
(* 10. oktober 1992, † 5. marec 2018)
Ko je marca 2018 novica o izginotju Marca-Andréja Leclerca obkrožila gorniški svet, je marsikdo šele tedaj začel spoznavati, kakšen plezalec je bil Kanadčan iz Britanske Kolumbije. V času, ko so družbena omrežja in profesionalna promocija že postali sestavni del vrhunskega alpinizma, je Leclerc ostajal skoraj neviden. Nekateri njegovih največjih dosežkov niso poznali niti najuglednejši kronisti alpinizma. Šele po smrti je širša javnost izvedela, da je med njimi živel eden najdrznejših in najizvirnejših solo alpinistov svoje generacije.
Marc-André Leclerc se je rodil 10. oktobra 1992 v Nanaimu v kanadski provinci Britanska Kolumbija. Z gorami se je srečal zelo zgodaj. Navdušile so ga knjige znamenitega britanskega alpinista Chrisa Boningtona, že kot otrok pa je začel obiskovati plezalne stene in tekmovanja. Leta 2005 je postal mladinski kanadski državni prvak v športnem plezanju, vendar ga tekmovalna pot ni dolgo zanimala. Veliko bolj ga je privlačil svet pustolovščine, samostojnega raziskovanja in neznanih sten.
Odraščal je v okolici Agassiza in Harrison Bluffsa, kjer se je pogosto sam vozil s kolesom do skal ter tam preživljal cele dneve. Pri petnajstih letih je začel intenzivno raziskovati gorništvo in alpinizem, ob tem pa razvijal izjemno sposobnost samostojnega gibanja v zahtevnem svetu skal, ledu in snega.
Po končani šoli se je preselil v Squamish, eno najpomembnejših severnoameriških plezalskih središč. Tam je hitro opozoril nase. Leta 2013 je na znameniti granitni steni Stawamus Chief opravil izjemen solo povezovalni vzpon več dolgih smeri in pokazal, da ga zanimajo predvsem meje samostojnega plezanja. Že tedaj je poudarjal, da ga pri solo vzponih ne privlači tveganje samo po sebi, ampak občutek popolne osredotočenosti in svobode.
Njegov preboj med svetovno alpinistično elito je prišel leta 2015 v Patagoniji. Pri komaj 22 letih je sam preplezal smer The Corkscrew na Cerro Torreju, kar je italijansko-argentinski poznavalec patagonskega alpinizma Rolando Garibotti označil za enega najpomembnejših solo vzponov v zgodovini tega vrha. Istega leta je sam opravil še zahtevne kombinacije vzponov na stolpih masiva Cerro Torre.
Leto 2016 velja za vrhunec njegove kariere. V Kanadskih Skalnem gorovju je opravil prvo solo ponovitev smeri Infinite Patience po mogočni Emperor Face na Mount Robsonu. Ta skoraj 2200 metrov visoka stena velja za eno najbolj zastrašujočih alpinističnih sten Severne Amerike. Nekaj mesecev pozneje je v patagonski zimi sam preplezal še vzhodni steber Torre Eggerja in postal prvi človek s samostojnim zimskim vzponom na ta vrh.
Leclerc pa ni blestel le v velikih gorah. Bil je vrhunski skalni plezalec, ledni in mešani plezalec ter izjemen prosti solist. V Kanadskih Skalnih gorah je večkrat opravil več zahtevnih zimskih smeri v enem samem dnevu, pogosto brez vrvi in brez spremljevalcev.
Tisti, ki so ga poznali, poudarjajo, da ga slava ni zanimala. Pogosto ni poročal o svojih vzponih, fotografije je objavljal redko, nekaterih dosežkov sploh ne. Zanj je bilo bistveno doživetje v gorah, ne pozornost javnosti. Prav zato ga danes mnogi primerjajo z Voytekom Kurtyko, še enim alpinistom, ki je vse življenje bežal pred medijskim pompom.
Pomemben del njegovega življenja je bila tudi ameriška alpinistka Brette Harrington, s katero sta tvorila enega najmočnejših navez severnoameriškega plezanja. Skupaj sta opravila več prvenstvenih smeri in raziskovalnih odprav.
Marca 2018 sta z Ryanom Johnsonom v aljaških Mendenhall Towers preplezala novo smer na severni steni Main Towerja. Med sestopom ju je zajelo poslabšanje vremena. Reševalci so pozneje našli vrvi in sledi nesreče, njunih teles pa nikoli niso odkrili. Leclerc je bil star komaj 25 let.
Njegova zgodba je po smrti dosegla širše občinstvo z dokumentarnim filmom The Alpinist (2021), ki je prejel vrsto mednarodnih priznanj. Film ne prikazuje le izjemnih vzponov, ampak predvsem človeka, ki je v gorah iskal nekaj, česar ni mogel najti nikjer drugje.
Danes Marc-André Leclerc velja za enega najpomembnejših solo alpinistov začetka 21. stoletja. Njegovi vzponi na Cerro Torre, Torre Egger in Mount Robson ostajajo mejniki sodobnega alpinizma, njegov odnos do gora pa opomin, da največji dosežki včasih nastanejo daleč od kamer, občinstva in aplavza.








