Gore učijo ponižnosti, poguma in povezanosti. To ve tudi gorski reševalec Milan Šenk, ko se je sam odpravil preverit, zakaj previs v športni ferati pri Češki koči povzroča toliko težav. Previs je bil kot tih opomin vsem, ki se na plezanje niso dovolj dobro pripravili. Koliko navez se je tam obrnilo, ni znano. Znano pa je, da so mnogi iskali izhod v brezpotju in nato poklicali pomoč.
Milan je sam želel spoznati, kakšna past se skriva za tem odsekom. Najprej se je podal desno od previsa, kjer so ga pričakale blage police, travnati odseki in nekaj prijaznih skal. Po nekaj deset metrih je zavil navzgor, kjer so ga že čakali prestopi, ki so zahtevali izkušnje. Ko je prišel do strmejšega dela, se je moral odločiti: naprej ali nazaj? Nazaj je kazalo zahtevno in nevarno. Levo zgoraj je opazil jeklenico ferate. »Ata Milan, tole boš pa že zmogel,« si je rekel. Preplezal je zahtevni del in mu je odleglo, ko se je znova prijel za jeklenico.
Njegova izkušnja je (bila) jasen opomin: plezanje v tem delu brez alpinističnih izkušenj je zelo nevarno (ferata poteka v območju ene od alpinističnih smeri, ki so jo »njega dni« preplezali lokalci in lovci).
Samemu zapisu na družabnem omrežju ni prav dosti dodati. Morda le nekaj besed legendarnega gorskega reševalca, ki naj spet in znova spodbudijo gorske reševalce (seveda ne k populističnemu načinu a-la boh… in kratkemu profesionalnemu sporočilu na facebookih), da začnejo svoje »bogate izkušnje« deliti, saj grafi, številke in statistike posredovanj, ki jih lahko gledamo na nekakšnih organiziranih varnostnih posvetih, niso ravno njihovo pravo sporočilo, …
Ciril Praček: »Niso redke akcije, ko reševalci tvegajo življenje, poškodbe, se preobremenjujejo, se hočeš nočeš izpostavljajo vročini, móči, mrazu, strelam, plazovom, pogubi. Zato je marsikaj storjeno preko dolžnosti, ker se pač pomoči potrebnega ne more kar tako prepustiti njegovi usodi in tudi, ker reševalci ne poskrbe, pa čeprav bi bilo to povsem razumljivo, najprej za lastno varnost.
Tako je bilo in bo.
Res je tudi, da so reševalci v nevarnosti zaradi nesreč, do katerih pride večinoma po krivdi prizadetih, izgubljenih, ponesrečenih, pogrešanih…
Več pameti, premišljenosti med gorniki bi pomenilo manj nesreč, več prizanesljivosti do reševalcev, manj akcij, seveda tudi takih preko dolžnosti.
O tem reševalci zagotovo vse premalo govorimo, ne opozarjamo javnosti. Morda je napak, da o svojih posegih le redkokdaj pišemo in celo opise nesreč prepuščamo novinarjem.
Napak je tudi, da bogato izročilo o minulem delu prepuščamo pozabi, namesto, da bi ga posredovali sodobnikom in tistim, ki pridejo za nami.
Zato naj bo to pisanje tudi spodbuda in izziv vsem, ki imajo kaj povedati, da sledi svojega dela ohranijo za prihodnost in med prijatelji gora tudi na ta način dramijo posluh za boljšo varnostno kulturo.«
