Planinski vestnik 2010/11
Vejica sleča Dušanu Podbevšku – Duletu v slovo
Bil je čisto navaden dan, vsaj videti je bilo tako. Potem pa naenkrat in nenadoma: ”Dušana ni več med nami. Padel je z zmajem.” Misli so nam vsem zastale, zastali so nam koraki in onemeli smo … Zbrali smo se, pozdravili smo se tiho, kaj več pa ni bil sposoben nihče med nami. Nihče ni govoril, tišina je povedala vse. Čeprav Dušana ni bilo več, je bil vendar z nami.
Z njim smo izgubili tretjega od odličnih alpinistov in gorskih reševalcev iz Mekinj pri Kamniku, predvsem pa velikega prijatelja brez primere. Bil je srčen in srečen človek, alpinist, gorski reševalec in zmajar. Običajno ni veliko govoril. Bil je predvsem človek dejanj, ki pa jih nikdar ni izpostavljal, čeprav so bila velika in jih ni bilo malo … V alpinizmu, med gorskim reševanjem, med domačimi in med nami. Ko je kdaj spregovoril, je vedno skromno poudaril: ”Mi …”, ”Mi smo, mi bomo …”, ”Tako imamo, kot smo hoteli. ”, ”Imeli bomo tako, kot se bomo dogovorili. ” Teh njegovih preprostih in resničnih besed ne bomo pozabili.
Starši so ga že v najmlajših letih prvič peljali v visoke gore in to doživetje mu je ostalo za vedno. Na vrsto so prišli taborniki, smučanje, boks in druge zanimive dejavnosti. Prišlo je leto 1975, ko je začel plezati pri kamniškem alpinističnem odseku. Leto zatem se je že podal v najbolj strme stene in z Janezom Plevelom – Pubijem preplezal skrajno težavno Direktno smer v Štruci in Centralni steber v Rzeniku, z Janezom Benkovičem – Benijem pa Kamniško smer v Rzeniku. Leta 1977 je z Benkovičem prvi pozimi ponovil Bobnarjevo grapo v zahodni steni Brane, z Ireno Markuševo pa sta prva pozimi preplezala Pripravniško grapo v zahodni Planjavi in Miškino grapo v Kalški gori. Junija tistega leta je v vzhodnem ozebniku Drujev v skupini Mont Blanca v Franciji, po tem ko je zaradi izčrpanosti in bolezni umrl Cene Kramar, Dušan z veliko srčnostjo prevzel vodstvo naveze in s tretjim soplezalcem uspel izplezati iz stene. Pozimi leta 1978 je s soplezalci plezal prvenstvene smeri v Zeleniških špicah, poleti je z njimi ponovil Kamniško smer v Koglu, Akademsko smer v Vežici in smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu. S Plevelom sta preplezala prvenstveno Mekinjsko smer v Stolpu Skute, z Dušanom Kregarjem pa sta v severni steni Rzenika potegnila direktni izstop iz Jakove smeri.
Bil je med prvimi pri nas, ki se je skupaj s Plevelom lotil plezanja zaledenelih slapov. Predvsem je znan njun prvenstveni vzpon čez Sinji slap pod Češko kočo januarja 1979, ki je še danes med najbolj priljubljenimi in spoštovanimi zaledenelimi slapovi. Plezalci za njim so potrebovali precej časa, da so ponovili njegovo Vročo poč v Vršičih, ki jo je preplezal med treningom za himalajsko odpravo na Everest. Na tej odpravi leta 1979 je s soplezalcem prišel skoraj tik pod najvišji vrh sveta; pa vendar je bila pri tem velikem uspehu k sreči najvažnejša odločitev, da je bolje obrniti kot tvegati in ostati na gori. Bil je med prvimi ekstremnimi smučarji in je med drugim prvi smučal po severnem pobočju Brane, čemur smo se vsi čudili.
Kot alpinistični inštruktor je s svojim znanjem in zgledom pomagal pri vzgoji mladih kamniških alpinistov. Želel je pomagati še bolj, zato se je leta 1978 pridružil postaji kamniške gorske reševalne službe. Leta 1981 je opravil izpit za gorskega reševalca in v postaji aktivno deloval tudi kot gospodar opreme skoraj do zadnjega. Skupaj z drugimi reševalci je opravil številna reševanja. Bil je veliko v gorah in vedno pri roki za reševanje, tudi v tujini. Na izletu kamniških reševalcev v Dolomite leta 1984 je pod vrhom Civette pomagal pri reševanju hudo poškodovane in nezavestne nemške planinke. Takrat je deloval najbolj umirjeno med nami, kar je bilo odločilno za našo pomoč. Bil je ključni mož tudi pri zelo zahtevnih in nevarnih reševanjih. Junija 1989 se je med reševanjem spustil z jeklenico več kot 150 metrov globoko v južno steno Planjave po ponesrečenega alpinista Romana Kordiša. Med nevarnim nihanjem je preprečil, da bi se reševanje končalo z nesrečo. Sodeloval je pri najnapornejših reševanjih, na primer pri celonočni nošnji obolelega gorskega vodnika z vrha Grintovca v dolino v napetem osamosvojitvenem poletju 1991, in pri orientacijsko zapletenih akcijah – na primer novembra 1994, ko je v gosti megli našel ponesrečenega Tineta Turnška v Zeleniških špicah.
Posebej smo ga občudovali kot enega prvih zmajarjev v Kamniku. Z velikim veseljem je skupaj z drugimi kamniškimi reševalci opravil tudi radioamaterski tečaj. To znanje je potem odlično uporabil med osamosvojitveno vojno. Veteransko združenje Sever mu je zato podelilo srebrni znak osamosvojitve, prav tako je dobil tudi srebrno priznanje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije.
Spomnimo se, da je bil z nami tudi 17. januarja 1996, ko se je med reševanjem na Brani ponoči in v nemogočih razmerah smrtno ponesrečil naš reševalec Janez Plevel – Pubi. Takrat je izgubil svojega najboljšega prijatelja in soplezalca. Pa vendar je bil prav on eden tistih, ki so nam s svojimi izkušnjami in dobro besedo pomagali, da smo počasi prebrodili hud udarec. Oglasil se je vedno ob pravem trenutku, s kratko in preprosto besedo in prijaznim nasmehom. Vedno je bil preudaren, miren in nič ga ni spravilo iz tira; reševal je z velikim veseljem in je bil vsem za zgled. Mnogo dobrega od vsega, kar je storil za številne planince, alpiniste, reševalce in druge prijatelje, verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
Kako dragocena je bila njegova pomoč, se zavedamo šele sedaj, ko ga ni več. Odšel je v svoje višave, ki jih z besedami ni mogoče doseči, prav tako, kot je z besedami težko opisati njegova dejanja, ki nam jih je zapustil. Ostal pa je spomin, ki nikdar ne umre, in v tem spominu bo Dušan vedno z nami.
Slava njegovemu spominu!
Kamniški gorski reševalci
