Včasih se zdi, da so najlepše zgodbe v gorah tiste, ki se zgodijo tiho, brez fanfar, brez velikega odmeva. Takšne, ki jih pišejo ljudje, ki se vračajo v steno ne zaradi slave, temveč zaradi nečesa bolj osebnega — zaradi radovednosti, zaradi neporavnanih računov, zaradi občutka, da jih tam nekje, visoko nad dolino, čaka odgovor.
Tom Livingstone se je konec februarja vrnil v Les Barbares 3, skupaj z Gašperjem Pintarjem. Kot piše Tom, je smer, ki jo je nekdo nekoč označil za »najzahtevnejšo alpsko smer v Alpah«, dovolj, da se ti v prsih nekaj premakne. M7+ v gorah ni šala. Raph Slawinski je nekoč rekel: »M7+ v gorah je res težko — in lahko resno.« Tom je to vzel dobesedno.
Stena je strma, skoraj nesramno strma. M10 je moral najprej opremiti, potem pa ga je v prvem poskusu prosto splezal, ko je bila oprema že v smeri. M8+ je prišel na pogled — intenzivno, surovo, takšno, da ti srce bije hitreje, kot bi si želel. A smer je padla. Celotna. Tokrat brez umika.
Lani sta s Silvanom obrnila. Letos je Tom prišel po revanšo. In jo dobil.
Ni vedno moderno ponavljati obstoječih smeri. Ni vedno top novica. A Livingstone pravi, da je prav to pomembno: preizkusiti se v tuji liniji, v tujem razmišljanju, v tuji zgodbi. Preveriti, kje si v primerjavi z drugimi. In morda tudi, kje si v primerjavi s samim sabo.
Gašper Pintar je medtem skrbel za vzdušje. Njegove pripombe so bile kot drobni kamni, ki jih najdeš v žepu še dolgo po turi:
»Heavyweight champion!« — ko je dvignil težko vrečo.
»Just do it!« — tik preden je Tom prevzel vodstvo.
»Najpomembnejše je… da ne razmišljaš.« — pred M10.
In tista večna resnica: »Kar gre gor, mora tudi dol.«
Dobro »delo«, pravi preskusni kamen, sta opravila »prvoplezalca« Leo Billon in Enzo …
