Alpinisti iz Slovenije in Italije na Everest in Lhotse v »režiji« SPDT
Primorski dnevnik, 29. julij 1990
TRST — Cilj alpinistične odprave Alpe Adria Sagarmatha 1990, ki ga prireja Slovensko planinsko društvo iz Trsta v sodelovanju s Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije °b 10. obletnici delovne skupnosti AlpeAdria, je res visoko postavljen. Najvišji možni na naši ljubi Zemlji: osvojitev najvišje gore na svetu, 8.848 metrov visokega Everesta, ki mu domačini pravijo Sagarmatha, in od tod tudi ime odprave, ob njej pa še »skok« na nekoliko nižji Lhotse, ki pa še vedno premore 8.516 metrov višine in je z njimi četrti najvišji vrh na našem planetu. Ambiciozni načrt bo skušalo uresničiti 15 alpinistov iz Slovenije in Italije, slovenskih in italijanskih ljubiteljev gora, tudi z namenom, da bi ob Pomembnem jubileju delovne skupnosti, ki združuje narode številnih srednjeevropskih dežel, potrdili ideale prijateljstva in sodelovanja med narodi.
Uradna predstavitev alpinistične odprave Alpe Adria Sagarmatha 1990 je bila pretekli teden v Trstu. Predsednik SPDT Lojze Abram je ob prisotnosti številnih slovenskih in italijanskih članov odprave uvodoma obrazložil, kako je prišlo do te zamisli. Pred petimi leti je nepozabni zamejski alpinist Lucijan Cergol vložil prošnjo nepalskim oblastem za vzpon na Everest. Ko je SPDT je pred dvema letoma dobilo dovoljenje za vzpon, se je povezalo s Planinsko zvezo Slovenije, da bi bili s skupnimi močmi kos zahtevni nalogi, pokroviteljstvo nad odpravo pa je prevzela Dežela Furlanija-Julijska krajina, ki jo je na predstavitvi zastopal odbornik za načrtovanje Gianfranco Carbone.
Abram se je še posebej zaustavil ob pripravah na himalajsko odpravo. Podčrtal je finančni doprinos, ki so ga nudili Furlanija-Julijska krajina, Planinska zveza Slovenije, Tržaška kreditna banka, Zavarovalnica Noricum, Delavske zadruge iz Emilije in Romagne in nekatera druga podjetja, brez katerega odprave sploh ne bi mogli izpeljati. Kljub temu doprinosu pa je približno četrtina predvidenih stroškov še nekrita, zaradi česar je predsednik SPDT apeliral na še dodatno zbiranje sredstev za odpravo. Odbornik Carbone je poudaril pomen odprave v Himalajo, v kateri bodo drug ob drugem premagovali ovire narave ljudje različnih narodov, a istih prijateljskih stremljenj. V tem okviru odpirava presega deželne meje in postaja res nekakšen simbol ob 10-letnici Alpe Adrie.
Člani odprave bodo odpotovali v Himalajo 15. avgusta. V začetku septembra bodo postavili bazni tabor na višini 5.350 m. Od 2. do 8. septembra bo potekala aklimatizacija v taboru 1 (6.100 m). Vrh Everesta naj bi dosegli v dneh od 15. do 20. oktobra, vrh Lhotseja pa po pristopu po sedlu od 20. do 25. oktobra. Bazo bi morali po načrtu zapustiti 30. oktobra, sredi novembra pa je predvidena vrnitev.
Udeleženci odprave
Odpravo Alpe Adria Saharmatha Expedition 1990 sestavljajo:
1. Tomaž Jamnik-Mišo, AO Kranj, 1938, vodja odprave, alpinist.
2. Žare Guzej, AO Obalnega PD Koper, 1946, zdravnik odprave.
3. Janez Jeglič, AO Domžale, 1961, alpinist.
4. Silvo Karo, AO Domžale, 1960, alpinist.
5. Pavle Kozjek, AO Ljubljana Matica, 1959, alpinist.
6. Andrej Štremfelj, AO Kranj, 1956, alpinist.
7. Marija Štremfelj, AO Kranj, 1957, alpinist – vsi iz Slovenije.
8. Dušan Jelinčič, AO SPDT, 1953, alpinist.
9. Lenart Vidali, AO SPDT, 1962, alpinist.
10. Davor Zupančič, AO SPDT, 1959, tehnični vodja odprave, alpinist.
11. Mauro Petronio, CAI-XXX Ottobre, 1957, alpinist.
12. Marco Sterni, CAI-XXX Ottobre, 1965, alpinist.
13. Sergio De Infanti, CAI-Ravascletto, 1944, alpinist.
14. Attilio De Rovere, CAI-Ravascletto, 1956, alpinist – vsi iz FJK.
15. Lorenzo Mazzoleni, CAI-Ragni di Lecco, 1966, alpinist – Lombardija.
