še danes svetovni rekord za pristanek letala s fiksnimi krili.
Letalo je kasneje strmoglavilo, a brez žrtev. Ostanki še vedno ležijo na gori.
Na vrh Dhaulagiriji so 13. maja stopili: Peter Diener, Ernst Forrer, Albin Schelbert, Kurt Diemberger, Nima Dorje in Nawang Dorj Teden kasneje sta vrh dosegla še Hugo Weber in Michel Vaucher. Povprečna starost udeležencev je bila 30 let (24—41).
Eiselin kot vodja ni stopil na vrh — izgubil je aklimatizacijo, ko je moral peš v dolino popravljat letalo. A njegova vloga je bila ključna: organizacija, logistika, strategija in inovacije so bile njegov podpis.
UIAA je kasneje zapisala, da je bila to prva uspešna mednarodna odprava, ki je splezala na osemtisočak.

Max Eiselin in ura, ki ga je spremljala skozi življenje
Foto: vintagecertinas.ch

Ura, ki je postala legenda: Certina DS
Kakor lahko beremo in kakor se za Švicarje spodobi je Eiselinova odprava postala znana tudi po opremi. Člani so nosili Certina DS — takrat novo, izjemno robustno uro. DS je imela »plavajoči« mehanizem v gumijastem obroču. Preživela je ekstremne višine, mraz, padce tlaka. Certina jo je promovirala kot »uro, ki je osvojila Dhaulagiri«.
Eiselin je svojo uro hranil vse življenje. Na hrbtni strani je gravura: »Schweizer Himalaya Expedition 1960«.

Kasnejše odprave in življenje
1963 – vodja švicarske odprave v Hindukuš
1963 – prvi vzpon na Koh‑e‑Urgent (7038 m)
Eiselin je ostal dejaven v Himalaji, a se je kasneje posvetil trgovini, pisanju in predavanjem.
Do pozne starosti je ostal izjemno vitalen, gibčen, poln humorja. Rad je pripovedoval zgodbe o Himalaji, o letalu Yeti, o improvizacijah, ki so reševale življenja. Umrl je 9. julija 2026, star 94 let.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja