Železar, 2. avgust 1979
V Logu in Rutah pod Srednjim vrhom, kjer na južnem soncu kipe v nebo naše najlepše gore, se vedno ustavljajo pisane reke modernih motoriziranih Nomadov.
To je Čudovit planinski svet Martuljka, ki ga krase Kukova špica (2417 m) nad samotnim in odmaknjenim Belim potokom, Miza ali Škrnatarica (2448 m) s Široko pečjo (2497 m), za katero se skriva zasnežena krnica Amfiteater in Dovški križ ali Peščenik (2531m), nazobčana skalna pregrada se s prevala Grlo (2489 m) znova požene v grebene Oltarjev (2691 m) in se nadaljuje proti severu s prepadnimi, krušljivimi in nazobčanimi grebeni in vrhovi martuljških Ponc (2592 m) in se iz Špikovega grabna vzpne v markantno piramido samega Špika (2472 m), kjer doseže svoj zenit. Veličastni okrešelj martuljskih gora se zaključi s Frdamanimi policami (2273 m), Vrhom nad Rudo ali Ruso pečjo (2108 m) in Rušico ter Rigljico, ki pade na poraščeni Kurji vrh (1745 m) in Črni vrh (1477 m) nad Kranjsko goro in Savo. To je vsekakor enkratna paša za oči, ki osrečuje in navdušuje.
V najzgodnejših časih našega ljudskega planinstva so v tej krnici hodili po stečinah divjadi zapriseženi in divji lovci, pastirji tropov z in brez zvoncev, Malnjek iz Podkuž, Brezen in Grajenek iz Loga in Rut, ki so zasledovali gamse, peteline in orle v robeh in stenah nad Belim potokom, Martuljkom in drugimi potoki in slapovi, ki so dušili njihove pritajene korake.
Pet nadih »J«, ki so se navduševali nad tremi triglavskimi dolinami. Krnico in Vršičem, Planico in Trento in ki so bili protagonisti našega najzgodnejšega planinstva, plezalnega športa in alpinizma, Jakob Aljaž, Julius Kugy, Josip Tičar, Josip Lavtižar in Josip Abram-Trentar pa so prezrli in pozabili na martuljške robe in gore. Ta čudovit skalni svet je bil za naše prve ljubitelje gora nedostopen in divji … Še danes so okrešelj Belega potoka pod severnimi stenami Kukove špice, Za Ak pod silno in prepadno steno Široke peči in krnica pod 900-metrsko severno steno Špika zaščiten narodni park, brez nadelanih in zavarovanih poti. V te okrešlje in krnice vodijo le lovske poti, v nje zaidejo le najbolj radovedni planinci in plezalci, ki iščejo in si izbirajo svoja nevarna pota in smeri v tisočmetrske prepadne in prevesne stene. Tu so doma ne samo lepota, temveč tudi blagodejni mir in tišina, ki ga žal le redko zmoti žvižg gamsov ali visoko v zraku let orla. Vedno pogosteje pa se v stenah Kukove špice, Široke peči, Oltarjev, Rokavov, Ponc (martuljških), Špika, Frdamanih polic in Rigljice ter Rušice oglašajo pesmi klinov in kladiva plezalcev.
Prvi, ki so novi val domačega in svetovnega planinstva opozorili na martuljške gore, so bili med leti 1906 – 1910 odlični češkoslovaški plezalci klasičnega kova Jirži Čermak, Viktor Dvorski, Hlava in Bohuslav Franta, ki so bili začetniki iskanja novih planinskih poti in plezalnih smeri v stenah nad Belim potokom, Za Akom in Pod Srcem. Oni so vzbudili zanimanje in navdušenje za ta divji skalni svet tudi med drugimi, predvsem tujimi planinci. Za njimi so prišli občudovat martuljske gore tudi prvi plezalci s severa in zahoda. Med njimi tudi W. Lass, ki se je pozneje, leta 1909 smrtno ponesrečil v severni steni Triglava. Za južne pristope na martuljške gore so se zanimali in navduševali pastirji in lovci iz Dovjega in Mojstrane, krnica Belega potoka in še prav posebej Za Ak in Pod Srce pa so bile še dolgo izključna domena domačinov, pastirjev in lovcev.
V stene nad temi samotnimi krnicami in okrešlji so se za Čehi in Nemci upali šele 15 let pozneje zgodnji Skalaši: Mirko Kajzelj, Klement Jug, H. Drofenik, Edo Deržaj, Slavko Prevc in drugi. Skalaši so bili med obema vojnama prvi plezalci, ki so premagali krušljive in prevesne stene Kukove špice, Široke peči, Oltarjev, Rokavov in Špika. Naša priznana Zlata naveza (Čop, Tominšek in Potočnik) je opravila prvenstveno delo v stenah teh gora.
V neizprosen in brezkompromisni boj s tokavami, stebri, stenami, zajedami in grebeni v teh fantastičnih gorah so nenehno, bolj ali manj uspešno, poleg naših najboljših plezalcev posegali tudi Nemci in Italijani z Angelom Dibonom iz Cortine na čelu. Tudi slavni akrobat italijanskega vrhunskega plezalnega športa Emilio Comicci se je skušal uveljaviti v stebrih Široke peči.
Pol stoletja po prihodu slavnih čeških plezalcev je pripeljal Josip Čihula novi val čeških plezalcev v martuljške gore. Preplezali so najtežje plezalne smeri v severni steni Široke peči, severovzhodni steni Špika, severni steni Frdamanih polic, ki so vse ocenjene z najvišjo težavnostno stopnjo V, VI in VI + ali six superiore.
Od prvih let našega stoletja naprej je bilo v stenah in zajedah martuljških gora vsa leta izredno živahno. Svoje znanje in sposobnosti so v teh stenah preizkušali številni domači in tuji vrhunski plezalci in alpinisti. Boj s stenami, previsi in prepadi je terjal izredno velik krvni davek. Mladi plezalci in alpinisti so umirali v stenah Gulc, Široke peči, v Oltarjih in Rokavih, v strmalih Kačjega jezika in še prav posebej v Špiku, Pod Srcem in v Za Aku, v stenah Rušice in Rigljice. Stene teh gora so na gosto posejane s spominskimi ploščami smrtno ponesrečenih gornikov. Severne stene martuljških gora so zahtevale že 25 mladih življenj.
Kljub temu pa so plezalci številnih generacij nenehno iskali nove smeri, čestokrat na meji biti ali ne biti. Povojni val našega plezalnega športa je zmagoval tudi tam, kjer je bilo to resnično nevarno in težko. Za Skalaši so se v stene Kukove Špice, Široke peči, Špika in Frdamanih polic z velikimi črkami vpisali Janez Krušic, France Ogrin, Lev Bebler, Ljubo Juvan, Rado Kočevar, Ciril Debeljak, Maks Medja, Marko Butinar in številni drugi, s himalajci Marjanom Manfredo in bratoma Štremfelj na čelu.
Med vsemi temi, ki so zmagovali v prepadnih in krušljivih stenah martuljških gora, sta poleg »zlate naveze « in Skalašev odigrali pomembno vlogo tudi dve naši vrhunski plezalki Mira Marko Debeljakova, zmagovalka direktne smeri v severni steni Špika in Pavla Jesihova s pomembno zmago v severnih stenah Špika in Frdamanih polic. Ob teh dveh pa nikakor ne moremo prezreti uspehov in pomembnih zmag Ane Escher in Fanny S. Copeland, ki sta sodelovali pri odličnih prvenstvenih vzponih v martuljških gorah.
Mira Marko Debeljakova in Pavla Jesihova – zmagovalki severne stene Špika
Piramida Špika (2273 m) s svojo vertikalno 900 m visoko severno steno vabi vsakogar, ki se zazre v verigo vrhov nad Rutami in Logom. Za severno steno so se začeli prvič zanimati leta 1908, komaj dve leti po tem, ko je bila prvič turistovsko preplezana 1250 m visoka severna stena Triglava. Zasneženo tesen levo ob severni steni Špika — Špikov graben so prvi preplezali 6. septembra 1908 češki plezalci Jiri Čermak in Karl Hlava, ki ju je tod skozi iz Pod Srca v Krnico vodil najslavnejši trentarski gorski vodnik Jože Komac-Pavr. Sama 900 metrov visoka severna stena Špika je morala čakati še polnih 17 let novih naskakovalcev. Načrti in želje kortinskega gorskega vodnika Angela Dibona, ki je vodil odlično plezalko Ano Escher iz Tržiča, so bili preveliki in predrzni. Sredi stene sta se morala prva plezalca v severni steni Špika umakniti na desno po polici, ki se še danes imenuje Dibonova polica in sta 11. oktobra 1925 po severozahodnem robu priplezala na teme premagane gore. To je bil velik in pomemben dosežek, ki je opogumil še številne druge neustrašene in pogumne naskakovalce.
Komaj leto dni pozneje, 5. septembra 1926, sta severno steno Špika napadla in drugi dan tudi preplezala Mira Marko Debeljakova in Stane Tominšek v skrajno težki in izpostavljeni direktni smeri. To je bil v tedanjem času in še danes izreden dosežek naših plezalcev. Dva dni sta se M. M. Debeljakova in Stane Tominšek z velikimi težavami borila v vertikali. Smer predstavlja še danes izredno trd oreh tudi za sedanji val naših vrhunskih plezalcev. Mira Marko Debeljakova in Stane Tominšek sta tedaj, pred 53 leti, visoko postavila mejo našega plezalnega športa, ki so jo komaj po NOV prekosili naši andsko in himalajsko »nabrušeni« plezalci in alpinisti, ki so sposobni zmagovati tudi na himalajskih sedem in osemtisočakih in plezati izven vertikale v Dolomitih, Alpah, Pamirju, Hindukušu in Andih.
Naša druga neustrašena in zmagovita predvojna plezalka Pavla Jesihova je v štirih dneh od 18. do 21. avgusta leta 1931 z Lipovcem preplezala skalaško smer v severni steni Špika, ki je ocenjena s V+ težavnostno stopnjo. Dve naši vrhunski predvojni plezalki sta se kot zmagovalki z zlatimi črkami vpisali v stene Špika. Mnogo let pozneje, 25. septembra 1949, je tudi Janez Krušic s tovariši preplezal in ukrotil severno steno Špika. Vrisal je svojo prvenstveno smer v skrajnem levem delu severne stene.
V dneh od 29. do 30. julija 1964 so odlični češki plezalci v severovzhodnem razu Špika slavili svojo veliko zmago. V severovzhodnem stebru, na Orlovi glavi, so številne plezalne naveze v dolgih letih zgradile velikega skalnega možica. Podpisi v tem skalnem možicu so zgovorno govorili, da so se za ta skrajno težki plezalni problem zanimali in navduševali številni domači in tuji vrhunski plezalci. Severovzhodni raz Špika je vse odklanjal in naveze so se poražene vračale. Skoraj 60 let po prihodu prvih češki h plezalcev v Martuljek sta v dveh dneh, konec meseca julija, Josip Čihula in Jaromir Rada iz Libéréca premagala in rešila dolgoletni nerešeni problem prvenstvenega vzpona v severovzhodnem razu (900 m) stene Špika. Skrajno težko, prevesno in prepadom izpostavljeno smer sta prva plezalca imenovala po vsestranskem vrhunskem športniku, plezalcu in alpinistu, padlem partizanu Miranu Cizlju iz Maribora, ki je ves svoj prosti čas preživel v Martuljku in v gorah nad Logom in Gozdom. Cizljeva smer v severovzhodnem razu Špika je ocenjena z maksimalno težavnostno stopnjo VI+.
Iz tega skromnega pregleda planinskega in plezalnega udejstvovanja domačih in tujih plezalcev in alpinistov v martuljških gorah in še posebej v 900-metrski steni Špika je dovolj jasno razvidno, da naši plezalci in alpinisti v teh stenah nikoli niso igrali podrejene vloge. Posebne uspehe sta dosegli naši dve prvi vrhunski plezalki Mira Marko Debeljakova in Pavla Jesihova, ki sta ime našega plezalnega športa med obema vojnama ponesli v svetovni alpinistični svet. Razen v severni steni Špika so domači plezalci in drugi alpinisti vrisali svoje težke prvenstvene smeri tudi v severnem ostenju Široke peči nad Za Akom. Po neuhojenih smereh so se vesili v prevesne nad prepadi Joža Čop, Miha Potočnik, Pavla Jesihova, France Ogrin, Janez Krušic, Ljubo Juvan, Rado Kočevar, Ciril Debeljak in znova poleg njih tudi Emilio Comicci, Angelo Dibona, Ana Escher in Jože Čihula.
Skalni vršci nad Belim potokom, Za Akom in Pod Srcem že dolga leta z magično silo vabijo najboljše domače in tuje plezalce in alpiniste. Stane Belak, Boro Krivic, Marjan Manfreda, Mitja Košir in mnogi krote te stene tudi tedaj, ko pojo vseuničujočo pesem plazovi, ko viharji in snežni meteži nosijo snežne zastave po skalnih vršcih nad Logom in Rutami.
Uroš Župančič
