Katoliški misijoni, september 1954
Pomenek z Dinkom Bertoncljem po vrnitvi s Himalaje
»…Sedem tisoč sedemsto!« je prav skromno povedal Dinko, skoraj nekšno Srenkost sem občutil v njegovem glasu, golčal je samo za trenutek, pa se mu je lice koj zjasnilo in pravšen ogenj živega veselja sem mu ujel v očeh, ko je brž dodal:
»Ampak križ z napisom »Svet Kristusu« v slovenščini, angleščini ni kasteljanščini in naša zastava sta zdaj osem tisoč metrov visoko! Do tja smo prišli; dvesto metrov samo pod vrh.
Do višine 7.700 m sem križ in zastavico sam prinesel; naprej pa mi ju je vzel prijatelj Watzl, ki je oboje vtaknil v pločevinasto škatljo, pa še Tončka Pangrca fotografijo zraven in pustil tam v skalni razpoki. Kdor se bo za nami tja drznil, bo stvari našel, ker druge poti na Daulagiri ni…«
Tako sem tedaj razmišljal sam v sebi, tako Bog vse čudno in dobro stori: pa da nazadnje križ, slovenska zastava in podoba pokojnega Pangrca, ki je hribom samega sebe dal, prav gotovo nikdar ne bi našli svojega mesta v večnem ledu, ki pod glavo enega najvišjih himalajskih vrhov — Daulagiri se pne 8.200 metrov v nebo — če bi nas nesreča ne vrgla sem pod sij Južnega križa, v argentinsko pampo. Prav pa je tudi, da se zahvalimo, ker se nam je Dinko vrnil, zdrav na telesu, na duši pa bogat, kot je sam dejal, mnogo bolj kot tisto, ko je odhajal na tvegano in vražje nevarno pot.
Ampak Dinko ni segel samo v višino: razgledal se je na široko in na globoko, mislim — na indijski sever sploh. In je, morda prvi Slovenec-laik, obsikal nekatere slovenske misijonarje, na sami misijonski fronti, na samem področju njih težkega, pa hkrati — tudi to so njegove besede — tako resnično hvaležnega dela. Oboje je vredno besed in Dinko sam nam bo prav gotovo skoraj nadrobno popisal svojo prezanimivo pot. Tode naj zapišemo samo nekaj bežnih vtisov, ki jih je naš slovenski »Himalajec« zaupal radovednemu poročevalcu »Katoliških Misijonov«, koj po vrnitvi v Buenos Aires, 1. avgusta 1954.
Dinko je prav takšen kot pred dobrim pol letom, ko smo se poslavljali od njega. Le za spoznanje drobnejši bi se komu zdel. Morda tudi utrujenost dolge poti, tisoči doživetij, ki si pri takšnem podvigu kar roko podajajo. Njegov vedri, gorenjski nasmeh ne mine. Ni otožen, ker ekspedicija ni stopila na tilnik himalajskemu orjaku.
»Uspeh ali neuspeh?« sem ga vprašal. »Kaj se ti zdi?«
»Prav gotovo uspeh!« je bil ves prepričan. »Tako visoko v to ledeno gmoto še nihče ni segel. Naši so prišli čez najnevarnejši greben, osem tisoč metrov visoko. Od tam naprej ni nobenih težav več, ker je teren zložnejši. Vreme in utrujenost sta prekrižala poslednji naskok.«
»Pa bi bili prišli na vrh, če bi tvegali?«
»Prišli prav gotovo: a vrnli bi se verjetno ne. Pamet je zmagala. In prav je tako. Izkustva, ki si jih je naša ekspedicija na tej poti nabrala, bodo naslednjo povedla na vrh. Kdor se bo za nami lotil spopada z orjaškim Daulagirijem, bo prišel na vrh. To prav nič ne dvomim.«
»In kdo je prišel tako visoko?«
Dinko za trenutek molči. Nekaj kot žgoča želja, ki se mu ni izpolnila, je v tem molku. A v skalah posameznik ni vreden besed: en sam ničesar ne pomeni: skupno samo lahko veliko in vse store. Posameznik velja samo toliko, kolikor se zna žrtvovati za skupno stvar, ki je hkrati last vseh, tudi njegova. Tako je tedaj uspeh enega, vseh drugih uspeh. In če se je dvema posrečilo tako visoko, je kot da bi jih vseh enajst tja prišlo. Tudi pokojni vodja ekspedicije, nadporočnik Ibanez, ki je znal v odločilnem trenutku povsem sam sebe pozabiti, da so drugi lahko uspeli: tri dni in tri noči je molčal o svoji bolezni, četudi je vedel, da se igra s smrtjo, samo da bi ekspedicija ne odnehala.
Vse to in več se mi zdi, da zgovorno trdi Dinkov molk. Potem spet povzame, kot da se je šele zdaj docela zavedel, kako ni več v taborišču štev. 7, v višini 7700 metrov, marveč samo kakih deset metrov nad morjem, v buenosaireškent pristanišču, za mizo, ob skodelici vročega čaja, ki ga sreblje počasi, v dolgih požirkih.
»Argentinec Magnani in avstrijski plezalec Watzl, z njima pa dva gornika iz nepalskega rodu Šerpa. Ti so prišli na osem tisoč.«
»In ti?«
»Bolezen,« se nasmehne. »Nogi sta mi začeli odmirati; zaradi mraza. Bil je poslednji čas, da se umaknem, če bi se vrnil dan pozneje, bi bil verjetno ob prste…«
»Zdaj je dobro?«
»Hvala Bogu, vse dobro. Nobene nevarnosti več. Če Bog da, bom kmalu spel smučal v Barilochah.«
»In vsi drugi iz ekspedicije?«
»Razen nesrečnega voditelja Ibaneza, so vsi zdravi.«
Govorimo o pokojnem nadporočniku: mraz in pljučnica sta ga pobrala. Že med sestopom so mu morali odrezati eno nogo. Med prevozom v bolnišnico se ga je spet lotila pljučnica. Ni več zdržal. Umrl je v nepalski prestolnici Katmandu.
Dinku je težko za zglednim vodjo. Z iskrenostjo človeka, ki mu je resnica ena prvih postav, hvali nadporočnikovo izredno voljo, njegove odlične organizatorne sposobnosti, njegov tovariški duh, nesebičnost, vrline vodnika, ki je znal s celim bataljonom plezalcev, gornikov in nosačev — okrog tristo domačinov je sestavljalo ta veliki himalajski podvig — dva svoja tovariša dvigniti tik pod Daulagirijev vrh. Potem spet ga vprašujemo po osebnih vtisih ob prvem živem pogledu na himalajsko gmoto.
»Nekaj, kar se ne da popisati. Saj sem hodil po naših slovenskih Alpah, pa po tirolskih skalah sem se plazil, pa v Andih sem skoraj doma. Vse lepo. A v teh skalinah so naj višji vrhovi le neznatni grički spričo skoraj nadzemskega veličastja, ki ga v človeka dihajo himalajski grebeni. Sveta groza, ki v še tako mlačnem srcu šiloma rodi misel in priznanje večnega Stvarnika, seže vate in te več ne izpusti. Spominjam se, kako je bilo, ko sem se prebudil prvo jutro pod ledeno steno Daulagirija, v matičnem taborišču, v višini 3.500 metrov, ležal sem v šotoru, vznak. Jutro mi je samo odprlo veke. In ko sem ugledal tisto strašno, navpično, pet tisoč metrov in več visoko steno pred seboj, nisem vedel ali sanjam, ali bedim. Verjemite, da je ta pogled resnično sapo zaprl. Pa če človek zraven pomisli, da boš jutri ali pojutrišnjem prav ti naravnost tja gor poskušal, pa prav na vrh, se sam sebi zdiš predrzen blaznež, ki se je lotil titanom podobnega dela… Ne morete si misliti, kako me je ta pot v Indijo, v Nepal in Himalajo spremenila; kako povsem drugače zdaj na življenje in na Svet gledam; pa kako ti takšnole hotenje, na enega naj večjih svetovnih vrhov obzorjé razpne!«
Nihče ne dvomi iskrenim besedam našega junaka, ki ga je sama skromnost, prav lastna ljudem, ki velike in mogočne stvari dožive, ki se velikih, nadčloveških podjetij lotevajo in so v njih prvi igralci. Si bogatijo misli, ki razodevajo izreden čut za opazovanje in še izrednejši spomin — saj nam tuja, domačinska nepalska, tibetanska in indijska imena stresa kar iz rokava — govori zdaj o nepalski deželi, o zakoreninjenih, prastarih navadah tistih ljudi, ki so bili do pred štirimi leti povsem od sveta odrezani; ni ene ceste še do nedavnega ni bilo v Nepalu; ljudje tam žive primitivno, kmetiško življenje in si na vrtoglavih višinah postavljajo domove; zdaj se modernizirajo: evropski in ameriški stroji so s svojim strahotom razdejali staro, patriarhalno vzdušje; domačini so na lastnih ramah po kozjih stezah znosili prav v nepalsko prestolico velikanske žerjave, jeklene pluge za ravnanje cest, tovarniške stroje in podobno ropotijo. Hvali nam dobrodušnost domačinov, ki so naše himalajske potnike povsod, kamor so prišli, sprejemali čez vse veseli in z bogatijo svojega gostoljubja. Spet je ves zavzet ob spominu na pravljičnost nepalske arhitekture, na presijajnost poganskih svetišč, na razkošje knežjih palač in dvorcev. Mehki glas njegov se spremeni v nekakšno otožnost, ko govori o strašanski telesni in še večji duhovni bedi milijonov poganov v Nepalu in v Indiji. In tod ga brž obsujemo z vprašanji o misijonarjih, posebej še slovenskih, ki jih je na svojem povratku obiskal.
»Kje si prvič govoril z misijonarjem?«
»Že v Nepalu samem, v Katmanduju, kjer čez trideset let deluje nek ameriški misijonar, s precejšnjimi uspehi. Krščanstvo je v Nepalu sploh v čislih, posebno med plemiškimi družinami, ki svoje sinove pošiljajo v jezuitske kolegije. Tudi v kolegiju »Sv. Ksaverija«, v Kalkuti, kjer delujeta naša slovenska misijonarja p. Demšar in brat Lukan, sem naletel na nepalske fante. Prepričal pa sem se, da bo misijonstvo najbolj uspelo in ljudi o nadvrednosti svoje miselnosti najbolj prepričalo prav z velikim in plodnim delom na karitativnem, pa na vzgojnem področju. Tod je pač največ potreb. Mislite si, da je v vsem Nepalu ena sama bolnišnica, v prestolnici sami!«
»Tako tedaj takšnale pot na Himalajo krščanskega človeka zares prepriča tudi o potrebnosti in nujnosti misijonskega dela?«
Več kot samo prepričan se je naravnost razvnel. Prevzame in navduši ga zanj. Saj tam na terenu samem na svoje lastne oči spoznaš vsa zamotana in tako živo vpijoča vprašanja, ki jim more odgovor, uspešen ali pravilen, dati edinole krščanstvo. Veliko beremo misijonstvu, a kar beremo, je samo najmanjši drobec tega, kar ti brez besed in brez tiska govori, če gledaš misijonarje pri njih delu samem. V obeh deželah, v Nepalu in v Indiji, pa sem se na v dnu duše tudi prepričal o nujni potrebi laičnih misijonarjev; zdravnikom, profesorjem, znanstvenikom, učiteljem, obrtnikom in vsem tem poklicem se ti kraji ob misijonarju vred naravnost ponujajo kot divja, neobdelana zemlja, ki je v svojem viru plodna in zmore najbolj bogate sadove obroditi. Spričo nepopisne bede, ki sem jo videl, pa se mi pomoč krščanskega sveta štiristo milijonom indijskih duš zdi naravnost božji ukaz.
»Kaj pa naši slovenski misijonarji?«
»Vrnili smo se v Novi Delhi, ki je prestolica zdajšnje indijske vlade. Vsakomur so zdaj odmerili delo, ki naj ga še opravi, pač kot bo sam najbolj znal-Zato se tudi posamično vračamo. (Dinko je drugi iz ekspedicije, ki se je vrnil v Buenos Aires. — Op.) Pa sem hotel obiskati vsaj nekatere slovenske misijonarje. Mahnil sem jo tedaj v Kalkuto, poiskal kolegij »Svetega Ksaverija« in povprašal po p. Demšarju. Tisti dan je bil odsoten. A sprejel me je misijonski brat Jože Lukan. Težko bi popisal radost in ginjenje misijonskega pionirja, ki ga pride v sam njegov vojni stožer obiskat rojak iz zaledja… Bil sem na fari pri misijonarju Cukali. Tam šele sem videl, kakšno gigantsko delo ti junaki opravljajo. Misijonar je bil presrečen, da sem ga obiskal. Razkazal nam je vse, kar je v naglici mogel. Kar mikalo me je, da bi sploh pri njem ostal in se več ne vrnil! Obžalujem samo, da nam je bil čas tako skopo odmerjen in da nisem mogel sprejeti njegovega povabila za obisk k drugim slovenskim misijonarjem v Bengaliji. V Kalkuti sem se tudi seznanil z znano misijonarko iz Južne Srbije, m. Terezijo, ki je ustanovila posebno družbo: nje skrb gre vsem najbednejšim, vsem tistim, ki kot izvržki človeštva od bede, dušne in telesne lakote in bolezni cepajo po kalkutskih ulicah in umirajo: kužne bolnike, ki jih sorodniki izpostavljajo, ranjene in kruljave, lačne in sirotne, umirajoče in nebogljene pobira po cestah in jih nosi na svojo misijonsko postajo: prav kot Samarijan skrbi tam zanje. To je nadčloveško, herojsko delo, ki ga zmore samo v Boga zagledana duša. Za Indijo, ki je danes po dolgem in počez nasičena samih rdečih fraz in obljub, je to velikodušje m. Terezije nekaj, kar na ljudi dobro vpliva. Še bolj, ko gledaš to pravljičnost indijske bogatije — tisto o Indiji Koromandiji ni nič pretirano! — pa se hkrati zazreš tudi v strahotno bedo in revščino, kakršne prav gotovo tudi nikjer na svetu ne najdeš. Videl sem sijaj svetega mesta Benares: v nebo kipeče stolpe in drobno rezljane stolpiče sto in sto Pagod, ki jih nosijo stebri iz suhega srebra in jih vežejo kupole iz pravega zlata, kjer je dragega kamenja na kupe. Pa sem videl tudi človeško zaslepljenost tisočev, ki stopajo v sveto reko Ganges in sami sebi verjamejo, da jih je ta kopel grehov očistila… Hodil sem po kalkutskih cestah: na najmodernejši cesti, kjer mi mimo oči bliskajo razkošne limuzine, kjer so izložbe nasičene z evropsko in ameriško trgovsko bogatijo, sem srečal sredi spodobno oblečenih meščanov prosjaka, brez nog, brez ene roke, ud druge mu je ostal samo še štrcelj, s katerim je dvigal nanj privezano čutarico za vodo, na hrbet so mu privezali kos trdega usnja; na hrbtu leže se je premikal, se plazil kot kača in prosil. .. Videl sem žive okostnjake, ki sta jih lakota ali bolezen, ali pa oboje strli: živi mrliči. Nihče se ne meni zanje, niti ples-nice, stare skorje jim ne vržejo v iztegnjeno desnico. Pa so nekateri med njimi mladi ljudje, otroci celo: a svet je nebrižen, svet je do njih, kot da jih ni. Misijonarjeva roka samo, materinska ljubezen usmiljene misijonske sestre edini skušata lečiti te strahote…«
Dinko govori resno, počasi, težko diha, spomini so bridki, zavest naše krščanske mlačnosti in prezira ga žge.
»Kakšni pa so kristjani na misijonu?«
Spet mu zažare oči. Spet je ves V ognju. Ne more jih prehvaliti.
»Dobri, pošteni, zvesti, takoj pripravljeni pomagati. Samo malo sem bil z njimi, niti govoriti nisem mogel, ker jezika ne znam, edino v angleščini z nekaterimi, pa me je tistih nekaj prepričalo, kako vse drugačno je krščanstvo kristjanov na misijonih od našega, ki je samo zunanje, vse samo na papirju, kot se le prevečkrat zdi. Ti ljudje tam res žive iz svojega Boga, ki so ga našli. Vse bi storili, da bi se tudi milijonom drugih njihovih rojakov ista sreča nasmehnila. Ob takšnih kristjanih seveda tudi misijonarjevi uspehi niso pičli. Krščanstvo je domačinu, ki ga je prenovil krst, živa potreba. V dejanju to dan za dnem dokazuje in svojo pogansko okolico tako spoznava z nadvrednoto naše vere.«
Dinko je ves v spominih: vse je še živo v njem — gore in ljudje, tuji kraji in tuje navade, tisoči doživetij; bogastvo, ki ga ne zmore vsakdo. Ampak hoče dajati od njega, hoče, da bi ga tudi mi bili deležni. Na sleherno vprašanje ljubeznivo, preprosto, pa stvarno in nazorno odgovarja. Sam sebe, svoje osebne žrtve in uspehe prikriva, postavlja jih v ozadje. Ne govori o njih; a če le silimo vanj, je kratek; takoj spet besedo drugam obrne. Veseli smo ga. Naši mladini je eden močnih, živih zgledov, slovenstvu prav gotovo v ponos, misijonski miselnosti med nami živ in zgovoren dokaz o nje nujnosti in potrebi njenega razmaha.
V Bariloche odhaja. Ne more živeti brez gora. Obljublja, da se bo skoraj spet vrnil med nas. Do takrat bo zbral in uredil svoje misli. Povedal bo še več, še bolj pestro, še bolj :ivo. In poslušali ga bomo še bolj zavzeto, še bolj zvesto.
O. CUKALE POROČA O DINKU
V naslednjem objavljamo kratko pismo o. Jožeta Cukale S. J., v katerem popisuje svoje srečanje z Dinkom…
Dragi Lado!
Trije člani argentinske ekspedicije so danes pri meni in si lahko misliš, da bo pismo bolj šifrirano. Ura je natančno pol desetih zvečer, in če se plezalci z Dinkotom na čelu malo dalj zamudijo v mestu, bom pismo skončal.
Spovedoval sem ravno otroke zjutraj ob desetih in razdeljeval škapulirje Karmelske Matere božje, kar jo pricvirna v cerkev brat Jože Lukan in me skoraj za roket pocuka pred oltarjem: »Neki Slovenec bi rad z vami govoril; hitro končajte…« Pa sem res kar v petih minutah odpravil dečke in deklice, ki jih je bilo nad sto… In začela se je divja jaga po mestu Kalkuti. Kajti Argentincem je bil na razpolago le en dan.
Seveda najrajši bi jih peljal v svoj revir, v predmestje Kidderpor, kjer je zdaj moje delovno polje: 51. Ekbalpore Road, Kidderpore, Calcutta 23., da bi videli moje sirote in reveže, ki mi jih je Gospod zaupal. Živijo v barakah. Očetje tekajo za delom po cel božji dan, pa se večkrat pijani od žalosti vrnejo
lačni k lačnim otrokom z bridkim:»Nihče nas ni najel.«
Ampak moji prijatelji žele kaj videti… Najeli so taksi in zadivjali smo. Bo že Dinko izpopolnil pismo in povedal po mestu. Najprej Viktorija Memorial vtisih. Največja palača v Kalkuti iz Viktorijanske dobe je posneta po Taj-Mahalu, kamor jo jata ubere jutri. Šli smo torej kupovat listke za Agro, ki ni daleč od Delhija. V uradu za tujski promet, smo se zapletli v zanimiv pogovor z neko indijsko »divo«, ki je bila sila presenečena, ko je imela pred seboj prave himalajske plezalce. Z Dinkotom sta se kar najbolj razumela. Je pa tudi »fejst fant« in napravi vtis.
Zaradi obilice poslov so me izbezali šele ob štirih iz mojega urada in zapeljali smo se pred Muzej. Zaprto. A mi nismo popustili, oni pa tudi ne; no, stepli se pa nismo, smo jo rajši ucvrli proti katedrali, ki je bila špansko govorečim privlačna točka, saj so jo pred več kot dvesto leti gradili Portugalci. Danes je lep biserček, nekako samuje sredi velikih evropskih in azijskih bančnih palač.
Alpinist iz Čile mi je prebral iz zapisnika, da so »Vrata sežiganja« kaj zanimiva točka mesta. Misijonar pravzaprav pozna Kalkuto toliko, v kolikor mu služi pri njegovem delu. Če namreč kaj pisari o takih stvareh, še ni nujno, da jih je tudi videl. Pošlje fotografije in zapiše, kar je zvedel od drugih ali bral iz knjig. Vsaj meni se včasih tako- zgodi. Danes pa je prilika in šef mi je dal tudi dovoljenje, zato hajdi na oglede! Jain Tempelj sem videl danes v prvo, a pisal sem že prej o njem. To bi zdaj vedel povedati! Pa, dragi Lado, škoda, ni časa. Med tem je tekel pogovor. Se- veda Jože in Dinko in jaz smo jo rezali po svoje, ostala dva pa tudi. Najbrž pa je imel naš fant slab vtis o meni, ker sem jo večkrat rezal v angleščini, ne da bi se tega zavedal; menda sem govoril z Dinkotom tudi v bengalščini, pa me je fant prizanesljivo skušal razumeti. Pa ni čudno za mojo staro betico, ko pa sem razlagal fantoma v italijanščini in v isti sapi zmerjal šoferja v bengalskem jeziku, kajti pob je izbiral tiste poti po mestu, ki so daljše, samo da bi več izvlekel iz nas.
