
Včeraj zvečer (nedelja, 1. junij 2025) približno med 18.40 in 20.30 je v razgibanem gorskem predelu za Rabljem potekalo kompleksno reševalno posredovanje. Glavna junakinja zgodbe je ženska iz Furlanije, rojena leta 1973, ki je doživela trenutke velike tesnobe, potem ko se je med izletom izgubila. Največje težave reševalcev so bile povezane predvsem z barvo oblačil, ki jih je nosila ženska, zaradi česar jo je bilo iz helikopterja nemogoče najti.
Do aktivacije Sores (regionalne strukture za nujne zdravstvene operacije), je prišlo po klicu ženske na NUE112. Pohodnica je zašla s poti 520 za Moclano in končal v razgibani soteski na približno 1100 metrih nadmorske višine. Na srečo 52-letnica ni imela zdravstvenih težav, vendar je bil njen položaj na nek način nevaren.
Kljub natančnim koordinatam, ki jih je posredoval Sores, je helikopterska reševalna ekipa imela precejšnje težave pri iskanju pohodnice. Razlog? Ženska je bila oblečena povsem v črno (verjetno tudi črnolaska z že zagoretimi lici), zaradi precej enoličnega okoliške pokrajine pa jo je bilo od zgoraj skoraj nemogoče razločiti. Zaradi teh okoliščin so bile iskalne zmogljivosti letalskih ekip postavljene na preizkušnjo, kar je podaljšalo operacije.
Da bi razrešili situacijo, so posredovalne ekipe sprejele zmagovalno strategijo. Medicinsko osebje se je izkrcalo v baznem taboru, izkrcalo iz helikopterja in s tem naredilo prostor za reševalca iz postaje Rabelj, čigar poglobljeno poznavanje ozemlja se je izkazalo za rešitev težave. S primerjavo informacij, ki jih je ženska posredovala po telefonu z reševalci na terenu, in njihovim neposrednim sporočanjem pilotu helikopterja, ki je letel nad območjem, so končno lahko določili natančen položaj.
Ko so jo našli, je reševalno posredovanje lahko hitro potekalo. Helikopterskega tehnika so s pomočjo vitla spustili približno 70 metrov globoko. Pohodnico so takoj privezali z evakuacijskim trikotnikom in jo varno izvlekli iz nevarnega območja.
Poleg tega, da je tako kot na cesti tudi v gorah dobro nositi svetla oblačila (še dobro, da malokdo ve, kolikokrat se pohodniki, oblečeni v temno, znajdejo v daljno-gledu lovcev – morda je prav zato številka medvedov tako velika in nerealna?), se seveda kar nekaj vprašanj poraja v današnjem svetu o smiselnosti “taksi prevozov” z medicinskim osebjem v plovilu. Mar res nimajo drugega dela, kot da podpisujejo takšne polete in s tem stroške prevozov nepoškodovanih? Kje neki so časi, ko so hitri gorski reševalci, živeči med gorami, precej pred vzletom helikopterja že “podelali” zadeve, …
Seveda, tukaj je odgovor na članek, napisan v tonu izkušenega in odgovornega ljubitelja gora:
—
Kot dolgoletni ljubitelj gora, človek, ki z vsem spoštovanjem pristopa k vsakemu vzponu, lahko samo rečem: gore niso igrišče, so živa narava, nepredvidljiva in včasih neusmiljena učiteljica. Vsak korak v hribih nosi odgovornost – zase in za druge, ki morebiti pridejo na pomoč, kadar gre kaj narobe.
Zgornji primer izgubljene pohodnice lepo pokaže, kako lahko ena sama, na videz majhna odločitev – izbira temnih oblačil – spremeni celotno dinamiko reševanja. Ne zato, ker bi bila ženska neodgovorna, ampak ker je nevednost v gorah vedno plačljiva. Včasih s časom, včasih s tveganjem, v najslabšem primeru pa tudi z življenjem. To ni krivda, ampak dejstvo, ki ga mora vsak obiskovalec gora vzeti resno.
Če si domačin, če poznaš teren, če razumeš vremenske razmere in poti – si vseeno v gorah še vedno gost. Kaj šele, če si turist ali obiskovalec iz tujine. Zato bi moralo biti samoumevno, da se tuj državljan, ki ne pozna terena, v gore ne odpravi sam, temveč s strokovno usposobljenim gorskim vodnikom. Ne le zaradi varnosti, temveč tudi zaradi odgovornosti – osebne in družbene. V tem primeru bi bilo reševanje učinkovitejše, cenejše in predvsem manj tvegano za vse vključene.
Zato podpiram idejo: kdor najema gorskega vodnika, naj bo v celoti krit za vse morebitne intervencije – ker je storil vse, kar je v njegovi moči za varnost. Kdor pa se samovoljno poda v neznano, brez znanja, opreme in priprave, naj v primeru reševanja tudi nosi stroške. Preprosto, pošteno in vzgojno.
Leteča alpska reševalna služba ni “taksi” – je skrajna oblika pomoči, kjer gre pogosto za življenje ali smrt. Vsak njen polet pomeni izpostavljanje posadke nevarnostim, vsak poseg nosi ceno. In ta mora biti utemeljena.
Gore nas lahko nagradijo s čudovitimi razgledi, s tišino, ki je ni nikjer drugje. A pod pogojem, da jih spoštujemo – ne z egoizmom, temveč z znanjem, ponižnostjo in pripravljenostjo.
Lep pozdrav,
Izkušen hribolazec in prijatelj gora