Planinski vestnik 2010/11
Marko Voljč 1934–2010
Na vrhniškem pokopališču smo se 6. oktobra 2010 poslovili od Marka Voljča – v imenu kamniških alpinistov midva z Metodom Humarjem. Delavnemu in odgovornemu človeku je bilo dano le kakih deset let uživanja v plezanju in alpinizmu, a je prav v kamniškem alpinističnem odseku našel prostor in sprejetje. Zanimivo, kako generacija petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja ohranja vezi in vsaj nostalgične spomine na takratno tovarištvo. Kot je pred kratkim nekdo rekel: ”Takrat smo se vsi poznali med seboj pa tudi zanesli smo se lahko le nase in na medsebojno pomoč.” Plezati v težki smeri je bilo samotno dejanje, ki se je izšlo ali pa ne.
Marko je svoj alpinistični vrh doživel leta 1961. Najprej z menoj pri prvi ponovitvi spominske Dularjeve zajede v Jalovcu (prva plezala Ljubo Juvan in Lojze Golob): ”Jutro drugega dne (3. julija) začneva z velikim previsom. Zgoraj črn, moker kot … Visim na klinu in v stari stopni zanki, ki visi iz previsa, ko Marko izbija. Ko pride do varovališča, se mi edini klin izpuli. Padec osmih metrov se po zaslugi Markovega in mojega refleksa spremeni v drsenje. Ob sunku bi se dve leti stara in mokra vrvica gotovo strgala in naveza bi odpotovala v 180 metrov oddaljeno večnost.” Zato je Metod upravičeno, čeprav po navdihu, v poslovilnem nagovoru citiral Dularjev stavek: ”Živeti eno življenje zase in za tovariša je plezanje v navezi.”
Dobra dva tedna pozneje nas je bilo sedem Kamničanov v Franciji. Po skupni aklimatizaciji na Mont Blancu je Marko v navezi s Pavletom Šimencem in Mihom Habjanom preplezal kuloar Couturier v Aig. Verte in sestopil po Whymperju, nekaj dni pozneje pa preplezal še Spencerjev ozebnik v Aig. du Blaitiere.
Plezalsko smo se sčasoma razvezali, a nekaj skupnih let in preživetij je bilo dovolj za ohranitev stikov in poseben prostor v srcu.
Tone Škarja
