Grif 15/1997
Alpinizem je za zrele ljudi
Prosim vas, ne sprašujte me, če sem kdaj srečal jetija in če sem se kdaj zaljubil v kakšno šerpani – Če so na odpravah tudi ženske, fantje ne ščijejo med šotori – V Himalajo hodim zato, ker v tem uživam.
Srečala sva se na Češkem, v Teplicah nad Metujo, sredi češkega plezalskega paradiža, kjer je bil konec avgusta član mednarodne žirije na vsakoletnem gorniškem filmskem festivalu. Stolpi iz peščenca, ki sicer v poletnih mesecih privabljajo stotine plezalcev, so tiste dni samevali – lilo je, kot iz škafa. Samo tisti večer, ko je imel Wielicki predavanje kar na mestnem kopališču, je bilo vreme lepo, tako da se je zbrala res velika množica gledalcev. Z velikim zanimanjem so spremljali njegovo predavanje z diapozitivi, predavanje o veliki ljubezni do Himalaje, z mnogimi slikami prekrasnih zasneženih gora, nasmejanih obrazov domačinov in njihovega vsakodnevja. Komaj kaj je govoril o poteku svojih vzponov, o smereh na osemtisočake, o svojih odpravah, podvigih in dosežkih. Na vprašanja občinstva je odgovarjal z veliko mero šegavega humorja:
“Wielicki, kaj mislite o alpinistkah v Himalaji?”
“V Himalaji je vsekakor dovolj prostora za vse. Tudi za alpinistke. Sicer pa – če bi bilo po mojem, bi morala imeti vsaka odprava s seboj najmanj eno žensko!”
“??!!!??”
“Razlog je naslednji: če so zraven ženske, fantje ne ščijejo med šotori!”
Dve uri, namenjeni predavanju, sta minili, kot bi mignil.
Ko sem ga prosila za pogovor, ni bil ravno navdušen, vendar pa je prijazno privolil . “Samo prosim vas, ne sprašujte me, če sem že kdaj srečal jetija in če sem se zaljubil v kakšno šerpani!”
Obljubila sem, da tega ne bom vprašala.
Moje prvo vprašanje je pravzaprav kar na dlani:
Kako to, da ste se začeli ukvarjati s plezanjem in vas ni zamikal kak drug šport, recimo atletika? In kako to, da sodijo poljski alpinisti kar nekaj desetletij v sam vrh posebno v Himalaji, ko pa je vendar Poljska pretežno ravninska dežela, saj razen majhnega dela Tater nimate gora?
Plezati sem začel čisto slučajno. Pri moji zgodbi sploh ni šlo za to, da bi pri petih letih sanjaril o tem, da bom nekoč alpinist. Kje pa! Sploh ne. Nobene gorniške tradicije ni bilo v družini, ki bi me napeljevala k takim rečem. Odločilno je bilo, da sem se vpisal na tehnično fakulteto univerze v Wroclavu. Takrat sta tam študirala Wanda Rutkievicz in Woityech Kurtyka, pa še vrsta drugih zelo dobrih plezalcev. Ves naš oddelek za elektroniko je bil poln plezalcev. V Wroclavu takrat ni bilo veliko stvari, s katerimi bi se mlad človek ukvarjal v prostem času in če sem hotel biti v dobri družbi, sem moral plezati. Prej sem veliko hodil v naravo, tudi v gore, bil sem zelo vztrajen hodec, ampak nikoli mi še na misel ni prišlo, da bi se lotil plezanja – dokler nisem prišel v stik s plezalsko srenjo na univerzi. Tako sem s plezanjem začel ukvarjati precej pozno, star sem bil dvajset let. Mislim, da je bilo to kar dobro. Alpinizem je za zrele ljudi. Psihično zrele. Mi smo začeli drugače, kot se to dogaja danes, ko mladi ljudje najprej začno plezati v telovadnicah, šele potem nekatere zvabi tudi v hribe. Plezanje po umetnih smereh in kratkih stenah je bolj nekakšna igra. Vse je zelo varno. Otroci so lahko zelo dobri pri tem. Ampak pravi alpinizem … to je pa druga pesem. Mi smo se najprej lotevali kratkih, lahkih tur, potem pa vse daljših in težjih. Najprej smo hodili v Tatre, pa v Alpe, potem na Kavkaz, pa v Hindukuš … vse višje in višje. Nekako spotoma smo nabirali izkušnje, znanje, kondicijo. Dandanes se ljudje v gorah ukvarjajo z vsem mogočim: kolesarijo, skačejo s padali, se mečejo v prepade, plezajo po balvanih in ne vem, kaj še vse. Ko smo mi začenjali, je bila ena sama pot: sledili smo tistemu, kar je počela generacija pred nami. Bili smo veseli, če nas je kakšen izkušen star maček vzel s seboj na plezarijo, da smo se kaj naučili. No, mislim, da je bilo tudi v Sloveniji podobno, vsaj pri tisti generaciji alpinistov, ki so mi po letih blizu. Tudi za odmevne vzpone v Himalaji smo imeli podobne razloge: pot v Himalajo se je tako nam, kot Slovencem odprla zelo pozno, ko so drugi narodi že opravili pionirsko delo. Če smo hoteli ujeti vlak, se je bilo treba lotiti česa novega, težjih smeri, zimskih vzponov. Vrhunski alpinizem se je razvil v različne smeri, meni so pač najbolj odgovarjali vzponi v velikih višinah.
Sicer je bilo pa takole: v socializmu je bilo bore malo možnosti za uveljavljanje individualne energije posameznika. Alpinizem je bil za nas taka možnost. Ko so se odprle druge možnosti, so mnogi moji prijatelji alpinizem opustili in se lotili raznih drugih reči … nekaj je prav uspešnih podjetnikov. Interes za alpinizem, posebno še himalajski, je med mladino danes mnogo manjši, kot je bil v času moje mladosti. Bolj jih veseli športno plezanje. Zanimivo … pri tem ni več nobene avanture, mene pa pravzaprav najbolj zanima ravno to. Doživljanje novega.
Kakšne so bile vaše prve izkušnje z veliko višino? Gre morda za to, da imate pač določene fizične lastnosti, ki vam omogočajo, da veliko nadmorsko višino prenašate lažje kot večina drugih alpinistov?
Zelo verjetno je res tako. Res je tudi, da sem kar hitro začel z zelo visokimi vzponi. Vsaj v tistem času je bilo tako, da je alpinist navadno leta dolgo plezal v Evropi, preden se je lotil zares visokih hribov. Jaz sem bil že pet let po prvem vzponu na odpravi na sedemtisočak v Hindukušu. Preplezali smo zelo težavno novo smer v alpskem stilu. Takrat sem prvič izkusil veliko višino in spoznal, da s tem nisem imel prav nobenih težav. Odlično sem se počutil, veliko bolje, kot moji tovariši. Takrat sem zaslutil, da bodo vzponi na zelo visoke gore prava naloga zame. Kasneje, leta 1987 in 1988 so opravili z nami obsežne medicinske raziskave o posledicah dolgotrajnega pomanjkanja kisika za človeški organizem. Izbrali so skupino evropskih alpinistov, ki so bili večkrat nad 8000 m. Na razne načine so nas testirali, med drugim so opravili celo vrsto psiholoških testov. Zanimalo jih je, če smo postali zaradi pomanjkanja kisika kaj bolj neumni, ha, ha! Profesor, ki nas je preiskoval, je bil prav razočaran, ker se je pokazalo, da smo vsi čisto pri pravi. Nobenih sprememb na možganih ni odkril. Razen tega, da imamo vsi rahle težave s spominom. No, ampak takrat so nas res temeljito medicinsko preiskali in pokazalo se je, da je moj metabolizem res nekaj posebnega. Moj izkoristek kisika na kilogram telesne teže je bil med najboljšimi. Torej je res, da mi določene fizične lastnosti olajšujejo gibanje v velikih višinah. Sploh je tako, da je alpinizem visoko v Himalaji bolj primeren za ne preveč visokorasle, vitke in kitaste ljudi. Moja majhna postava je moja prednost. Alpinisti z veliko, mišičasto postavo imajo težave. Velika mišična masa porabi veliko kisika. Poleg tega porabijo veliko energije, veliko kalorij, da normalno delujejo. V Himalaji pa je tako, da si včasih tudi več dni brez hrane – komaj se prisiliš, da spraviš vase dovolj tekočine, kaj šele, da bi se basal s kalorijami. Takrat mora organizem pokuriti lastne zaloge kalorij. Nekateri to in pa pomanjkanje kisika zelo težko prenašajo. Poznam izvrstne plezalce, ki so na 7000 m popolnoma odpovedali. Nekateri doživijo nepremostljivo krizo celo že veliko niže. Pač niso predisponirani za gibanje na velikih višinah. Nekateri se bašejo s hrano, pa so kljub temu čisto onemogli. Vsekakor je metabolizem vsakega posameznika odločilnega pomena. To je nekakšen dar, ki ga imaš, ali pa nimaš. Če ga imaš, je to vsekakor velika prednost.
Kako skrbite za fizično kondicijo? Vzponi v Himalaji terjajo vrhunsko telesno pripravljenost.
Vam se je posrečilo splezati kar na štiri osemtisočake v dobrem letu dni, kar je strahovit napor. Imate kako posebno metodo treninga?
Oh, kje pa! Priznal vam bom nekaj groznega: sploh ne treniram. Rad tečem, ampak tega ne počnem redno. Že prej sem vam povedal, da rad hodim. Najmanj tako rad, kot rad plezam. V pešačenju do baze zmeraj uživam in tedni pohoda čez drn in strn, preden pridem pod hrib, so ves trening, ki ga potrebujem.
Res pa je, da je to, s čimer se ukvarjam, specifična veja alpinizma. Pri tem je pomembna predvsem vzdržljivost. In seveda izkušnje. Pri mojih letih bi bil za druge vrhunske športe že prestar, v Himalaji pa ne.
Kaj pa psihična pripravljenost? Ta je morda še pomembnejša od telesne … vsaj v nekaterih okoliščinah teh vzponov?
Čisto prav imate. Predvsem pa je pomembna usklajenost obojega. Brez telesne usposobljenosti seveda ni alpinizma. Ampak – mišice lahko natrenira vsak. Za res težaven vzpon v Himalaji je odločilno to, kar se dogaja v glavi. Predvsem moraš zelo dobro poznati samega sebe, vse svoje prednosti in pomanjkljivosti. Priznati si moraš vse svoje slabosti in to ni zmeraj lahko … sploh ne. Potem moraš seveda globoko spoštovati gore. In se zmeraj zavedati, da ni dovolj, če splezaš na vrh, priti je treba spet nazaj dol. Smrt je seveda nekaj, na kar moraš biti pripravljen, če se lotevaš takih reči. Toda gore ne ubijajo. Človek je tisti, ki zagreši napako in zabrede v položaj, iz katerega morda ni več izhoda. Nima smisla, da bi se izgovarjal na “višjo silo” – če te zasuje plaz ali zadene strela, si bil pač zaradi lastne odločitve ob nepravem času na nepravem kraju. Gore so samo take, kakršne pač so – vredne velikega spoštovanja. Nikakor pa alpinista ne sme biti strah gora. Strah je po mojem zelo nevarna zadeva. Če te je strah, položaja ne moreš več trezno presojati. Alpinisti morajo biti psihično zelo trdni ljudje. Na zahtevnem vzponu na osemtisočak si ne smeš dovoliti, da bi te karkoli vrglo iz tira. Ostati moraš miren in popolnoma zbran, pa naj se zgodi karkoli. Karkoli! Drugače si izgubljen. Imeti moraš veliko zmožnost koncentracije, ne le nekaj ur, ampak dneve in noči dolgo. Razmišljati moraš kot inženir, ne kot filozof. Paziti moraš na kopico podrobnosti, na videz zelo banalnih, ampak vsaka je lahko usodna. Velike katastrofe se ponavadi začnejo z eno samo majceno napako.
Tisti, ki sami ne plezajo, morda celo sploh ne hodijo v hribe, pogosto sprašujejo:” Pa le zakaj ti norci vse to sploh počnejo?” Eden od stereotipov je, da se ljudje z alpinizmom, posebno ekstremnim, ukvarjajo zato, da nekako kompenzirajo neuspehe v vsakdanjem življenju. Da pravzaprav bežijo pred normalnim vsakdanjikom, ker takemu življenju preprosto niso kos. Kaj mislit o takem mnenju?
Deloma gre res za umik iz vsakodnevja. Ni dvoma o tem. To ne velja le za plezanje samo, ampak za odhajanje na odprave sploh. Dva, tri mesece te ni doma, živiš popolnoma drugačno življenje. Kavo piješ iz pločevinaste skodelice, spiš na tleh, tedne dolgo se ne skopaš in ne obriješ. To nekako spada k odpravi. Potem pa prideš domov, stopiš pod tuš, spiješ zares dobro kavo iz čudovite, stare porcelanske skodelice in si rečeš: “Moj bog, kako tole dobro dene!” Ko se vrneš, si kot znova rojen. Tu je družina, prijatelji, sveža posteljnina, kosilo za domačo mizo … to so vse stvari, ki jih v vsakdanjem življenju sploh ne opaziš več. Ko se pa vrneš z odprave, postane vse dragoceno, vse odkriješ znova – kot otrok. In tudi veseliš se vsega kot otrok. To je čudovito. Razlog za umik iz vsakodnevja ni v tem, da takemu življenju ne bi bili kos. Sploh ne! Opažam, da so uspešni himalajci navadno uspešni tudi v vsakdanjem življenju. So ljudje, ki natančno vedo, kaj hočejo. Uravnovešene osebnosti, inteligentni in sposobni ljudje, ki se stvari navadno lotevajo zelo metodično. Mnogi so znanstveniki, veliko jih postane prav uspešnih poslovnežev. Zanimivo je, da so to ponavadi zelo ustvarjalni ljudje – mnogi pišejo, slikajo, igrajo glasbo ali kaj podobnega. Res pa je, da smo alpinisti ljudje, ki zelo težko prenašamo rutino. Zame to gotovo velja in za večino tistih, ki jih poznam, tudi. Ne rečem, da ni med alpinisti tudi takih, ki s plezanjem zdravijo svoje komplekse. Mislim pa, da je to zelo nevarno. Še prav posebno v Himalaji. Ko enkrat stojiš na vrhu in si dokažeš, da si to zmogel, potrebuješ zelo močno motivacijo, da zmoreš tudi pot navzdol. Beg pred dolinskim življenjem se lahko konča tako, da se pač ne vrneš več dol … Poznal sem nekaj takih primerov. Ampak to so izjeme.
Jaz hodim v Himalajo zato, ker v tem uživam. Vsi ostali razlogi so mnogo manj pomembni. Seveda me zelo veseli, če se mi posreči kakšen posebno težaven vzpon ali pa kaj takega, česar še ni storil nihče drug, ampak to ni bistveno. Uživam v pešačenju po tujih deželah, kjer se ti nenehno dogaja kaj novega. Rad imam odpravarski način življenja. Plezanje samo pa … glavno pri tem je, da gre za strašno intenzivno doživljanje vsega. Za močna čustva, vtise … vse! V enem dnevu je vsega toliko, kot doma doživiš v enem letu. Tega smo lačni. Zmeraj znova. Ampak rad imam tudi življenje na zahodu, doma, z družino. Pravzaprav je najlepše ravno to, da imam oboje.
Prej sva se pogovarjala o psihični trdnosti alpinistov in o tem, kako višina različno vpliva na ljudi. Nekateri alpinisti, ki so bili visoko v Himalaji, pripovedujejo o zelo nenavadnih psihičnih stanjih, ki so jih doživljali. Ste imeli tudi vi kakšne take izkušnje?
Sem. Zanimivo, da ste me to vprašali … o tem se navadno ne pogovarjam. Zelo težko je nekomu, ki ni bil nikoli v Himalaji, razložiti, kakšne občutke ima človek, ko je nad 8000 m visoko, tako rekoč na pol poti do neba, ko se ti zdi dolina neskončno daleč. Vsekakor gre za neko posebno psihično stanje, ki ga doživlja vsak, ki pride tja gor. Nekakšno stanje razširjene zavesti. Ampak tisto, po čemer me sprašujete, je najbrž nekaj drugega. Dvakrat se mi je v Himalaji zgodilo, da sem doživel neke vrste halucinacije … pa nisem prepričan, da je to čisto prava oznaka za to, kar se mi je zgodilo. Obakrat sem se znašel v zelo hudi nevarnosti. Bilo je na Daulagiriju in Šiša Pangmi. Obakrat sem bil popolnoma sam, imel pa sem občutek, da je ob meni še nekdo. Nekdo, ki mi hoče pomagati. Ni šlo za privide ali kaj podobnega, sploh ne, bilo je drugače. Na Šiša Pangmi je bil ta občutek, da me nekdo spremlja, zelo, zelo močan. Znašel sem se v položaju, ki se mi je zdel v določenem trenutku brezupen. Solo sem plezal novo smer, težave so bile strašne in nisem vedel, kako naj se rešim. Na lepem sem dobil občutek, da je ob meni nekdo, ki ga sicer nisem mogel videti, sem pa to osebo zelo jasno čutil. Ves dan sva imela nekakšen dvogovor in ko sem najbolj potreboval nasvet, sem ga tudi dobil. Občutek, da imam spremljevalca, je bil tako močan, da sem potem v šotoru skuhal čaj za dva in ga celo natočil v dve skodelici! Čeprav sem se ves čas zavedal, da sem na gori v resnici sam! Za to, kar sem doživljal, nimam razlage. Kadar se spomnim na Šiša Pangmo, si rečem, da sem se tam srečal s svojim angelom varuhom.
Vaš prvi osemtisočak je bil Everest. Morda je bil prav to razlog za vaše kasnejše uspehe v Himalaji in je ta uspeh pogojil vse nadaljne?
Spet imate prav. Poznam veliko alpinistov, ki so pri prvem poskusu v Himalaji doživeli neuspeh in se tja niso vrnili nikoli več. V Mojem primeru je bilo pa takole: pred Everestom sem splezal na štiri sedemtisočake, kjer sem se odlično obnesel in tako so me uvrstili v moštvo poljske odprave na Everest. Takrat to sploh ni bila moja zamisel. Vodja odprave me je poklical, hotel me je imeti v ekipi in tako sem šel. Seveda sem bil zelo vesel, da sem šel lahko z odpravo, v kateri so bili sami takratni najboljši poljski alpinisti. Imena. Ljudje, ki sem jih zelo spoštoval. Mi, precej mlajši, smo šli zraven predvsem kot pomoč in pa zato, da bi si nabrali izkušnje. Sploh ni bilo mišljeno, da bi šli mi na vrh. No, potem se je pač tako zgodilo in bil je velik uspeh. Zame pa znamenje, da so najvišje gore pravi cilj zame. Tudi moji prijatelji so mislili tako. Everest mi je dokončno odprl vrata v Himalajo. Tisti vzpon je odločil o vsej moji nadaljni alpinistični poti.
Everest je bil vaš prvi osemtisočak. Kateri je bil pa za vas najtežji?
Lotse. Prav gotovo. Lotse je bil zame najtežji. Južna stena je fantastičen izziv in moje neuresničene sanje, ki sem jim posvetil veliko svoje energije. Ni mi uspelo … na vrh sem potem prišel po drugi strani. Ampak s tistim vzponom sem kar zadovoljen. Bil je prvi zimski vzpon na Lotse, smer je kar težka in preplezal sem jo sam.
Sicer pa so bili vsi moji vzponi na osemtisočake težki, še posebno vzhodna stena Daulagirija in južna stena Šiša Pangme … Broad Peak je bil pa zelo trda preizkušnja v fizičnem smislu. Vzpon sem namreč opravil v 22-ih urah (glej Grif št. 14, str. 35). Hotel sem vedeti, če je to možno. Razmere so bile zelo dobre, vzpon sam ni bil težaven, ampak plezal sem kot nor. 16 ur navzgor in šest ur za sestop … to je bilo res hudičevo garanje! Strahoten napor. Ampak hotel sem se preizkusiti in sem se gnal do skrajnih meja svojih zmožnosti. Ni pa bilo tako tvegano, kot na Daulagiriju in Šiša Pangmi. Tam mi je šlo za življenje … pa ne samo enkrat.
Vaš zadnji vzpon na osemtisočak je bil pa sploh nekaj posebnega … nam lahko opišete, kako je bilo?
Bil sem sam. Ne le, da sem bil edini alpinist na gori, bil sem edini v celi pokrajini! In priznam, da me je bilo strah. Položaj je bil res nor. Po vzponu na K2 smo prišli iz Kitajske v Pakistan. V Čilasu smo se ustavili v hotelu. Moji tovariši iz odprave na K2 so šli naslednji dan naprej v Islamabad in nato domov. Sam pa sem ostal v hotelu in tuhtal, kaj naj storim. Iz Čilasa je tri dni hoda do zadnje vasi na poti do Nanga Parbata. Moj zadnji osemtisočak mi je torej stal pred nosom. Ampak – bil sem popolnoma sam! Poljska odprava, ki naj bi se ji na Nanga Parbatu pridružil, je že odšla domov. V hotelu me je čakalo pismo, ki mi ga je pustil vodja odprave, moj dobri prijatelj Zawada. Tam je pisalo: “Krzysztof, nikar ga ne lomi in ne rini sam naprej! Na Nanga Parbat bomo šli skupaj pozimi!” No, prav … veliko stvari je govorilo za to, da bi ga ubogal in šel lepo domov. Ko rineš na vrh osemtisočaka, je zelo pomembno, da veš, da te nekje spodaj pod hribom čakajo prijatelji, ki jim ni vseeno, kaj se s teboj dogaja. Še bolj nerodno je bilo pa to, da Nanga Parbata sploh nisem poznal. Še nikoli nisem bil tam. Poznal sem le pripovedovanje in pisanje drugih o tej gori in te zgodbe sploh niso bile posebno vzpodbudne. Po pravici povedano sploh nisem vedel, kako naj pridem tja, kakšen je dostop. V bazi pod K2 sem bil s prijateljem, ki je že lezel na Nanga Parbat in dogovorila sva se, da bo šel z mano. On je pot dobro poznal. Toda po vzponu na K2 si je premislil. Ni se počutil dobro in je šel domov. Tako sem ostal čisto sam, pa še poti nisem poznal. Res, prava sramota, da moram to priznati. Od izkušenega himalajca bi človek pričakoval, da bo imel več modrosti! Če hočeš plezati na osemtisočak, je vsekakor zelo zdravo, da o gori veš čim več. Jaz nisem vedel skoraj nič. Zanašal sem se, da bodo vse vedeli drugi. Ampak tistih drugih ni bilo več, ker so šli lepo domov!
Globoko v sebi sem si zelo želel, da mi ne bi bilo treba tja gor. Upal sem, da se bo zgodilo kaj takega, kar bi mi vzpon preprečilo: da se bo vreme poslabšalo, da bom dobil drisko … pa se ni zgodilo nič temu podobnega. Nasprotno. Tako lepo vreme redko doživiš. Počutil sem se odlično. In Nanga Parbat je bil tako vražje blizu …
Torej sem najel nekaj nosačev, ki so rekli, da poznajo pot. Vsako jutro sem si rekel: “Krzysztof, ne delaj neumnosti in odnehaj!” Pa sem šel vseeno naprej. Tolažil sem se, da grem pač pogledat, kako se pride do tega Nanga Parbata, bom vsaj kasneje vedel, kaj me čaka, ko se vrnem z Zawado. In tako smo se znašli v zadnji vasi pred Nanga Parbatom. Nikjer več ni bilo nobenega zahodnjaka, sami domačini. Ko sem rekel, da grem plezat na Nanga Parbat, so me gledali, kot da sem nor. Rekli so samo: “Ja, ja! Zelo dobro!” in se režali. Vsi so imeli na ramah kalašnikove in povem vam, da sem se prav čudno počutil. Še nikoli nisem videl toliko orožja na kupu. Kar odleglo mi je, ko smo šli z nosači naprej na ledenik, kjer ni bilo več žive duše razen nas.
Postavili smo majhen tabor, kjer je ostal samo sirdar, da je čuval moje stvari. Drugi so šli nazaj v vas, jaz pa čisto sam plezat na Nanga Parbat. Vreme je bilo idealno, v Diamirski steni so še ostale vrvi, ki so jih prej napeli poljski alpinisti. Tako nisem imel nobenih težav z iskanjem smeri. Lahko rečem, da je bil pravzaprav zelo enostaven vzpon. Imel sem velikansko srečo.
Kasneje sem bil v tisti vasi pod Nanga Parbatom prava atrakcija. Sirdar mi je povedal, da ima župan na strehi močan teleskop, ki mu ga je pustila neka angleška odprava. Ves čas, ko sem plezal, so me opazovali. Šli so stavit, kje bom umrl. Ko so videli, da sem prišel na vrh in tudi nazaj dol, so bili kar razočarani – nihče namreč ni dobil stave! Ampak zanje sem postal velik heroj, vsi so govorili o meni. Ko je kasneje moj prijatelj Zawada res spet prišel tja, so še zmeraj govorili o norem Poljaku, ki je šel kar sam na Nanga Parbat. Rekli so mu: “Ti prihajaš z veliko odpravo, tvoj prijatelj je pa v dveh dneh opravil vse sam. Lahko greš kar domov!” Bil je besen name, ker sem ga spravil ob ves ugled.
Splezali ste na vse osemtisočake. Kaj pa zdaj?
Oh, v Himalaji je še nešteto ciljev! Toliko je še stvari, ki bi jih bilo treba opraviti! Saj sem vam že razložil, da zbirka osemtisočakov pravzaprav ni tako pomembna. Trenutno si želim splezati na najvišje vrhove vseh celin. To ne bo noben poseben dosežek, ampak po 25-ih odpravah v Himalajo sem si zaželel, da bi videl še druge gore v delih sveta, kjer nisem še nikoli bil. Junija sem bil na Aljaski, konec leta grem na Antarktiko, potem pa bo na vrsti Aconcagua. Eno leto bom namenil temu načrtu. Potem pa se bom vrnil v Himalajo. Ne morem si predstavljati življenja brez Himalaje!
Je kakšen himalajski načrt, ki vas še posebno mika? Loretan na primer že leta sanja o grebenskem prečenju Lotse-Šar – Lotse. Kaj pa vi?
Res, govori celo o prečenju Lotse-Šar – Lotse – Everest. Toda povem vam: to bo težko! Trikrat sem bil tam. Zelo dobro poznam tiste hribe in Loretana tudi. Zelo dober je, to je res. Ampak Lotse je strašna gora, tisti greben je pa sploh grozovit. Jaz si ne bi upal govoriti o takem cilju – niti za lov na pokrovitelje ne. Zelo zapleten načrt je to in skrajno nevaren. Ne rečem, da je nemogoče … če je kdo res sposoben to narediti, so to Rusi. Oni se lotevajo stvari te vrste. Lačni so uspehov za vsako ceno in so zanje pripravljeni tudi veliko tvegati.
No, tudi jaz imam svoje cilje v Himalaji. Lotil se jih bom, če bo mogoče, ampak ne zaradi tekmovanja. Zase. Rad bi zbral vse prvenstvene zimske vzpone na najvišje osemtisočake – to je na Everest, K2, Kančendzengo, Lotse in Makalu. Everest, Kančendzengo in Lotse sem prvi preplezal pozimi. Na Makaluju in K2 tega ni storil še nihče. Oba še čakata name. Mislim, da imam možnosti to uresničiti.
Ste si kdaj zaželeli, da bi šli v Himalajo kar tako, brez načrta preplezati kaj posebno zahtevnega, bolj na popotovanje kot zaradi alpinizma?
O, seveda. Zelo si želim, da bi šel v Nepal s svojo družino. Potepali bi se iz doline v dolino, otrokom bi pokazal čudovite gore, kjer sem plezal. Sicer imam pa še eno željo: v Nepalu bi rad ustanovil nekakšno akademijo za himalajizem, nekakšno središče, kjer bi si mladi alpinisti lahko pridobivali znanje in izkušnje o visokih gorah. Finančno bi za to ustanovo skrbela posebna mednarodna fundacija. Imam nekaj prijateljev, ki v svetovnem alpinizmu veliko pomenijo in so pripravljeni pomagati. Ko bom nehal z resnim plezanjem, se bom lotil uresničenja te zamisli. Že zdaj skušam sponzorje navdušiti za to. Tako bi mladi alpinisti lahko dobili finančno podporo, znanje, organizacijske usluge, podatke … nabirali bi si izkušnje na razmeroma varen način. Alpinizem je čudovita stvar, v Himalaji je še toliko možnosti. Rad bi mladim pomagal odpreti pot k vsemu temu, ne da bi se morali lotevati najbolj ekstremnih podvigov že na začetku samo zato, da bi privabili sponzorje in medije. Prenevarno je!
Pogovarjala se je Marjeta Keršič – Svetel
Življenjepis
Rojen 1950, končal študij elektronike na politehniki univerze v Wroclawu, pleza od 1970. Pri 46-ih letih je v 13-ih mesecih splezal na štiri osemtisočake, med njimi na K2 in na Nanga Parbat. 1996 je postal peti človek, ki je stal na vrhovih vseh osemtisočakov.
Najpomembnejši vzponi
1970 začne plezati, prvi vzponi brez vsakršnega varovanja, isto leto padec in težke poškodbe, prvi vzponi v Tatrah.
1971 prvi zimski vzponi v Tatrah.
1972 tabor UPCA v francoskih Alpah. Prvi vzponi v zahodnih Alpah.
1973 prvi vzponi v Dolomitih.
1974 Kavkaz.
1975 Kavkaz.
1977 Hindukuš – Kone Shkhawr (7116 m), Pamir – Pik Korženevske (7104 m).
1979 prvi vzpon v Himalaji – Modi Peak v masivu Južne Anapurne (7219 m) – prvi vzpon po zahodni steni.
1980 Mount Everest (8848 m) – prvi zimski pristop na vrh in prvi zimski vzpon na osemtisočak.
1984 Broad Peak (8047 m) solo vzpon v 22-ih urah, Manaslu (8163 m) – nova smer v vzhodni steni.
1986 Kančendzenga (8586 m) – prvi zimski vzpon na vrh, Makalu (8463 m) v jesenski sezoni, v alpskem stilu po normalni smeri s švicarskim alpinistom Marcelom Ruedijem. V zgornjem delu smeri sta splezala novo varianto direktno po ozebniku na vrh.
1988 Bagirati II in težka poškodba, ne da bi dosegel vrh, Lotse (8511 m) prvi zimski pristop na vrh, solo po zahodni steni.
1990 Daulagiri (8167 m) – nova smer v južni steni, solo pozimi.
1990/91 poskus solo vzpona na Makalu po “Francoskem stebru”. Po dveh neuspelih poskusih je bila največja dosežena višina 7200 m.
1991 Anapurna I (8091 m) južna stena.
1993 Čo-Oju (8153 m) – vzpon po zahodnem stebru Šiša Pangme (8013 m) nova smer, solo.
1995 Gašerbrum II (8035 m) po klasični smeri Gašerbrum I (8068 m), klasična smer, nonstop brez bivaka.
1996 K2 (8611 m), severni greben Nanga Parbat (8125 m), Diamirska stena, solo.
Za seboj ima (do poletja 1997) 25 odprav v Himalajo. Samo v bazi pod K2, kjer je bil štirikrat, je skupno preživel kar celo leto! Član alpinističnega kluba Katowice, ki je bil do leta 1989 med najmočnejšimi na Poljskem (član tega kluba je bil tudi Jerzy Kukuczka). Skupaj z ženo vodi trgovsko podjetje in prodaja gorniško opremo.
O Južni steni Lotseja, Vertical št. 96, marec 1997
Ta čudovita stena, ki ostaja eden velikih problemov, mi dejansko ni neznana … Prvič sem se z njo spopadel leta 1985, ko smo s Kukuczko in Hajzerjem plezali v klasičnem slogu, kajti šlo je za odprto smer. Dosegli smo 8250 m. Dve leti kasneje sva, spet s Hajzerjem, to višino presegla za 50 metrov! Takrat sem lahko videl zadnji del Česnove smeri; zelo zapleten odsek s težko prehodnimi ledenimi gobami. Za mnenje sem vprašal Katarejewa, ki je nad višino 8300 metrov za plezanje potreboval skoraj 24 ur, da je dosegel vrh in se vrnil v svoj bivak. Ne da bi podvomil o podvigu Slovenca, je opozoril, da bi lahko samo Batman izpeljal to pot v nekaj urah …
Škoda je, kajti Tomo Česen je odličen alpinist. Toda nimamo pravice pojavljati se na prvih straneh časopisov in hkrati trditi, da plezamo samo in le zase … To pomeni norčevati se iz ljudi.
