Primorski dnevnik, 29. julij 1990
Na knjižnem trgu je spet nekaj zanimivih alpinističnih novosti! – tako bi lahko označili letošnji predpočitniški čas, saj je poleg pripovedi Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča prav pred kratkim izšlo še eno delo iz tovrstne literarne zvrsti, in sicer Ledeno sonce avtorja Marjana Manfrede.
Knjigo je izdala Prešernova družba v zbirki Vrba, opremljena pa je z izbranimi barvnimi fotografijami evropskih gora, Himalaje in Južne Amerike. Knjiga, ki prinaša celovit popis bogatega gorniškega udejstvovanja, je bila pravzaprav že dlje časa pričakovana, kajti v krogih, ki so bližje alpinistični sceni, je avtor Marjan Manfreda – za znance Marjan!, veljal za enega najboljših alpinistov sedemdesetih in začetka osemdesetih let. Dejstvo, da njegovo ime ni poseglo po tisti slavi, kot sta jo dosegla denimo Stane Belak – Šrauf ali Nejc Zaplotnik, ima tudi svoje čisto določene vzroke. Manfreda, doma iz slikovite vasi Bohinjska Bela v bližini Bleda, je veljal za zelo skromnega človeka, tisti, ki so poznali njegova dejanja v gorah, pa so brez velikih besed izredno cenili njegovo prizadevnost, vztrajnost in kvaliteto, po drugi strani pa tudi določeno smolo, ki se ga je držala. Zanj je bilo značilno, da je večkrat razrešil ključni problem, splezal najtežji detajl – kot na primer pri slovenski odpravi na Everest, potem pa ostal v ozadju (na Everestu so mu pozebli prsti na rokah), medtem ko so drugi prišli na vrh. Lahko povemo še to, da je leta 1975 prišel na vrh Makaluja 8475 m visoko popolnoma brez pomoči dodatnega kisika, kar je bil takrat izjemen dosežek in svetovni rekord. Manfreda pa je znan še po nečem, kar ga postavlja v bližino alpinista Bonattijevega kova: v velikih alpskih stenah, tudi v Julijcih pozimi se mu je zelo pogosto zgodilo, da je moral plezati v izjemno slabih razmerah, med snežno ujmo ali čim podobnim. To je zdaj lepo razvidno v njegovi knjigi, ki bralca seznanja s kopico najzahtevnejših vzponov iz svoje bogate gorniške poti.
Avtor se nam nekako prikupi že s prvim popisom vzpona na Triglav, ko je kot dvanajstletni deček prvič stopil med skrivnostni svet gorskih vrhov in bil odslej od njega popolnoma očaran. V hitrem tempu sledimo nato vse zahtevnejšim turam in vse bolj zavezujočemu odnosu do te dejavnosti, od domačih gora, prek Kavkaza, Centralnih Alp do Himalaje, južnoameriških vrhov do nekakšnega povratka in zaključnih refleksivnih razmišljanj, med katerimi nastopa zlasti smrt kot stalna in prikrita spremljevalka, ki jo je avtor ponazoril ob nesreči svojega bratranca. Z njo se knjiga zaključi, bralec pa, ki bi ob takšni sklenitvi znal ostati brez odgovora, ga lahko vendarle poišče in najde nekaj strani nazaj, dasiravno se avtor o smislu svojega nevarnega početja v gorah veliko ne sprašuje. Mnogo je sicer dvomov in skritih, potlačenih želja, ki ga v najtežjih trenutkih, najpogosteje sredi mraza ali izčrpanosti, vabijo k umiku, k povratku v dolino, a vse to je le stvar kratkih, negotovih situacij, medtem ko ostaja glavna, globalna linija jasna, to pa sta pri Manfredi zlasti velika ljubezen in zvestoba do plezanja .v gorah.
Knjiga, smeli bi jo imenovati alpinistični potopis, je torej iskren in celovit prikaz neke naporne in v marsikaterem pogledu ekstremne poti, na kateri človek velik del svojih moči in pozornosti namenja stiku z goro in njenimi stenami. Avtor je v svojem pisanju preprost, vendar jasen in prepričljiv. Žal se nekaterim opisom pozna, da so bili napisani verjetno že s precejšnje časovne razdalje, zaradi česar so nekoliko manj neposredni. To pa ne velja za prvi, otroški vzpon na Triglav, ki je med bolj doživetimi. Na koncu ne gre pozabiti, da je knjiga hkrati pričevanje neke generacije, ki je veliko naredila za slovenski alpinizem.
Igor Škamperle
