Andrej Karničar
Pot na kočo
Konec aprila ali pa šele maja oprtam nahrbtnik. Po nekaj minutah se moja pot začne hitro dvigati, tako da se na klopci pod staro košato lipo že kar prileže nekaj počitka, ki ga hlastno porabim za razgled. Pred menoj je poslopje, ki menda stoji še iz enajstega stoletja. To je prvotna Makekova domačija iz časov, ko je tu malo niže nekdanji domačin privezoval čoln, saj je takrat vso to globoko dolino polnilo jezero. Prečudovit je moral biti ta kraj, ko so še škripala vesla ob majhnem splavu ali čolnu, naravnost pod stene, ledene in snežne plazove mogočne Kočne, ki je kot ogromen snežni kristal rasla naravnost iz vode in se nedostopna zrcalila v njem. Na vzhodni strani pa so to jezero oklepale Rjavške stene ali Rjavca s svojimi zagonetnimi votlinami, v katerih so živele lepe gorske vile in je vzbujala ljudem, živečim ob tem jezeru, še poseben gorski čar in spoštovanje. Na zahodni strani je Veliki vrh s svojimi temnimi gozdovi dopolnjeval lepote jezera. Tam med Velikim in Malim vrhom pa je živel na prijetnih jasah Makekov daljni sosed; razvaline te domačije se komaj še poznajo.
Tako razmišljam o davni preteklosti, se poslovim od stare lipe in od Makeka ter zavi-jem po dobri gozdni poti preko prvega in drugega Počivala, kot so to nekoč krstili dva zložna dela poti proti Za jezercu. Steza se zoži, strmina poveča, toda le za kakih dve sto metrov, nakar ob podrti pastirski koči stopim na jaso in na visokem štoru poleg skale z neštetimi markacijami zopet odložim težki
tovor. Sedaj sem že nad Za jezercem, kjer se mi nudi prvi razgled proti vrhovom Rink, Skute, Štruce, Dolgega hrbta in Grintovca, ki mimo svojih Zdovških škrbin spušča stene z vrha naravnost na Zgornje Ravni. Pot postane pravo sprehajališče med macesni in bukvami. Nato se pogled upre v skalovje, ki je le ob vznožju poraščeno z nizkim ruševjem in zelo redkimi vitkimi macesni. Od popolnoma golih Bab preko obsežnih tudi še v avgustu zasutih s snegom Ledin se nam prikažejo Križ, Rinke, Skuta in še zelo malo preplezani Dolgi hrbet. Prve žične vrvi, macesnovi mostički in do 100 metrov globine, to me navda z občutkom, da sem tu že kar pravi planinec. Ko pridem do Lojtrice, mi je znoj ponovno namočil srajco, toda še preko Hudega grabna, Mrzle dolinice, mimo Joževe skale pa sem nenadoma pred staro leseno kočo, pred Češko kočo, kjer bo treba živeti od maja do konca novembra. Koča je stara že preko 60 let, lesena je in postavljena le bolj za poletni čas. Veliko je vreden novi vodovod. Trideset posameznih in dvajset skupnih ležišč daje koči možnost prenočiti kar lepo število planincev. Čeprav leži v višini 1543 m, ima izredno alpsko okolico. Pred vrati običajno leži sneg do konca septembra, stene Dolgega hrbta se spuščajo skoraj na dvorišče, ki je poraslo z ruševjem, večji del pa pokrito s temno zelenim planinskim brinjem, med katerim konec junija cvete širna preproga rdečega sleča (ravša), kar daje izredno lepo zeleno rdečo sliko.
Srečanje z ruševcem
V maju in juniju niso redki primeri, ko prileti zjutraj ruševec prav pred kočo, se tu šopiri in piha. Ogledoval sem ruševca, ki je vsak dan ne glede na vreme ali čas brusil in preletaval po skalovju od Vratc do Pastirske skale. Po njegovem repu in močnem pihanju sem ugotovil, da je star in močan. Zato v tem njegovem okolišu tudi ni bilo čutiti razen plahe kokoške nobenega mlajšega petelina, saj je v boju z njim prav gotovo vsak takoj žalostno končal. Med tem pa sem vedno pogosteje slišal tako »brušenje« prav iz Ledin. To je bil sosed z Ledin. Ko sem konec junija v meglenem in rahlo deževnem jutru hitel na snežišče, kjer sem imel zakopano meso, zavrešči nekaj nad menoj. Pogledam, razločim v megli nad seboj ruševca, ki je s precejšnjo brzino privozil preko Žrela iz Ledin v podnožje Pastirske skale. Izkopal sem meso in stekel v kočo, oblekel pelerino ter se previdno skozi ruš je še enkrat splazil pod skale. Pod nadstrešno skalo sta še pod ruševjem širila svoja repa, po hrbtu in vratu se jima pa je spreminjala čudovito plava in temnorjava barva perja kot razburkana voda. Oči negibne, kljun odprt, nekaj trenutkov popolna tišina. Nenadoma zapiha, da sem se močneje prijel za mehko gorsko brinje in že sem videl pred seboj klobčič lepega perja. Trdo udarjanje peruti, krvavo rdeče oči, kljuna pa sta se zazrla drug v drugega. Oba sta napadala, oba tudi popuščala. Letelo je od njiju perje, toda boj se je nadaljeval. Med tem divjim vršanjem sem prišel štiri do pet metrov do njiju. Počasi sem pripravil pelerino, se splazil še bliže bojišča, skočil na planoto, pa sta pobegnila vsak na svojo stran. Za spomin sem pobral nekaj izpuljenega perja.
Prva nezgoda
Planinci so prihajali vsak dan bolj pogosto. Nekateri glasni, drugi redkobesedni s pogledi na velikansko moč sivih sten in z zarjo politih golih vrhov. Nekateri utrujeni težko čakajo vročega čaja in šilca domače sline, da pridejo do sape. In že je tu sproščena beseda. Živčno vsakdanje delo je nehote pozabljeno. Sprostijo se celo razni nadpovprečni Zemljani. Ni jim treba poslušati svojih visokih naslovov. In v krogu planinskih tovarišev se hitro porodi kup šegavih domislic. Lepi dnevi.
Nad snegom, ki še leži pred kočo, se vidi, kot bi nekaj mrgolelo nad njim. To je seveda le hitro hlapen je. Vedno manj snega, vedno več planincev z vseh strani. Nekoč zaslišim vriskanje na stezici, ki drži preko Zdolških škrbin na Kočno. Na proste oči smo videli s koče, kako dva hitita preko snežišč, kake sto metrov za njima pa še eden. Veselih vriskov ni bilo konec, dokler se niso skrili v dolino Zgornjih Ravni. Tudi okoli koče je bilo zaradi lepega vremena izredno dobro razpoloženje. Ko sem nekim starejšim planincem razlagal pot na Kočno, vsa družba za trenutek utihne. Nekdo je nekje daleč močno zakričal. Klic se je ponovil, nato še dvakrat. Dal sem znamenje, da razumem. Medtem ko sem si nalagal najpotrebnejšo opremo, so se gostje ponudili za opravljanje najnujnejših del v koči. Nekateri so bili pripravljeni priti tudi za menoj. Čez četrt ure sem imel že povsem drugo delo kot običajno. Punčka s korajžnim spremljevalcem, seveda v kratkih hlačah, se je na plazu pod severnimi stenami Kočne veselo obrnila nazaj, kjer je mladi zasledovalec prav blizu zavriskal. Stopila je površno in gladki sneg ji ni dovolil nobene stopinje več. Spremljevalec je ostal v trenutku deset metrov stran in njegova pomoč ni bila več mogoča. Punčka se je ustavila 100 metrov niže, še na snegu, tu močno našpikanim z ostrim drobirjem. Na srečo razen na dlaneh in zadnji plati ni bilo poškodb. Toda krvavenja in bolečin je bilo za dekle kar dosti. S pomočjo spremljevalcev smo bili kar kmalu v koči. Naslednji dan pa je že sama nadaljevala pot. Šele pri odhodu pa mi je zaupala: »Sedaj mi je šele nerodno, da nimam s seboj dolgih hlač«. Ta njena ugotovitev je bila za njo sicer malo pozna, toda za njene prijatelje prav gotovo zelo poučna. Vsi pa smo bili veseli, da se je nesreča izšla tako poceni. Kmalu se je skrila za skalami pod Lojtrico. Njen zasledovalec iz prejšnjega dne pa je neopaženo izginil in upajmo, da po takih poteh ne bo več drvel za lepimi kolenčki. Pa če bo, naj se pri tem vsaj ne dere in ne straši!
Srečanje s planinskim grabežem
Bilo je prve dni julija. Bilo je deževno, ko pa je posijalo sonce, sem skočil na Kočno, saj planinci ne pridejo že kar prve ure lepega vremena v kočo. Ker sem si želel razgleda le z vrha, sem bil kar hitro na razpotju med Grintovcem in Kočno, kjer sta dva mlada fanta pospravila ravno zadnjo železno zalogo in se mi pridružila. Zanimala sta se, koliko je do koče, ker morata še danes zaključiti osemdnevno etapo po transverzali od Pohorja do sem. Pošla jima je namreč hrana pa tudi denar. Preskočili smo snežišče malo pod vrhom. Pihal je strupen veter, zato do vrha sploh nismo več govorili. Vpis v knjigo, čepe gledamo okoli sebe in že bežimo pred vetrom. V tem begu pred mrazom nas ustavi žensko bitje z očitajočimi pogledi. Začnem se opravičevati za tisto kamenje, ki je ženske prisililo, da so morale čakati za skalo, dokler nas niso obsule z vsem, kar nam je res upravičeno pripadalo. Opravičeval sem fanta, ker morata še na avtobus, sebe, da sem ves premražen, seveda pa sem moral priznati, da smo naredili precejšen planinski greh. Medtem sta se fanta odmaknila in zaklicala: »V koči se dobimo! Nasvidenje! Srečno!« Medtem pa sta me ženski povabili na prav dober prigrizek. Polivinilasta precej velika vreča mahu na vrhu nahrbtnika, ki sta jo skrbno postavili na svoje hrbte, se mi je zdela sumljiva.
»Mahu pa vendar ne bosta nosili domov tako od daleč, saj ga lahko dobita nižje in prav tako lepega!«
Malo sta se nasmehnili, beseda pa jima ni prav stekla. Šlo je za več kot za mah. Tudi oni dve sta na mojem obrazu razbrali, da sem si na jasnem, kaj je za mahom. Zato sta se hoteli rešiti moje radovednosti. »Ako uganete, kaj je v mahu, plačava v koči liter kuhanega.«
»Pa še za enega, da bom tiho, ali ne?« »Tako je,« se je prva hitro odrezala. Kaj sta imeli v mahu, nisem izvedel, pa tudi silil nisem, da bi. Razumel sem, da jima ni na tem, da zvem, kaj je po imenih vse v mahu. No, če bi vaju kdo videl, ko sta izkopavali te rožce, bi vama privoščil najmanj toliko vzgojnih besed, kot sta jih izrekli vid-ve meni za sproženo kamenje! Nato sta bili za to, da jih pospremim na Kočno.
Samotar
V bližini koče se sprehaja star gams, samotar na Vratcih, od Zelenega kupa do Špegovca že kakih petnajst let. Vsem lovcem je ta samorastnik prava zagonetka. Skoraj ni dneva, da ga ne bi videl ali vsaj slišal, če grem v dolino ali pa na Vratca, da sva si že prava znanca, ne samo soseda. Njegov pisk mi je domač. Njegovi skrečeni rogovi in skoraj povsem siva dlaka so vidni na daleč. Njegova trofeja bi dala precej preko 100 točk, toda s puško se še ni nikomur posrečilo priti mu v zadovoljivo bližino. Jaz pa ga srečujem dostikrat tudi na deset do dvajset metrov. Srečanje z njim mi otešča osamelost, ki se človeka včasih le polasti. To je morda komu težko razumljivo. Človeku se zdi, da bi ga povprašal po njegovem življenju. Misliš si lahko, koliko težkih trenutkov mora prestati ob divjih nevihtah, snežnih plazovih.
Reševanje
Sredi popoldneva. Bila je skoraj polna koča hribovcev, ki so menili, da Grintovec in Kočna zaslužita spodobno planinsko vedenje. Posebno dobrovoljni so bili gostje, ki so odtod že četrti dan naskakovali vrhove, Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet in Skuto. Pred slovesom od koče so se s svojimi družicami povzpeli samo na Vratca ter se vrnili izredno dobre volje. Tedaj sta planila v kočo dva mladeniča: »Gorsko reševalno kličite takoj, če je mogoče! Na vrhu nam je ostal prijatelj. Zastrupil se je, mrazi ga, omedleva. Izpred koče se vidi.« Vse v eni sapi. Vse je drlo iz koče gledat, če se res vidi ta onemogli planinec. Na grebenu med Zdolško škrbino in Kočno je stala človeška postava ponesrečenca.
Kaj naj storim? Zastrupljena roka, omedlevica. Odločil sem se hitro: Sladkor, limone, prava kava, tablete in potrebne obvezilnice. Ko bi mogel povedati, v kakem stanju sem ga našel in kaj me je stalo, da sem ga brez vrvi in drugih reševalnih pripomočkov spravil do koče!
Dober planinec srednje starosti z doktorskim naslovom mi je ponudil najsodobnejši planinski nahrbtnik in mi obljubil, da si bo prizadeval čim bolje vršiti dolžnost oskrbnika, dokler se ne vrnem. Preden sem se podal na pot, sem obvestil postajo Ljudske milice, da bi v primeru potrebe lahko takoj obvestili GRS Kranj. Ker je bila ura šele pet popoldne, smo se s starejšimi planinci dogovorili za znamenje, ki ga bom dal ob mojem prihodu do ponesrečenca, zaradi poziva GRS. Ko sem ga zagledal, sem se zavedel, da je vsako čakanje na strokovno pomoč lahko usodno, saj bi trajalo to v najboljšem primeru vsaj pet ur. Vsako hitro in nasilno premikanje je za nepopolnoma šokiranega človeka pred takim transportom lahko usodno. Zato je bilo po moji presoji začeti na mestu. Ponudim mu kavo, sladkor, limono, tablete proti zastrupi j en ju in še eno za ohrabritev, pa še dobro besedo. Roko je imel močno zateklo, prste otrple. V zapestju brazgotino, ki jo menda prejšnji dan dobil na Skuti, modrikasto rdečo. Druge roke revež ni imel razvite.
Vroč dan, napor, zastrupljenje v levi roki, izredna višina in brez moči v obeh rokah, kdo bi ostal tak še pri potrebnih močeh! Kaj bo s človekom? Kaj naj storim? Odločiti se je bilo treba. Naramnice pri nahrbtniku podaljšam do zadnje luknje in sedem na kamnito stopnico. Fantoma, ki sta prišla s Kočne, rečem, naj mi ga naložita na nahrbtnik, z nogami skozi naramnice in mi ga z mojo vrvco privežeta okrog pasu. Počasi in previdno se dvignem. Nihče ne vpraša, ali bo šlo ali ne. In šlo je res zelo težko, šlo pa je, celo s skupaj zvezanimi vetrovkami smo varovali. Nepopisno sem bil zadovoljen, ko smo stopili ob desetih zvečer iz zadnjih klinov na Zgornjih Ravneh. Tudi ponesrečeni se je oddahnil, da je zaželel pokaditi cigareto. Potem sva ga s fantom prijela pod pazduho in sprevod se je nadaljeval po melišču in sne-žišču Zgornjih Ravni. Ob pol enajstih smo vstopili v kočo polno gostov. Nato smo pili kar iz litrskih loncev, pa kako! Na srečo pa je bila med gosti tudi medicinska sestra, ki je imela s seboj nekaj dobrih zdravil. Tako se je tudi naš bolnik precej opomogel. Dobiti pa je moral injekcijo, ker je bilo njegovo stanje precej kritično. In tako smo se ob polnoči z njim odpravili in po dobrih treh urah smo bili v dolini. Bolniška sestra Zorka nas je že čakala.
Ob prvem jutranjem svitu sem bil spet v koči in delovni dan je trajal do noči.
Srečanje z orlom
Prihajali so novi gostje, odhajali stari. Prisrčno pozdravljanje, razlaganje o potih, razni nasveti, stiskanje rok in veselo vriskanje iz steze proti Kočni in Grintovcu. Iz dneva v dan. Lepi dogodki, nepozabni spomini. Medtem pa skoro vsak dan pot v dolino po hrano in pijačo. In vse na ramenih spraviti do koče. Dolžnost.
Drvarji so mi pripovedovali, da je to leto odnesel planinski orel že tri jagneta, toda jaz orla še nisem videl od blizu. Zato sem si vedno želel srečanja z veliko roparico. Vratca največkrat obiščem. Nekoč se razgledujem proti Julijcem, dan tak, da bi na proste oči videl dom na Kredarici. Zdajci se zdrznem, blizu je potegnil šum, kake deset metrov pod menoj plava velikanska ptica, počasi in mirno v lepem krogu plava okrog šiljastega vršička Vratc, kakor da me ogleduje. V dveh lokih je bila ptica v moji višini oddaljena še vedno komaj kakih dvajset do trideset metrov. Glavo pa je imela skoro ves čas obrnjeno proti meni. Kot da bi vedela, da ji nisem popolnoma nič nevaren, se je dvignila počasi nad menoj v vedno večjem krogu. Šele v višini Grintovca je spremenila smer ter strmoglavila proti Slemenu. Zdaj sem si oddahnil. Škoda, da sem bil sam. Ko sem sestopal, sta mi prišli nasproti dve ženski. Tudi ti dve sta orla videli. Opazil sem, da nista upehani samo od vzpona. Tudi meni ob spominu na ta dogodek stopijo pred oči orlove nemirne bistre oči, velikanski kremplji in sabljasti kljun.
Nekaj dni po tem grem po opravkih. Nad Štularjevo planino mi zastane korak. Kakor da pada letalska bomba, je zažvižgalo nad bukovjem, kakih dvajset metrov pod menoj pa se je valil po tleh velik divji petelin. Obstal sem in zagledal bliskoviti orlov let tik nad bukvami naravnost proti Ravenski Podkočni. Čakal sem, kje bom zagledal roparja, ko se bo dvignil s svojim plenom. Toda to mi ni bilo dano videti. Ubogi petelin se je od strahu pred njim valil po tleh kot smrtno zadet. Koliko zajčkov, srnic in mladih gamsov se je ob tem orlovem pikiranju stiskalo pod grmovje, skale ali pa k svoji materi!
Nesreča
Neko septembrsko nedeljo kuharica ni mogla zakuhati dosti čaja, toliko je bilo obiskovalcev. Vse ruševje okoli koče se je kar pozibavalo in ni bilo skalice, da se ne bi kdo hladil na njej. Ob tretji uri popoldne priteče v to gnečo kakih 17 let star fant prosit za pomoč. Njegov prijatelj se je komaj kakih 500 metrov nad kočo pošteno podrgnil po skalah, ne more nikamor, ves je v krvi. Velik in močan fant brez srajce, roj muh že na delu, saj je bila vsa glava in telo do pasu v sami krvi. Odprem specialno vrečico prve pomoči in mu s povoji naj prvo obvežem glavo. Nekaj strjene krvi in peska po še zdravi koži smo odstranili kar z njegovo belo platneno srajco, ki jo je imel ovito okrog pasu. Zlomljena roka v rami mu je prizadevala najhujše bolečine. Meni pa je ta poškodba pri obvezovanju delala največje skrbi. Toda na srečo sem tudi to opravil zadovoljivo. Kar kmalu je bil fant do pasu ves v belem. Dve globoki rani je imel na nogah in precej hudih podplutb. Ko sem se prepričal, da izpaha ali zloma na nogah ni, smo ga počasi poskušali postaviti na noge. Toda ni šlo… Namestil sem ga v Gramingerjev sedež in težki tovor se je počasi pomikal proti koči. Njegovih 80 kg so moje noge dobro čutile, zato je bilo tudi na tej kratki »relaciji« precej postaj. Še preden sem se napotil k ponesrečencu, sem klical reševalce z Jezerskega. Pri pogostem počivanju pa sem zvedel, kako je prišlo do nesreče.
Ponesrečencev tovariš pripoveduje: »Tekla sva skoraj po vsej poti s Kočne, niti eno uro nisva rabila do sem, ko pa sva zagledala pod seboj kočo, sva tempo še povečala. Nisva se več držala steze, ampak zdrvela naravnost proti koči.«
Nato povzame besedo ponesrečenec: »Nič več se nisem mogel ustaviti, čeprav bi se bil že rad. Toda velika strmina in grdo skalovje mi ni dalo, da bi se sili, ki me je vlekla naprej, mogel ali upal upreti. Ne vem, kdaj sem se znašel v zraku, z glavo naprej, se dvakrat odbil in obležal med skalami.
Nadaljeval je ponesrečencev prijatelj: »Bil sem kakih 10 m nad njim. Videl sem ga pri odrivu na neki manjši skali in nato krvavega precej daleč spodaj. Najprej sem pomislil na njegove starše in odhitel po pomoč.«
Naj se mladina od tega nekaj nauči! Nato smo ga spravili do Makeka, težko, a ker reševalcev še ni bilo, smo morali. Ko smo ga že spuščali proti prvi kmetiji, nas je zamenjala močna ekipa reševalcev. Pri Makeku nas je čakal avtomobil, ki je ponesrečenca in mene zapeljal v dolino na postajo LM, kjer sva počakala le še kake pol ure na rešilni avto.
Ponesrečeni in njegov prijatelj sta doma kar iz sosednje vasi Kokre. Trdita, da zato nista izgubila volje in želje po občudovanju hribovske narave in da se bomo v skalah še srečali.
Slovo od hribov
Poletje se nagiba k jeseni. Oktober je včasih še zelo zelo lep. Toda dan je kratek, noči mrzle, razgled pa še vedno lep in tudi hoja lažja, ker ni vročine. V takem lepem jesenskem dnevu se odločim sam za obisk Kočne, Grintovca, Kokrskega in Kamniškega sedla, Okrešlja in preko Skute nazaj v Češko kočo. Vso pot do Kočne, nazaj preko Zdolških škr-bin na Grintovec nisem srečal niti dohitel nobenega planinca. Samota, tišina, proti severu čisto in jasno, razgled, proti jugu pa eno samo morje oblakov, ki so segali prav do Zdolških škrbin. Bilo mi je, da bi zaklical planinskemu orlu, ruševcu in gamsom: »Pridite sem na vrh Grintovca, da se kot verni gorski tovariši razgledamo po vsej domovini. Zdaj nas ne bo motilo ne vriskanje in klicanje, ne rušenje kamenja, sami bomo, prav sami, gledali bomo daleč, daleč v doline proti mestom, kjer brnijo stroji, hrumijo vozila, učenci v šolah napenjajo svoje mlade možgane, z njimi se mučijo učitelji in profesorji, delavci, tehniki in inženirji po tovarnah hitijo s svojimi načrti.
Vse si oglejmo mi, ki smo v pozni jeseni v skalah sami. Mi, ki smo spremljali te ljudi, ko so nabirali fizičnih in duševnih moči v tej naši divji, mogočni skalni naravi. Kot gospodarji teh višav smo ostali zopet sami. Kmalu bodo začeli zavijati svojo divjo pesem jesensko zimski vetrovi in bodo zavili te vrhove, stezice in pečine v snežni oklep.«
V prvih dneh decembra so se zaprle polknice, zarožljali so ključi in koča je ostala sama. Le s svojim nastrešjem je nudila zavetje plahemu planinskemu zajcu, ruševcu in sem pa tja morda kakemu gorskemu ptičku. Jaz pa sem do pasu v snegu počasi gazil s težkim tovorom proti dolini. Pri Lojtrici se skoraj moram obrniti nazaj proti koči. Zagledam pravkar odhajajoči pršni plaz. Kar štiri ure sem rabil do Štularjeve planine, kjer sem v gozdu zagledal sledove gamsa. Izognil se je še gams neusmiljeni zimi v skalah in si tu nekje zagotovil svoje skromno zimsko življenje.
