Jože Vršnik-Roban
Druga imena: Vršič, Okrogla peč, Vetrni hribr, Križevka, Osrani hribr (tu prenočujejo goveda na paši), Žitni hribr, Žitna jama, (tu so nekdaj v novinah pridelovali žito, zdaj je gozd), Brinjeva jama, Dolgi hribr, Sušnatnica (visok skalni greben, zaradi gozdnega požara suh in gol) Vtrgana peč, Dolga jama, Vratice, Babjekov hribr, Zijak. Tako smo obkrožili razširjeni Robanov kot in dospeli spet do Govca in Pečevja. Videli smo, da je Robanov kot ledeniška in hudourniška tvorba, zato je zemlja (prst) nekoliko bolje ohranjena v višjih legah (Strehalca, Rožni Vrh), v nižjih strminah in v dnu pa je voda zemljo sproti odnašala, ostala pa je skala in pesek. Kolikor se je zemlje stvorilo iz strohnelega rastlinstva, je to le tenka plast in še ta je revna, zato je za preživljanje človeka potreben večji prostor. Hribovska zemlja daje le en pridelek in še ta skromen, zato morajo biti kmetije bolj obsežne. Po mnenju nepoznavalcev razmer so to veleposestva, resnica pa je daleč od tega. Vsaka skala, vsak greben v gorah in vsak jarek v Robanovem Kotu po svoje govori človeku. Pripoveduje mu zgodovino davnih in pradavnih časov. Pripoveduje mu o krepki roki, ki je oblikovala in še oblikuje te kraje. Oblikuje jih na grobo s trdimi udarci groma in viharja, gladi pa jih s toplimi žarki poletnega sonca.
Obiskovalec Robanovega kota (Zagrebčan) je rekel: Ko sem gledal Robanov Kot, Logarsko dolino in vse te kraje raz vrh Raduhe, si nisem mogel misliti, kako je vse to nastalo. Zdaj ko sem tu v Kotu doživel krepko nevihto (pa ni bila nič posebnega) in videl silo hudourniške vode, zdaj mi je jasno. Kjer nastopa in deluje tak element, posledice ne izostanejo.
Bežno smo si ogledali Robanov kot, o katerem marsikdo reče, da je eden od najlepših kotičkov slovenske zemlje. Spoznali smo ledinska imena, drobec zgodovine in nekoliko tudi življenje in trpljenje prebivalcev. V ljudeh, ki živijo v razširjenem Robanovem Kotu, pa v Logarski dolini in po hribih okrog Solčave, pa lahko rečem kar na kratko, da so srčno dobri, gostoljubni, delavni in pošteni. Vredni so prav gotovo, da jim oblast olajša in zagotovi obstoj. Saj je domače prebivalstvo eden izmed elementov, ki privlačuje tujce, obiskovalce. Niso tako zelo redki tujci, ki rečejo: Ne pridemo gledat samo vaših gora in trositi denar v vaših hotelih. Želimo priti v stik z domačini, spoznati njih življenje in običaje, želimo videti vesele zadovoljne obraze in slišati domačo pesem in odkritosrčno besedo. Če tega ne bomo našli tu, bomo šli pa drugam.
Želel sem s tem spisom opozoriti na bližnji razgled. Ne na onega, ki se nudi človeku raz vrhove gora v kraje, ki so v zamegleni daljavi komaj še opazni. Vesel bom, če sem pri tem komu vzbudil zanimanje za ledinska imena in za malo zgodovino naših in njegovih krajev.
Z željo, da vidimo vesele, zadovoljne obraze domačinov in obiskovalcev, pa naj bo zaključen ta sprehod po kraju, o katerem je zapisal pokojni Fran Kocbek: Divji, romantični Robanov Kot.
